Utemeljitev nagrade poleg Možinovega prodornega novinarskega dela posebej poudarja tudi njegovo delo na zgodovinopisnem področju, zjedreno v odmevni monografiji Slovenski razkol, v kateri, kot beremo v utemeljitvi, »opisuje in odstira dogodke, ki so slovenski narod razklali in skregali vse do današnjega dne, predvsem zaradi neusmiljene represije, ki jo je nad civilnim prebivalstvom pred in med drugo svetovno vojno izvajala OF pod vodstvom slovenskih komunistov«. Slovenski razkol je tako »knjiga, ki je številnim Slovencem odprla pogled v dogajanje pred in med drugo svetovno vojno, ko so slovenski komunisti brezobzirno in neusmiljeno izvajali genocid nad delom slovenskega naroda, ki v svetovni zgodovini nima primera. Veliko od tega, kar je s pričami in dokumenti obelodanjeno v knjigi, mlajši rodovi ne bi poznali, če ne bi v svojem prvencu obelodanil Jože Možina.«

Knjiga Slovenski razkol je v javni prostor vstopila s predstavitvijo 11. decembra 2019 v do zadnjega sedeža napolnjeni Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Leto dni pozneje, decembra 2020, smo se z njenim piscem za tednik Družina ozrli na ta prvi korak in še številne naslednje, ki so slednjič pripeljali tudi do zaslužene nagrade novinarskega stanovskega društva; naj bo ta nagrada povod za vnovično objavo in branje odmevnega intervjuja.

Ali se vam spomin kdaj še ustavi ob prvi predstavitvi vaše monografije v Cankarjevem domu? Če si dovolim oseben vtis: dogodek je tudi na tiste, ki smo že kot novinarji vajeni takšnih ali drugačnih predstavitev, deloval izjemno po številnosti občinstva, pozornosti spremljanja, tudi velikih pričakovanjih …

To je lep spomin, moja družina, sorodniki in dobri prijatelji so bili tam. Pa številni, ki so mi pomagali, na čelu z mentorji, sozaložniki iz vseh treh Mohorjevih družb. Ko se je dvorana tako hitro napolnila in je ogromno ljudi ostalo pred vrati, se je pokazalo, da gre za nekaj neobičajnega, celo izjemnega in táko je bilo v številnih pogledih tudi nadaljevanje »pohoda« te monografije med bralce. Prvi tisk so v nekaj dneh dobesedno razgrabili, ni je bilo mogoče tako hitro ponatisniti, podobno je bilo z ostalimi ponatisi; kot kaže, bo tudi sedaj knjiga kmalu pošla. V naslednjih dneh in tednih so me zasula vabila za predstavitve z vseh koncev Slovenije in zamejstva.

Koliko predstavitev je torej sledilo tisti prvi izpred leta dni?

Več kot 20 gotovo, okrog 30 jih je bilo že dogovorjenih, vrstila so se nova vabila, potem pa je virus iz Kitajske vse skupaj zaustavil, tako da nas nadaljevanje predstavitev po Sloveniji še čaka, ko bo nevarnost mimo.

Če bi morali v nekaj stavkov strniti vtise s teh predstavitev in srečevanj z ljudmi ob Slovenskem razkolu?

Na Brezovici je tik pred začetkom predstavitve izza mojega hrbta po dvorani nad zbrano množico zaplaval velik pomladni metulj. Bili smo sredi zime in v prispodobi lahko rečem, da je ta knjiga na svojih platnicah in v vsebini prinesla sporočilo pomladi, sprememb, do katerih je potem tudi prišlo. Gre za pomen povezovanja v resnici, za pogum soočiti se s preteklostjo in postaviti resnico na pomembno, celo prvo mesto, ko gre za narodno stvar. Sicer pa so vtisi s predstavitev neponovljivi, polne dvorane, izjemno občinstvo. Moram biti hvaležen tistim, ki so me povabili, in množici tistih, ki so prišli, saj se zavedam, da ni knjige v zadnjem desetletju, ki bi požela takšno zanimanje, kar je res nekaj odličnega.

Po razprodanih štirih nakladah in natisnjeni peti (danes je med bralci že šesta naklada; op. B. Š.) imate najbrž dobro predstavo o tem, kdo so ljudje, ki segajo po vaši knjigi: ali so to predvsem ljudje iz krajev nekdanje Ljubljanske pokrajine, ki je osrednja tragična junakinja monografije, ali gre za širše slovensko, morda tudi zamejsko in izseljensko občinstvo?

Kar veliko presenečenje je, od kod vse veje zanimanje za Slovenski razkol. Nikakor ni fraza, če rečem, da so bralci iz vse Slovenije, od Portoroža do Lendave, dobesedno, še vse vmes. Knjige so potovale tudi po Evropi, pa v obe Ameriki, celo v Južno Afriko in ena v Singapur … Kar se tiče starosti bralcev, imam dobro sporočilo: veliko mladih sega po knjigi, tudi na predstavitvah so se, kar je posebej dobro, z vprašanji in komentarji oglašali tudi mladi.

Ljudje hočejo razumeti, kaj se je dogajalo.

Kje vidite razlog, da so se, kot pravite, s knjigo identificirali po vsej Sloveniji?

Pokazalo se je, da je globoka rana, ki jo je medvojno in povojno revolucionarno nasilje zasekalo v najbolj vitalen del slovenskega naroda, kmetstvo, meščanstvo, podjetništvo, končno tudi delavstvo, pravzaprav povsod neverjetno močno povezovalno polje spomina, skupne identitete, ki zadeva vse slovenstvo. Ljudje hočejo razumeti, kaj se je dogajalo. Včeraj sem bil v stiku z naročniki knjige in dva sta mi rekla: »Moj oče je bil partizan, ampak želim izvedeti …« Tu je morje krivic, ki vpijejo v nebo. Mi še vedno ne dojamemo, kakšno razsežnost je imel totalitarni režim, ko je po vzorcu iz osrednje Slovenije povsod razpredel svoj totalitarni stroj uničevanja, poniževanja in razgradnje gospodarskih, kulturnih in verskih vrednot našega naroda, ki so se gradile stoletja. Še dobro, da smo obstali in se leta 1990 rešili tega oklepa. Seveda ne brez posledic in ne brez odpora močnih ostankov režima. To knjigo, kot vidim iz številnih odzivov, bralci razumejo tudi kot vogelni kamen resnične zgradbe, ki se ji reče slovenska medvojna zgodovina. Seveda prihaja knjiga ob bok številnim drugim delom kolegov, ki so v zadnjih desetletjih opravili veliko delo, naj omenim le dr. Tamaro Griesser Pečar in dr. Borisa Mlakarja.

Prva predstavitev knjige je bila 11. decembra 2019. FOTO: Tatjana Splichal

Verjetno številne bralce tudi osebno poznate …

Med bralci so od srednješolcev, kmetov, obrtnikov, zdravnikov, redovnic in profesorjev. Poleti jo je bral predsednik Pahor, upam, da jo je uspel dokončati, ker je sklepna analiza pomembna. Ima jo kopica uglednih ljudi, kot so pisatelji Boris Pahor, Drago Jančar, Zorko Simčič, številni politiki, tudi akademiki. Kar nekaj naročil je prišlo iz t. i. drugega pola, kar je vzpodbudno. Knjigo sem na prošnjo dveh zapornikov poslal tudi na Povšetovo. Veliko knjig sedaj pred božičem naročajo starši z željo, da jih podpišem ali napišem posvetilo za otroke. So primeri, da v ta namen na moji spletni strani naročijo dve, tri, celo pet knjig – za vsakega potomca svojo. In obrnjeno, veliko jih knjigo z mojim podpisom naroči kot božično darilo za svoje starše.

To, da so civilisti oz. običajni ljudje izhodišče vrednotenja dogajanja, je edini pošteni humanistični pristop.

Vaš pogled na korenine medvojnega razkola v ospredje postavlja žrtev, nekoč prevladujoče zgodovinopisje pa je iste pojave presojalo z vidika oblastne ideologije. Kaj se zgodi pred zgodovinarjevimi očmi, ko se tako radikalno spremeni zorni kot opazovanja?

Dobro vprašanje … Kaj se zgodi? Resnična podoba vojne postane skoraj v hipu razodeta, logična in vsem razumljiva. Ko se predstavijo dokumenti različnih virov, ko so preštete žrtve po povzročiteljih in po časovni osi, postane res razvidno, kaj se je dogajalo, in tudi, kdo je začel z organiziranim nasiljem do slovenskih ljudi. To, da so civilisti oz. običajni ljudje izhodišče vrednotenja dogajanja, je edini pošteni humanistični pristop. Kdo drugi pa naj bo v tej zgodbi bistven?! Desetletja so pisali debele monografije, ki so interese prebivalstva, ki je le želelo mirno preživeti vojno, bolj ali manj postavljale na stranski tir.

Ali se motim, če kot eno izmed ambicij monografije vidim tudi željo, da bi ljudi, ki so o usodi svojih družin v primežu revolucionarnega nasilja, morali dolgo molčati, opremila s podatkovno argumentacijo, ki bi jim omogočala samozavesten vstop v javni prostor? Da bodo znali jasno odgovoriti na stalno ponavljajoča se podtikanja o njihovih sorodnikih kot »narodnih izdajalcih«?

To se v resnici dogaja v praksi. Vesel sem, da ravno ta knjiga opogumlja in vliva samozavest, prekinja urok molka. Na tisoče jih je šlo po slovenskih domovih in to se pozna. Ljudje imajo svoje tragične družinske izkušnje z zaznamovanostjo, ki se je vlekla desetletja, ponekod do današnjih dni. Tu pa dobijo stvaren uvid širšega konteksta. Zelo nazorni so grafični prikazi. Pa še to: ljudje so opazili, da na to knjigo ni ugovora. Da nihče ne oporeka nosilnim dejstvom, zato se na izpovedano lahko naslonijo. Dodati smem še to, da mi je snemanje več kot 200 pričevanj v zadnjih letih omogočilo zelo dober uvid v emocionalno dojemanje vojne in njenih posledic, to se odraža v načinu pisanja, ki je ob vključevanju pričevanj še bliže ljudem.

Vesel sem, da ravno ta knjiga opogumlja in vliva samozavest, prekinja urok molka.

Skoraj vsakič, ko se kdo prodorno in argumentirano loti razgradnje tabujev preteklosti, v javnosti še glasneje kot sicer zazveni refren pesmi »pustimo preteklost, ozrimo se v prihodnost, ne oživljajmo starega razkola«. Kakšen je vaš pogled na takšno prepričevanje? Ali Slovenski razkol res poglablja dejanski narodov razkol?

Udeleženci predstavitev in bralci knjige ugotavljajo ravno nasprotno. Knjiga prinaša pomiritev, olajšanje, nekdo je zapisal celo osvoboditev (od laži). To je tudi moj namen, ki je jasen že v uvodu knjige, v vseh pomenskih razsežnostih in v sklepni analizi, ki predstavlja zgoščen prikaz dejstev. Seveda ne morem oporekati, da knjiga marsikoga tudi vznemirja in jezi, pa ne zato, ker zapisano ne bi bilo res, ampak zato, ker ponuja ključ za razumevanje vzrokov in nosilne krivde za slovenski razkol. To bi dediči nasilja radi prikrili. Seveda se na taka oporekanja ne morem ozirati. Opozarjam še na eno dimenzijo, ki je bralcem in udeležencem predstavitev zelo blizu oz. se v njej hitro prepoznajo. Gre za vključitev spoznanj epigenetske znanosti, moderne discipline, ki, poenostavljeno povedano, raziskuje in potrjuje, da se travme prednikov lahko prenašajo na potomce tudi v dednem zapisu. Vojna, posebej takšna v prepletu z revolucijo in protirevolucijo, kot smo jo imeli pri nas, je leglo travm. V stvarnem življenju to pomeni, da lahko vnuki trpijo za travmami, ki so jih doživeli njihovi stari starši, pa se izvora težav sploh ne zavedajo. Genetski prenos travm na potomce po nekaterih raziskavah lahko močno zniža sposobnost potomcev za soočanje s stresom. Taki imajo nižjo raven stresnega hormona, so bolj občutljivi. Glejte, kdor malo pozna nrav slovenske nacije, ve, o čem govorim. Parola »pustimo preteklost« je tu najslabša izbira, ki je hkrati neizvedljiva. Travmatični zgodovini ne moremo ubežati, še najmanj z zanikanjem ali prikrivanjem. Čas je, da se z njo soočimo, jo spoznamo, predelamo in potem tudi odložimo. Naj bo končno jasno: zgodovine ne spoznavamo zaradi nostalgije ali vračanja v preteklost – to je naložba v normalnejšo prihodnost. To je zaključna poanta knjige Slovenski razkol.

Travmatični zgodovini ne moremo ubežati, še najmanj z zanikanjem ali prikrivanjem.

Vaša knjiga je naletela na številne pozitivne odzive, če smem uporabiti ta izraz, »laičnih« bralcev. Nekaj smo jih objavili tudi v Družini. Resda nimam popolnega pregleda nad strokovnimi objavami v osrednjih zgodovinopisnih revijah, a imam občutek, da v teh krogih poglobljena recenzija še manjka. Od kod ta molk?

V tem primeru, če se pošalim, je treba ugotoviti, da je molk zlato. To je največje priznanje za mojo knjigo. Glejte, realno gledano: monografija ima gotovo tudi pomanjkljivosti, vedno se da še bolje, morda je kje še kakšna napaka, a v bistvenem elementu je zanesljiva in stoji trdno. Veste, da so jo pozorno brali številni, a v letu dni se ni odkrušilo nič. Kakšne kritične recenzije še ni bilo. Dr. Pirjevec je v neki glosi ob izidu knjige le tarnal nad tem, zakaj je taka knjiga sploh izšla. Seveda pa se knjige, ki jo tudi po knjižničnih izposojah sodeč bere veliko ljudi, ne da ignorirati. Pokazalo se je dvoje. Ko so prvi izvodi prišli med bralce, ko so ti knjigo vzeli v roke, se je monografija prodajala »sama od sebe«. Zato je pošla v šestih dneh. Izjemen odmev so imeli predstavitve in stik z bralci. To se je videlo po tem, ko so ljudje iz istega kraja ali sorodniki nizali naročila. Dober glas je segel daleč. In drugo, bralci na družbenih medijih so pomagali širiti glas o knjigi. Sploh pa so manj dominantni mediji, kot so Radio Ognjišče, Nova 24, Demokracija, tudi Družina, veliko pripomogli, da je vest o zanimivi knjigi prišla v javnost.

Seveda pa se knjige, ki jo tudi po knjižničnih izposojah sodeč bere veliko ljudi, ne da ignorirati.

Stara modrost o tem, kako je »zgodovina učiteljica življenja«, sicer prepogosto nima potrditve v resničnem življenju, pa vendar: česa bi se za današnji krizni čas lahko naučili iz poglobljenega razumevanja kriznega časa v začetni okupacijski in takoj nato revolucionarni fazi v letih 1941/42, ki ga razgaljate v svoji monografiji?

Zelo aktualno in hkrati težko vprašanje. Iz prve bi rekel: bodimo posebej pozorni na tiste, ki narodovo nesrečo, kot je bila nekoč okupacija, sedaj pa epidemija virusa, ne glede na žrtve izkoriščajo za svoje ozke prevratne interese. Žal mi je, a tu se res kažejo podobnosti. V knjigi najdete odgovor, česa se v takih razmerah ne sme početi. Ta zgodovinska izkušnja nas uči, da ne smemo gledati stran in čakati, pač pa sta ključna budnost in pogum.

Bodimo posebej pozorni na tiste, ki narodovo nesrečo, kot je bila nekoč okupacija, sedaj pa epidemija virusa, ne glede na žrtve izkoriščajo za svoje ozke prevratne interese.

FOTO: Tatjana Splichal

Če si za sklep dovolim biti oseben: v knjigo ste vložili ne le velik del strokovnega, temveč tudi svojega zasebnega in ne nazadnje tudi družinskega življenja. Ali je ta vložek z odzivi, ki jih doživljate, dobil zadoščenje?

Zadoščenje je prišlo v vseh pogledih, odzivi so številni in ganljivi, tudi vložen čas nikakor ni bil zaman. Seveda pa so stotine ur v ta namen v smislu družinskega življenja in zdravja nekaj povsem drugega in tu je težko iskati zadoščenje. Tu plačujem višjo ceno. Zavedam se tudi tveganja, ker so krogi, ki jim knjiga ruši privilegiran svet, razdraženi. S tem se nekaterim kolegom, ki žal z zavistjo gledajo na uspeh knjige, ni treba ukvarjati.

Gotovo pa vam je moč za ta podvig dalo tudi družinsko okolje, ki vas je oblikovalo od malega …

Res, imel sem srečno okoliščino, ker sem bil obdan z resnicoljubnimi in dobrimi ljudmi v obeh družinah po očetovi in po mamini strani. V teh dneh je epidemija vzela enega od njih, mojega soimenjaka strica Jožeta. V letih snovanja knjige, zlasti v sklepni fazi, pa so mi veliko pomagali zanesljivi prijatelji, začenši z dr. Mitjo Štularjem.