Ob smrti kraljice Elizabete II. iz arhiva objavljamo prispevek, ki ga je za mesečno prilogo Slovenski čas napisal Družinin britanski sodelavec in prijatelj, letošnji prejemnik visokega slovenskega odlikovanja za krepitev britansko-slovenskega prijateljstva Keith Miles. V prispevku je predstavil kraljico, ki je upravičeno veljala za najslavnejšo žensko na svetu, tudi kot gorečo kristjanko. Uredniško smo v tekst, ki tudi danes ohranja vso veljavo, posegli v tej meri, da smo ga ob kraljičini smrti umestili v preteklost …

V počastitev Elizabetinega 90. rojstnega dne so tri krščanske organizacije leta 2016 izdale knjižico z naslovom Kraljica služabnica in kralj, ki mu služi. Kot je zapisano v knjigi, je bila najslavnejša ženska na svetu, vendar je služila Jezusu Kristusu. Srečala je več predsednikov držav in vlad, nadškofov in veleposlanikov kot katera koli druga še živeča oseba. Bila je tudi prva britanska monarhinja, ki se je po reformaciji srečala s papežem.

Elizabeta II. je bila prva britanska monarhinja, ki se je po reformaciji srečala s papežem.

Knjižica je tako dobro napisana, da ne gre drugače, kot da iz nje izpišem nekaj kraljičinih navedkov.

Na začetku knjige je kraljičin uvod, v katerem navaja iz pesmi, ki jo je njen oče prebral v božični poslanici leta 1939, tik po začetku druge svetovne vojne proti Nemčiji, očetu kralju Juriju VI. pa jo je predlagala prav Elizabeta. Takrat je imela trinajst let. To je pesem Minnie Louise Haskins, ki je poučevala na Londonski šoli za ekonomijo, navedek pa gre takole:

Rekla sem človeku, ki je stal pri Durih leta:

»Daj mi luč, da bom varno stopila v neznano.«

In odvrnil je:

»Stopi v temo in položi svojo roko v Božjo.

To bo zate boljše od luči in varneje od znane poti.«

K maši je šla vsako nedeljo in vsak dan molila.

Anglikanska cerkev v Angliji velja za reformirano katoliško Cerkev in obhaja skoraj povsem enak obred kot Katoliška cerkev. Obstajajo nekatere teološke razlike in nekaj praktičnih razlik, kot sta denimo žensko duhovništvo in poročenost duhovnikov. Kraljica je z ustavo imenovana »vrhovna voditeljica Anglikanske cerkve«, čeprav ustanove ne vodi in ji ne vlada, vendar potrjuje narodni značaj Cerkve. K maši je šla vsako nedeljo in vsak dan molila. Zvesta je bila cerkvenemu nauku in pravijo, da nikoli niso zabeležili njenega nenadnega izpada jeze ali neprimernega izražanja. Menda nikoli ni izrekla niti kakšne politične opazke.

Kot odgovor na vprašanje je leta 2002 dejala: »Zanašam se na svojo vero, da me bo vodila skozi dobre in slabe čase. Moč črpam iz sporočila upanja v krščanskem evangeliju.«

Mnogim zunaj meja se zdi nenavadno, da v Združenem kraljestvu, ki velja za izjemno tradicionalno državo, nimamo nikakršnih težav s sprejemanjem žensk na vodilnih položajih.

Mnogim zunaj meja se zdi nenavadno, da v Združenem kraljestvu, ki velja za izjemno tradicionalno državo, nimamo nikakršnih težav s sprejemanjem žensk na vodilnih položajih in Združeno kraljestvo je bilo resnično prva velika sila, ki je imela na vodilnem položaju istočasno žensko monarhinjo in žensko predsednico vlade, Margaret Thatcher, ki je bila prav tako predana kristjanka. To ne pomeni, da je bilo Združeno kraljestvo na čelu feminističnega gibanja, pomeni pa, da smo laže sprejeli ženske na položaju moči. Morda je eden izmed razlogov ta, da smo bili na splošno blagoslovljeni z odličnimi ženskami na vseh področjih, od kraljice Elizabete I., Jane Austen, Florence Nightingale, kraljice Viktorije, Emily Pankhurst do Margaret Thatcher.

Ključ do kraljičinega uspeha je bil njena predanost do služenja narodu.

Ključ do kraljičinega uspeha je bil njena predanost do služenja narodu. V božični poslanici leta 2012 je dejala: »Bog je poslal svojega edinega Sina, da bi služil, in ne, da bi mu služili. V središče naših življenj je v osebi Jezusa Kristusa znova postavil ljubezen in služenje. Molim, da bi na letošnji božični dan njegov zgled in nauk še naprej združevala ljudi, da bi si po svojih najboljših močeh prizadevali za služenje bližnjemu.«

Izredno je spoštovala vse duhovnike, zelo je bila naklonjena kardinalu Humu, pripadniku angleške Katoliške cerkve.

S to predanostjo služenju je večino svojega življenja delala več kot 50 ur tedensko in kljub častitljivi starosti delala do konca ter se soočala se z gorami dokumentov in korespondence. Prepričana je bila, da služenje pomeni trdo delo. Kljub temu da je bila dedinja kraljevega izročila, je slovela po tem, da je bila izjemno spoštljiva do drugih ljudi, še posebej do svojega osebja in njihove zasebnosti. Kadar je šla v domačo cerkev v bližini svojega podeželskega dvorca, se je tja odpravila nenapovedano, brez šoferja ali kakšnega posebnega protokola, pogosto sedla v eno izmed prednjih klopi in ne na mesto, ki je rezervirano posebej zanjo. Izredno je spoštovala vse duhovnike, zelo je bila naklonjena kardinalu Humu, pripadniku angleške Katoliške cerkve, in se je izjemoma udeležila njegovega pogreba. To je bilo izredno dejanje, saj se je običajno udeleževala le pogrebov svojih sorodnikov ali članov drugih kraljevih družin.

Slovela je po svoji veri v odpuščanje in spravo in britanski veliki rabin Jonathan Sacks se spominja, kako se je ob 60. obletnici osvoboditve Auschwitza srečala s skupino preživelih: »Vsakemu preživelemu je posvetila – šlo je za veliko skupino – povsem osredotočeno pozornost brez kakršne koli naglice. Ustavila se je pri vsakem posamezniku, dokler ji ta ni do konca povedal svoje osebne zgodbe. To je bilo sočutno dejanje, ki me je skoraj spravilo v jok … Prineslo je nekakšen blagoslovljen zaključek v ta globoko ranjena življenja.«

Čeprav je bila vrhovna voditeljica Anglikanske cerkve, je voditeljem drugih veroizpovedi leta 2012 dejala: »Zasnova naše ustanovne Cerkve … ni branitev anglikanstva do te mere, da bi izključevali druge veroizpovedi. Nasprotno, dolžnost Cerkve je, da zavaruje svobodno izpovedovanje vseh veroizpovedi v tej državi.«

Dejstvo, da je tako pogosto navajala priliko o usmiljenem Samarijanu, ponazarja njeno predanost, kot je dejala sama, »naši dolžnosti do bližnjega«.

Dejstvo, da je tako pogosto navajala priliko o usmiljenem Samarijanu, ponazarja njeno predanost, kot je dejala sama, »naši dolžnosti do bližnjega«.

Šest mesecev pred kronanjem leta 1953 je dejala: »Molite, da bi mi Bog naklonil modrosti in moči za izpolnjevanje svečanih obljub, ki jih bom dala, in da bi zvesto služila Njemu in vam, vse dni svojega življenja.«

Ali kot pravi knjižica Kraljica služabnica: »Bog, to je povsem jasno, je njene molitve uslišal.«