Ob koncu tovrstnega služenja Cerkvi je črto pod opravljeno delo potegnil tudi v pogovoru za Družino (19/2013). V nadaljevanju celoten pogovor Bogomirja Štefaniča z dr. Andrejem Sajetom izpred devetih let objavljamo še enkrat.

Ali ste, ko ste pred desetimi leti prevzemali vodenje Tiskovnega urada in Tajništva Slovenske škofovske konference (SŠK), slutili, v kakšno »vodo skačete«?

Še v času študija v Rimu, tik preden sem končal doktorsko nalogo, sem dobil odlok o imenovanju za tajnika SŠK, ko pa sem se vrnil domov, mi je tedanji ljubljanski nadškof Rode povedal, da bom sprejel še službo tiskovnega predstavnika. Tako sem bil hkrati postavljen pred dva velika izziva, na katera se vnaprej nisem nikdar posebej pripravljal. Nihče ni mogel predvidevati, kaj vse se bo v naslednjih letih dogajalo. Zadnje desetletje je bilo čas velikih sprememb: dobili smo nove škofije, v tem času imajo vse tudi nove škofe, nekatere celo že tretjega, imamo četrtega predsednika SŠK, tretjega papeža, dobili smo slovenskega kardinala … Vsega tega seveda še zdaleč nisem mogel niti slutiti, a se s tem tudi nisem obremenjeval. Od začetka sem skušal zaupane službe opravljati odgovorno in se stalno izobraževati.

Če primerjate službi tiskovnega predstavnika in tajnika SŠK – kaj je teže: voditi dialog z mediji ali usklajevati komunikacijo med slovenskimi škofi?

Mislim, da gre za neprimerljivi stvari in zato ni mogoče reči, kaj je teže ali laže. Škofje so pri svojem delovanju avtonomni; zavezani so nauku katoliške Cerkve in njenemu pravu. Tajništvo SŠK ima predvsem vlogo povezovalca skupnih pobud. V večji meri gre za administrativno delo pisanja dopisov, usklajevanja stališč in podobno. Obseg tega dela se je povečal z ustanovitvijo novih škofij. Delo z mediji je bistveno drugačno. Sam sem ga videl predvsem kot stalno pojasnjevanje, saj javnost – tudi cerkvena – veliko stvari o Cerkvi, o tem, kako živimo svojo vero, preprosto ne pozna dovolj ali pa sploh ne.

Če smo mi korektni, pošteni, se z njimi srečujemo in odkrito pogovarjamo, bodo novinarji, tudi ko pišejo kritično in v okviru uredniške politike svojih medijev, bolj profesionalni, bolj etični.

Morda pa vas je kdo bolj kot pojasnjevalca videl kot »cerkvenega apologeta«?

Svoje poslanstvo sem videl predvsem v pojasnjevanju in sem se vlogi apologeta izogibal. Osnovno vodilo pa sem videl v dosledni zavezanosti resnici. Prvo in temeljno načelo je zavezanost resnici.

Ne morda javni podobi ustanove, ki ste jo predstavljali?

Javna podoba Cerkve je neločljivo povezana s tem, ali smo se pripravljeni soočiti z resnico o sebi. Tudi če morda na prvi pogled nekaj izgubimo, ko priznamo svojo krivdo pri stvareh, ki jih nismo naredili prav, je to edini način, s katerim izkazujemo našo verodostojnost in gradimo zaupanje pri ljudeh. Človeško je narediti kaj narobe, ni pa pošteno, še najmanj pa krščansko, če tega ne priznamo in to pred javnostjo prikrivamo. »Resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32), pravi Jezus, in to je tudi v odnosu do javnosti, medijev bistveno pravilo.

Toda ali so tudi mediji v razmerju do Cerkve iskalci resnice? Jasno je le, da je Cerkev tudi v skrajno sekularizirani družbi, kot je slovenska, izrazit predmet medijskega »poželenja«.

Popolnoma razumljivo je, da je zanimanje za Cerkev veliko ali vsaj relativno veliko, saj je sestavni in pomembni del civilne družbe. Njeno delovanje je vidno navzven in je tako stalno pod drobnogledom ljudi in medijev. Sam v tej izpostavljenosti vidim predvsem veliko priložnost, da povemo, kaj pravzaprav oznanjujemo, in da dejavno uresničujemo zavezanost evangeliju. Sam sem se pri delu z mediji večkrat spomnil na stavek iz prvega Petrovega pisma: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar odgovarjajte krotko in s spoštovanjem, iz dobre vesti, da bodo tisti, ki sramotijo vaše dobro življenje v Kristusu, osramočeni prav v tem, v čemer vas obrekujejo« (1 Pt 3,15–16). Ko se mediji za nas zanimajo, je v tem potrebno videti priložnost, da v odgovor na katero koli vprašanje vtkemo duhovno sporočilo, ki je pričevanje za vstalega Jezusa, ki je med nami.

Z upokojenim mariborskim nadškofom msgr. dr. Marjanom Turnškom. FOTO: Tatjana Splichal

Pa vendar večinoma velja, da se Cerkev v civilnih medijih pojavlja le takrat, ko je tarča kritike. Ali to pomeni, da ste za svoje delo potrebovali predvsem veščine iz t. i. kriznega menedžmenta, ki stremi k omejevanju škode?

Mogoče me je kdo tako videl. Sam se nisem imel za kriznega menedžerja. No, morda v kakšnih redkih primerih … A vaše vprašanje vendarle izhaja iz predpostavke, s katero se ne morem strinjati. Ta podoba, da so vsi mediji proti Cerkvi, da nas vsi napadajo, da smo v nekakšnem zverinjaku, je povsem napačna in ni resnična. Osebno imam v odnosu z mediji veliko več pozitivnih izkušenj kot negativnih.

Znova bi rad poudaril, da je ključen naš odnos do civilnega sveta in medijev. Tudi v komuniciranju, odnosu do novinarjev velja modrost, da so ljudje do nas takšni, kakršni smo mi do njih. Če smo mi korektni, pošteni, se z njimi srečujemo in odkrito pogovarjamo, bodo novinarji, tudi ko pišejo kritično in v okviru uredniške politike svojih medijev, bolj profesionalni, bolj etični. Saj so izjeme, ko nas kdo želi namenoma, z vnaprej pripravljenim scenarijem očrniti. A sprašujem se, kaj lahko naredimo proti temu. Zunanjega sveta ne moremo spremeniti drugače kakor tako, da najprej spreminjamo sami sebe. To je edini legitimni način – tudi kar zadeva komuniciranje Cerkve.

Pred petimi leti, na pragu drugega mandata pri opravljanju nalog v okviru SŠK, ste v pogovoru za Družino dejali, da se Cerkev boji medijev. Ali se je torej ta strah v zadnjih letih vendarle »razgradil«?

V odnosu do medijev se nimamo česa bati. Bojimo se lahko le lastnih slabosti in lastnih grehov.

Cerkveni mediji nasploh imamo veliko in odgovorno nalogo, da delujemo proaktivno, da jasno govorimo o nas samih: da takrat, ko se nekaj zgodi – pa naj bo to pozitivno ali negativno –, sami pridemo na dan z novico.

Toda kogar je enkrat pičila medijska kača, se morda za vedno boji že zgolj zvite vrvi …

To so čisto iracionalni strahovi, ki jih moje izkušnje ne potrjujejo. Bil sem denimo gost tudi v zelo polemičnih, Cerkvi nenaklonjenih oddajah, ki pa so se praviloma izkazale za pozitivno izkušnjo, saj sem lahko povedal, kar se mi je zdelo pomembno in bistveno. Če ne sodelujemo, se v javnosti ustvarja videz prestrašenosti in s tem vtis, da je cerkveni problem, o katerem naj bi govorili, še bistveno večji, kot dejansko je. Nesodelovanje je praviloma najslabša izbira in smiselna je v le skrajnih in skrbno izbranih primerih.

Ali ste imeli pri svojih javnih nastopih vedno na voljo vse potrebne notranje cerkvene informacije, da ste lahko verodostojno pojasnjevali zadeve, ki so zanimale civilne medije?

Na to vprašanje lahko odgovorim le delno. Kot tiskovni predstavnik SŠK sem bil pristojen samo za nekatera področja življenja Cerkve. Za konkretna vprašanja iz notranjega življenja posameznih škofij nisem imel vseh informacij, ker za to tudi nisem bil pristojen. To velja denimo za mariborski gospodarsko-finančni zlom, za katerega so odgovorna mariborska nadškofija in z njo povezana podjetja. Kadar sem govoril o določeni problematiki v Cerkvi, za katero sem bil pristojen, sem seveda vedno iskal čim bolj celovite informacije, se vedno posvetoval s škofi in drugimi ljudmi, ki so tematiko poznali, pa tudi z medijskimi strokovnjaki. Tako sem poskušal najti prave vsebinske in tudi komunikološke načine, kako predstaviti neko temo.

Omenili ste mariborsko zgodbo, za katero res niste bili pristojni. Toda ali ni tudi vam osebno pogosto »zvezala« roke pri prepričljivem javnem zagovarjanju cerkvenih stališč, češ, kaj se sploh oglašate glede katerega koli vprašanja, povezanega s položajem Cerkve ali družbeno pravičnostjo, potem ko je Cerkev »poskrbela« za tako veliko luknjo v bilancah državnih bank?

Ni pošteno, da mešamo hruške in jabolka. Senca mariborske zgodbe je res padla na celotno Cerkev, a neupravičeno. O tej temi je bilo prelito toliko črnila, zato se ne bi v to še bolj spuščal. Za to zgodbo so odgovorni tisti, ki so jo začeli in jo bodo morali tudi končati. Poklicani so, da javnosti predstavijo njen končni izid. Verjamem, da bo do tega tudi prišlo.

Pri rdeči maši oktobra 2019 (na fotografiji levo). FOTO: Tatjana Splichal

Če je mariborska zgodba primer slabega cerkvenega komuniciranja – ali imamo kakšen primer dobrega ravnanja, ko je Cerkvi uspelo javno mnenje, ki bi ji utegnilo nasprotovati, spremeniti v pozitivno smer?

Imamo več takih primerov. Naj omenim le zadnjega – pokop škofa Gregorija Rožmana. V javnosti je imel presenetljivo dober odmev, kar je med drugim posledica pravilnega komuniciranja, pravočasnega obveščanja ter proaktivnega delovanja. To je edini način, tudi če gre za občutljive stvari – in takih je v Cerkvi precej –, da sami javnosti sporočimo, kaj se v Cerkvi dogaja. To je za nas priložnost, da prvi ponudimo korektno, z dejstvi podprto informacijo. Če gre prva informacija mimo nas, če v javnost od nekod nekaj »pricurlja«, potem lahko takšno delno, nepopolno, kdaj tudi napačno informacijo le popravljamo. Na ta način se dela velika škoda. Cerkveni mediji nasploh imamo veliko in odgovorno nalogo, da delujemo proaktivno, da jasno govorimo o nas samih: da takrat, ko se nekaj zgodi – pa naj bo to pozitivno ali negativno –, sami pridemo na dan z novico.

Lahko bi omenil še kakšen primer dobrega komuniciranja, npr. obveščanje o delovanju Slovenske Karitas in škofijskih Karitas. Redno in pregledno objavljanje letnih poročil ter učinkovito delo številnih prostovoljcev, ki pomagajo ljudem v stiski – to je temelj, zaradi katerega je Karitas ena najbolj verodostojnih organizacij pri nas. Komunikacijsko uspešni so bili tudi posamezni dogodki, kot je bil slovenski evharistični kongres, volitve papeža leta 2005 in letos, pa tudi škofovska imenovanja. Na dogodke, za katere smo vedeli vnaprej, smo se tudi v Tiskovnem uradu dobro pripravili in medijem ponudili tudi širšo informacijsko podporo. Sam sem imel ob volitvah papeža leta 2005 izobraževanje za novinarje, urednike in lektorje na RTV Slovenija o vseh podrobnostih konklava, pristojnostih kardinalov, kongregacij ipd.

Spomnim se nadškofa Šuštarja, ko so mu nekoč očitali, da sprejema le politike iz vrst krščanskih demokratov. Pa je odvrnil: »Sprejemam vse politike, in druge, ki pridejo k meni. Vrata pri meni so vedno odprta in lahko pride kdo koli. Če nekdo večkrat potrka, ga pač tudi večkrat sprejmem.«

Seveda niste edini cerkveni »komunikator«. Ali Cerkev v zadostni meri usposablja svoje ljudi za javno nastopanje? Ali ste denimo o svojih izkušnjah z delom v izrazito kritični javnosti kot študijski prefekt govorili tudi bogoslovcem v semenišču?

V Cerkvi smo, kar zadeva javno nastopanje, v prednosti, saj je že branje berila pri sv. maši javni nastop. V zadnjih letih zavest o pomenu kakovostnega javnega nastopanja pospešeno raste. Tudi v cerkvenih krogih je vedno več vabil za medijska izobraževanja o javnem nastopanju in za prepričljivost v komuniciranju. Tudi v ljubljanskem Bogoslovnem semenišču smo že organizirali izobraževanje v komunikacijskih veščinah, ki so ga vodili zunanji strokovnjaki za nastopanje v javnosti.

Zanimanje je bilo …?

Zanimanje je in je vedno boljše, tudi kar se tiče duhovnikov in bogoslovcev. Seveda pa je potrebno najprej sestopiti iz prepričanja, da s tem, ko smo posvečeni, že vse vemo in znamo.

Nedavno ste v enem izmed pogovorov dejali, da ste bili kot tiskovni predstavnik SŠK med kladivom in nakovalom cerkvene in civilne javnosti, pri čemer je »cerkvena včasih še manj dobrohotna in naklonjena od civilne«. Je bila »notranja kritika« res tako huda?

Včasih. Najbrž je to tipična značilnost slovenskega značaja, ko smo pri ocenjevanju drug drugega izjemno zahtevni in neprizanesljivi. To dostikrat velja tudi za odnose v Cerkvi. Kdor dela, mu razumljivo tudi kdaj spodleti. Zavedam se, da sem naredil marsikatero napako, posebej na začetku, in to pri javnem nastopanju, pri komunikaciji z novinarji, pri nastopanju pred kamero, vendar sem se iz teh izkušenj tudi zelo veliko naučil.

Med izjavo Komisije Pravičnost in mir. FOTO: Tatjana Splichal

Kako pa presojate sodelovanje s katoliškimi mediji? Iz lastne izkušnje lahko povem, da praviloma nismo tako vztrajno vrtali v temnejša cerkvena ozadja kot drugi mediji …

Vsak medij ima uredniško politiko, ki kroji njegovo delovanje – to velja tako za civilne kot tudi cerkvene medije. Res pa je, da sem imel največ stikov s civilnimi mediji, saj imajo cerkveni običajno dovolj notranjih informacij in niso imeli velike potrebe po komuniciranju s Tiskovnim uradom. Ocenjujem pa, da se je v zadnjem času to sodelovanje nekoliko okrepilo in izboljšalo. Zdi se mi, da ga je treba še izboljšati zlasti v smislu sinergije. Ni namreč potrebno, da vsi delamo iste ali podobne stvari – lahko jih opravi en medij in svoj »izdelek« ponudi še drugim. Tu lahko še marsikaj naredimo.

Tudi sicer v Cerkvi raste zavest o potrebnosti dobrega obveščanja. Pri informacijah, ki jih je posredoval Tiskovni urad, vedno bolj sodelujejo cerkvena gibanja, društva, redovne skupnosti, posamezniki. Ne gre torej za to, da bi samo en medij – bodisi Tiskovni urad, Družina ali Radio Ognjišče – predstavljal Cerkev. Danes je lahko komunikator vsakdo, ki na facebooku objavi fotografijo in nekaj besed o kakšnem cerkvenem dogodku, ko napiše svoj komentar na tviterju …

Koliko so tovrstne tehnološke spremembe vplivale na vaše delo?

V medijski službi sem bil že kot tajnik ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja. Njegov prvi tiskovni predstavnik je bil dr. Anton Jamnik, sedanji pomožni škof, za njim pa sem v prvih letih samostojne Slovenije in nadškofovih prizadevanj za njeno mednarodno priznanje to službo prevzel jaz. Takrat sem veliko večino informacij pošiljal še po faksu. Danes je seveda popolnoma drugače. Smo v dobi digitalnih komunikacij, kar je bistveno vplivalo tudi na naše delo. SŠK ima, denimo, novo spletno stran, ki jo sooblikujejo mnogi sodelavci s terena. V zadnjih letih smo zelo okrepili sodelovanje s škofovskimi konferencami drugih evropskih držav, z nekaterimi katoliškimi tiskovnimi agencijami, kot sta denimo Servizio informazione religiosa (SIR), to je tiskovna agencija Italijanske škofovske konference, ali avstrijski Kathpress. Sodelujemo tudi na spletnem portalu www.eurocathinfo.eu Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE) s sedežem v švicarskem St. Gallnu. Tam imamo svojo podstran, na kateri objavljamo informacije, ki so zanimive za širšo evropsko javnost. Nove tehnologije so omogočile izjemno pretočnost informacij. Neredko se zgodi, da so nas poklicali recimo iz Nemčije in želeli pridobiti bolj natančna pojasnila v zvezi z nekim pisanjem, ki so ga po tej ali oni poti zasledili v povezavi s Cerkvijo na Slovenskem. Skratka: aktivno smo vpeti v svetovno informacijsko mrežo.

V kateri je Tiskovni urad SŠK vsaj delno opravljali vlogo nekakšne slovenske katoliške tiskovne agencije.

Tudi.

Lahko bi omenil še kakšen primer dobrega komuniciranja, npr. obveščanje o delovanju Slovenske Karitas in škofijskih Karitas.

V zadnjih letih ste bili član nekaterih komisij v okviru SŠK. Ali npr. ostajate član cerkvene komisije za ureditev odprtih vprašanj z državo? Katere so na tem področju ključne teme, ki bi jih še morali urediti?

Ta komisija s strani Cerkve teoretično sicer še obstaja, praktično pa ne deluje že vsaj šest let. Razlog za to je predvsem na državni strani. Komisija se je namreč preimenovala v Komisijo za dialog z utemeljitvijo, da so vprašanja razmerja med Cerkvijo in Republiko Slovenijo v glavnem že rešena. Reševanja odprtih vprašanj potem skorajda ni bilo več, teče pa dialog o vsakdanjih praktičnih vprašanjih, npr. z uradom za verske skupnosti.

Pa so res rešena vas vprašanja?

Seveda ne. Ne nazadnje se vedno znova odpirajo vprašanja, povezana z Zakonom o verski svobodi, ki je že nekaj časa na tem, da bo vnovič spremenjen, pri čemer ni jasno, ali se bo to zgodilo v manjšem obsegu z novelo zakona, recimo, kar zadeva status duhovnikov v bolnišnicah in zaporih, ali pa se bodo ponovili poskusi radikalnejšega spreminjanja. Tu je še vprašanje vzdrževanja kulturne dediščine pa še kakšno drugo. S to tematiko se zadnji čas ukvarjam predvsem študijsko in tako bo tudi za naprej. Z iztekom mandata tajnika SŠK so mi ugasnile tudi službe v raznih komisijah ali podkomisijah, ki so povezane s Tajništvom SŠK.

Kam zdaj odhajate?

To je odvisno od nadškofa Stresa, ki bo kot pristojni ordinarij presodil, kje sem najbolj potreben. Gotovo se bom več posvetil delu na ljubljanskem Metropolitanskem cerkvenem sodišču, pa tudi na župniji. Pastoralno sem sicer že do zdaj delal kot pomočnik v nekaterih župnijah, spremljal sem tudi duhovne vaje in vodil duhovne obnove. Nadaljeval bom delo na znanstvenem področju, da bom ohranjal intelektualno svežino, ki je nujno potrebna tako za predavateljsko delo kot za vodenje postopkov na cerkvenem sodišču. V preteklih letih sem predaval na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, zdaj sem predavatelj na Fakulteti za poslovne vede v okviru Katoliškega inštituta in član senata te fakultete. Dela vsekakor ne bo zmanjkalo.

Na Nikodemovih večerih leta 2013. FOTO: Tatjana Splichal

Ali ste ob primopredaji poslov v tajništvu in tiskovnem uradu SŠK svojemu nasledniku p. Tadeju Strehovcu dali kakšen poseben nasvet, priporočilo?

Temeljno pri vsakem poslanstvu je resnica. Novemu tajniku sem predstavil predvsem čisto konkretne izkušnje iz svojega dela, na primer to, da pri predstavljanju cerkvenih stališč glede nekega občutljivega vprašanja nisem imel pravih in celovitih informacij. Takoj naslednji dan sem dobil bumerang, češ, da se sprenevedam, da lažem in da ne govorim resnice. Zdaj raje petkrat preverim podatke ali pa o stvari, ki je ne poznam, ne govorim. Temeljno pravilo pri komunikaciji je, da smeš govoriti le o stvareh, ki jih dovolj dobro poznaš. Če jih ne poznaš, se moraš pozanimati, pridobiti verodostojne informacije ali pa nalogo predati nekomu, ki se na konkretno temo primerno spozna.

Tudi tiskovni predstavnik SŠK najbrž ne more biti vseveden …

Seveda ne. Delo na informacijskem področju nikakor ni preprosto, kar sami izkušate pri novinarskem delu. A tudi v taki službi velja, da je laže, če imaš čim več znanja. To je kot vzpenjanje na hrib. Čim više se povzpneš, četudi z veliko napora, tem več vidiš. Izkušnje, stiki z medijskim poznavalci, novinarji in uredniki krepijo preudarnost, tudi modrost, da zna človek pravilno ravnati, da se ne pusti sprovocirati, da ponudi informacije, ki so res ključne. Tudi ob izrazito provokativnih vprašanjih je mogoče povedati to, kar želimo sami sporočiti. Na ideologijo, kadar trčimo ob njo, moramo in moremo odgovarjati edino s podatki, pa vendarle ne samo le z njimi, saj nismo samo komunikacijski tehnologi. Kar koli v Cerkvi počnemo, ne glede na to, v kakšni službi smo, smo v službi oznanjevanja. Vse naše življenje je pričevanje – to je prva in najpomembnejša komunikacija.

Dr. Andrej Saje je dva petletna mandata, med letoma 2003 in 2013, opravljal tudi delo generalnega tajnika in tiskovnega predstavnika Slovenske škofovske konference (SŠK).

Ali je javna prepoznavnost vplivala tudi na vaše »zasebno« življenje?

Ljudje me res prepoznajo na cesti, ko sem na sprehodu. No, včasih ne vedo natančno, kje so me videli in zato ne vedo, kam bi me dali. So pa ljudje, ki očitno dobro poznajo moje delo, ga tudi na ulici komentirajo in povedo svoje mnenje. Včasih so me takšni komentarji potrdili v tem, kar sem delal, včasih pa sem slišal tudi kakšne žaljivke – a takih primerov ni bilo veliko. Ob takih srečanjih se vedno spomnim nasveta sv. Benedika, ki pravi nekako takole: premišljuj o stvareh, ki ti jih povedo ljudje, ki do tebe nimajo nobenih pričakovanj, ki torej od tebe ne pričakujejo nobene usluge, privilegija, dobička … Morda ti Bog govori ravno po takih ljudeh in se boš od njih česa naučil. Temeljnega pomena je, da znamo sprejemati kritiko, ker ta ni vedno rušilna. Če ima pravi namen, je kritika nekaj zelo pozitivnega. Tudi samokritika.

Prej ste omenili vzpenjanje na hrib. Kako ste z razgledne točke tiskovnega predstavnika SŠK videli slovensko medijsko pokrajino? Se tudi vam zdi bistveno nagnjena na eno, levo stran?

Dejstvo je, da obstajajo interesne skupine, ki vplivajo na posamezne medijske hiše. To se vidi po načinu poročanja, pa časovni razdelitvi, kdaj recimo neka tema pride v ospredje. Ko analiziramo takšne stvari, ugotavljamo, da obstajajo koordinacijska ozadja tudi s političnimi, ideološkimi predznaki. Prav je, da to vemo, a vsekakor ni naš namen, da bi se s tem podrobneje ukvarjali. Še enkrat: ni naša naloga, da bi na ideologijo odgovarjali z ideologijo. Spomnim se nadškofa Šuštarja, ko so mu nekoč očitali, da sprejema le politike iz vrst krščanskih demokratov. Pa je odvrnil: »Sprejemam vse politike, in druge, ki pridejo k meni. Vrata pri meni so vedno odprta in lahko pride kdo koli. Če nekdo večkrat potrka, ga pač tudi večkrat sprejmem.« Podobno bi rekel tudi, kar se tiče Cerkve in medijev: Cerkev ni ne leva, ne desna, odprta mora biti za vse, zato se moramo na daleč ogniti skušnjavi, da bi tudi novinarje, urednike in medije vnaprej ožigosali, kdo je levi, kdo desni, kdo se z nami strinja in kdo ne, s kom se bomo pogovarjali in s kom ne. Naše oznanilo je namenjeno vsem. Jezusovo naročilo je jasno: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,15). Tudi v njegovem času so bili levi in desni, pripadali so tej ali oni stranki, bili so farizeji in pismouki, Rimljani in Judje. A naročilo je bilo: Oznanjujte vsem!