Janja, koliko pogovorov si imela v zadnjih dveh letih?

Ne štejem več. Včasih, po kakšnih uspehih, sploh ne vem, za koga dajem izjavo, pa jo potem čez nekaj časa najdem. :)

Koliko časa se ukvarjaš s plezanjem, kdo te je navdušil?

Plezati sem začela pri 6 ali 7 letih, najprej po drevesih, še pred tem doma po vratih, omarah. Ko je v naš kraj prišla promocijska stena, sem se preizkusila, vsi so bili navdušeni nad menoj in rekli, da se moram nujno vpisati v klub. Najprej sem se vpisala pri nas v Slovenj Gradcu, kjer sem bila eno leto, potem pa sem začela trenirati v Velenju. Kdo me je navdušil? Sama sem se! Res sem od nekdaj rada plezala.

Plezati sem začela pri 6 ali 7 letih, najprej po drevesih, še pred tem doma po vratih, omarah.

Kdaj si zadevo začela dojemati bolj resno? Tako, da si pri sebi rekla: »Profesionalka bom.«

Če se z nečim tako zelo rad ukvarjaš, potem nikoli ne razmišljaš o tem, ali boš profesionalec, ali boš s to dejavnostjo služil … Nekakšna prelomnica pa je bila lani. Takrat je vsem postalo jasno, da bom po končani gimnaziji postala profesionalna športnica.

Doma si torej iz Slovenj Gradca? Se imaš za Korošico?

Iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu, pravzaprav. Toliko časa preživljam v Šaleški dolini, da sploh ne vem, kam sodim. :) Na Ravnah na Koroškem recimo Slovenj Gradca ne priznavajo kot del Koroške, vseeno se imam za Korošico. Ravno pred kratkim sem opravila vozniški izpit in se vsak dan vozim v Velenje in nazaj.

Res sem od nekdaj rada plezala. FOTO: Tatjana Splichal

Imaš zanimiv, redek priimek. Nam lahko o njem poveš kaj več?

Da, zelo je redek, če se ne motim, nas je samo šest s tem priimkom. Sem že »guglala«, pa nisem našla nikogar več. :) Mislim, da je beseda germanizem, pomeni pa desko z žeblji, na katero shraniš sukance.

Prosim, pojasni našim bralcem, kakšna so sploh pravila tvojega športa.

Pri plezanju poznamo tri discipline: balvansko plezanje, težavnostno plezanje in še hitrostno plezanje. Pri težavnostnem uporabljamo vrvi, plezamo na višjih, 20 metrov visokih stenah in zmaga, kdor uspe priti najvišje. Pri balvanskem plezanju plezamo na nekoliko nižjih stenah, visoke so do štirih metrov, in padamo na oblazinjena tla. Zmaga, kdor prepleza čim več balvanov v manj poskusih. Hitrostno plezanje ima standardno steno, iste oprimke in isti naklon, zmaga pa tisti, ki ima najboljši čas.

Vseeno se imam za Korošico. FOTO: Tatjana Splichal

Na srečo Slovenije je plezanje postal olimpijski šport in bo na sporedu premierno v Tokiu 2020. Katero od treh omenjenih disciplin bo tam treba obvladati?

Na OI je kombinacija vseh treh disciplin. Sodelovalo bo 20 plezalk in 20 plezalcev, ki se bodo kvalificirali glede na svetovno lestvico. Eno državo bosta lahko zastopala največ dva tekmovalca/-ki.

Zakaj si tako zelo uspešna? Kaj je tvoja skrivnost?

Seveda moraš imeti nekaj malega talenta, a zelo pomembno je tudi trdo delo. To, koliko ur vložim v plezanje, največ šteje. Sem vztrajna, trmasta, vedno hočem po steni zlesti do konca, stvari nočem pustiti nedokončane. Rada treniram, sem motivirana, želim biti vedno boljša in boljša.

Po navadi imajo plezalci/-ke zelo močne roke, na podlahteh jim izstopajo žile, so mišičasti, ti si pa precej drobna …

Strup se skriva v majhnih stekleničkah, haha! No, saj določene plezalske poteze kažem: imam široka ramena, grobe, trde dlani.

Pri plezanju poznamo tri discipline: balvansko plezanje, težavnostno plezanje in še hitrostno plezanje. FOTO: Tatjana Splichal

Spregovoriva še o družini. Imaš kakšnega brata ali sestro?

Sestra Nika je precej starejša od mene, ima 30 let. Že od srednje šole naprej večinoma živi v Ljubljani, sedaj tam tudi dela. Je čisto nasprotje mene, niti podobni si nisva pretirano, se pa dobro razumeva.

Glede na to, da še vedno živiš pri starših, se moraš tudi z njima dobro razumeti, kajne?

Seveda, živim po njunih pravilih. Moram pospravljati, pomagati pri hišnih opravilih, kuhati mi še ni treba. :) Včasih malo pomagam mami, naredi zelo dobro rižoto.

Na čem je poudarek pri vzgoji? Katere vrednote ti starši želijo predati?

Da bi ostala skromna, da ne bi bila vzvišena, želita, da se trudim za dobro razumevanje z vsemi. Poleg tega želita, da pomagam ostalim, nisem sebična in sklepam prijateljstva. Družina je na prvem mestu, pomembna je tudi šola in pa seveda ukvarjanje s športom.

To, koliko ur vložim v plezanje, največ šteje. FOTO: Tatjana Splichal

Kdo od njiju je navijal za šport in kdo za šolo?

Oba usklajeno za vse. Spodbujata me, naj dokončam srednjo šolo ter se ukvarjam s plezanjem. Hodim v 3. letnik na gimnazijo v Velenju, športni oddelek.

Si imela poleg plezanja še kakšne obšolske dejavnosti?

Od 1. do 4. razreda sem enkrat tedensko trenirala atletiko, med počitnicami malo tenis, a ni bilo nič kaj resno. Na začetku šole sem tudi plesala, ker ima moja mama rada oblekice in da sem lepo napravljena, včasih je namreč kotalkala. Ko so se treningi plesa in plezanja začeli prekrivati, mi je dejala, da se bom morala odločiti za eno stvar.

Te je česa strah?

Ob kačah in tistih velikih, kosmatih pajkih mi ni ravno prijetno.

Ko so se treningi plesa in plezanja začeli prekrivati, sem se morala odločiti za eno stvar. FOTO: Tatjana Splichal

Kje bi rada bila čez tri leta v tekmovalnem športu?

Osvojiti želim kolajno na olimpijskih igrah v Tokiu.

Vidim, da imaš kar nekaj prask.

Hja, to so pač bojne rane, ko se borim v steni. Plezalci smo navajeni modric po kolenih, rokah, celo po obrazu.

Kaj je bila najbolj nenavadna zadeva, ki se ti je pripetila v plezalni steni?

Nekoč sva šli z najboljšo prijateljico Tjašo Slemenšek v plezališču Kotečnik plezat v neko smer. Razdalja je bila dolga približno 30 metrov, torej bi potrebovali dvakrat toliko dolgo vrv, torej 60 metrov, midve pa sva odšli s prekratko. Na polovici poti mi je zmanjkalo vrvi in če Tjaša tega ne bi ugotovila, bi padla 15 metrov globoko. Še sreča, da je bil tam tudi trener Gorazd Hren in smo težavo rešili.

Na polovici poti mi je zmanjkalo vrvi in če Tjaša tega ne bi ugotovila, bi padla 15 metrov globoko. FOTO: Tatjana Splichal

Imaš morda kakšen poseben nadimek?

Kličejo me »pajkovka«, za prijatelje pa sem Janči. :)

Kaj bi za konec rada sporočila svoji generaciji, bralcem revije Najst?

Nasvet naj ne velja le za najstniška leta, temveč kar za vse življenje: imejte v glavi tisto, kar želite doseči – tako v šoli kot v športu, če ga trenirate. Vztrajajte, ne obupajte in imejte sanje ter predvsem izdelan načrt, kako do njih priti.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst (6/2017).