V Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici je na Srečanju pod lipami Ivo Kerže govoril o Antonu Mahniču.

O Antonu Mahniču so govorili mons. Renato Podbersič, Ivo Kerže in povezovalec pogovora Tomaž Simčič.

Dogodek v četrtek, 23. januarja, v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici je pritegnil veliko pozornost. Pravzaprav sta bila dva dogodka. Najprej so kulturni delavki in publicistki Eriki Jazbar podelili Nagrado Dušana Černeta za leto 2019.

Slovesni podelitvi je sledilo Srečanjem pod lipami, ki je bilo tokrat posvečeno študiji prof. Iva Keržeta o škofu Antonu Mahniču Mahničeva estetika in literarna kritika, ta je nedavno izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. Ravno Srečanja pod lipami in Goriška Mohorjeva družba sta dve področji, kjer posebno izstopa vloga najnovejše nagrajenke.

Prva knjiga o Mahniču, po stotih letih od njegove smrti

Na vprašanje Tomaža Simčiča zakaj je naredil knjigo o Antonu Mahniču, je Ivo Kerže najprej odgovoril, da je to prva knjiga o njem, po stotih letih od njegove smrti. O njem so izšli zborniki, to pa je prva monografska obravnava. Vesel je, da je knjiga o Mahniču izšla v Gorici in da so ga tu prepoznali kot pomemben lik. Svoja besedila je pisal v Gorici in jih pošiljal v Ljubljano, kjer so povzročala pomembne učinke.


Ivo Kerže je pojasnil, zakaj je napisal knjigo o Antonu Mahniču.

Z Mahničem se je prvič srečal, ko je v knjižnici poiskal Rimskega katolika in tam v prvem letniku prebral Mahničevo besedilo Več luči. Zelo ga je pritegnil, podobno kot spisi sv. Tomaža Akvinskega. Pri obeh je našel razumsko obravnavo, rešitev, odgovore na temeljna vprašanja bivanjskega religioznega značaja. Našel je izrazito jasnost utemeljitve, ki ga je absolutno fascinirala. Pri Mahniču, za razliko od sv. Tomaža, ker je ta sholastični (tomistični) pristop apliciral na slovenska vprašanja, ki so bila aktualna za zadnjo desetletje 19. stoletja. Marsikaj od kritike katoliškega liberalizma je prepoznal ob prvem branju in tudi danes.

Prvi sistematični filozofski premislek

Kerže je ugotovil, da je prvi sistematični filozofski premislek, podan v enem traktatu v slovenskem jeziku, napisal Anton Mahnič v Dvanajstih večerih, ki so izšli v Slovencu leta 1884. Tam je moč prebrati sistematični traktat o estetiki, ki je izhajala iz jasnih filozofskih predpostavk, izpeljan od začetka do konca, vse do aplikacije na avtorje, ki so takrat delovali. Tako je, kot je dodal, Gorica izvorno mesto slovenskega filozofskega sistematičnega premisleka. Kmalu zatem je Frančišek Lampe napisal Uvod v modroslovje, ki je izšlo leta 1887, nato pa še drugi.


Zvesti poslušalci prireditve Srečanje pod lipami.

Z Mahničem se je začelo slovensko katoliško gibanje, ki najde svoj izvorni trenutek v prvem slovenskem katoliškem shodu leta 1892. Od takrat naprej je ta zgodba, ki nas popelje od prvega katoliškega shoda, skozi prvo polovico 20. stoletja, vse do kočevskih brezen in do situacije, kjer smo zdaj. Mahnič je izhodišče, izvorno mesto, kjer se je vsa ta naša zgodba začela.

Mahnič je znan po tako imenovani ločitvi duhov

Tomaž Simčič je opozoril, da je Mahnič znan po tako imenovani ločitvi duhov, po geslu, ki ga je v obdobju tako imenovanega slogaštva vrgel v javno življenje, kjer je zahteval naj bi se slovensko javno življenje svetovnonazorsko razdelilo oziroma da bi se ljudje opredelili, da bi se vsak opredeljeval po svojem svetovnem nazoru.

Mahniča smo poznali v bolj negativni luči, kot nekakšnega ekstremista, zadrtega cenzorja, ki naj bi ga Ivan Tavčar upravičeno smešil v satiričnem romanu 4000. Mahnič da je ozkosrčno uničeval pesnika Gregorčiča. Ivo Kerže pa je v svoji študiji podal o Mahniču precej drugačno sliko.

Cilj človeka, našega bivanja je v temelju spoznavni

Ivo Kerže je ob tem dejal, da se je Mahničev javni nastop začel z estetsko-literarnokritičnimi temami, šele po teh je prešel na politične. Kaj je tisto, kar slovenski načitani bralec o tej temi ni dovolj videl? Da je Mahnič v svoji estetiki in literarni kritiki Gregorčiča izhajal iz temeljnega uvida, ki je današnjemu človeku, žal, tuj. Ta uvid je, da je cilj človeka, našega bivanja (v ozadju je Mahničev tomizem) v temelju spoznavni, ne dejavnostni. Človek je v temelju poklican k spoznavanju stvarnosti. Cilj je zrenje (kontemplacija, spoznavanje) Božjega bistva.

Foto: Ivo Žajdela