Nekaj misli iz dvostranskega pogovora:

*o obljubljeni donaciji (enaki kot vlada) gasilcem: 

»V tistih dneh smo imeli sneženje poleti, vse okrog je bilo belo od pepela. Epske razsežnosti požara sem si ogledal tudi iz zraka in jasno mi je bilo, da ga ne bo lahko obvladati. Nikoli nisem bil gasilec, sem se pa z donacijo želel na drugačen način aktivno vključiti v gašenje. Da bi spodbudil čim več gasilcev, gozdarjev in drugih, da pridejo pomagat, in z gesto pokazal tistim, ki so v požaru tvegali življenje, vložili nadčloveške napore, da smo jim hvaležni. Ne oziram se na politične diskusije in očitke, češ da ima gasilstvo tradicijo prostovoljstva – seveda jo ima in jo mora ohranjati! Zato poudarjam, da ne gre za plačilo, ampak za donacijo. Moja gesta je dobronamerna in med gasilci tudi tako sprejeta. Nergači in dvomljivci pa se vedno najdejo.«

*o skrivnosti uspeha podjetja:

»Najprej je velika sreča, sreča, da sem še tu. Že velikokrat sem gledal, kot rad rečem, »angelčke od blizu«, obvarovali so me, za kar se vsak dan zahvalim. Več kot 800 letal, ki so prišla iz proizvodnje, sem prvi testiral, torej sem zaupal ljudem, ki so jih sestavili. In to je prva in najboljša »formula« za uspeh: ekipa, ki ji zaupam, zaposleni, ki vedo, da jim zaupam. Letalstvo temelji na zaupanju. V proizvodnji ima lahko vsak zaposlen svojega nadzornika, pa še vedno ne bi zanesljivo vedel, da so vse matice – ali kot bi rekel naš minister – »vse žičke zacvikane«. V podjetju smo kot družina, grajena na tradicionalnih vrednotah: spoštovanje drug drugega, poslušanje, odgovornost, uspešnost – vendar ne na račun drugega.«

Ivo Boscarol: Nikoli nisem bil gasilec, sem se pa z donacijo želel na drugačen način aktivno vključiti v gašenje. Da bi spodbudil čim več gasilcev, gozdarjev in drugih, da pridejo pomagat, in z gesto pokazal tistim, ki so v požaru tvegali življenje, vložili nadčloveške napore, da smo jim hvaležni. FOTO: Siniša Kanižaj

*o očetovih naukih in vsaj eni desni roki ter kje se je naučil podjetništva:

»Na fakulteti, študiral sem ekonomijo, gotovo ne. Imel sem krasne starše. Ata je bil Italijan in skozi program študija za vojne sirote prve svetovne vojne je pridobil široka znanja. On mi je dal tehnično osnovo, mama, finančna uslužbenka, pa poslovno znanje. Imel sem srečo, da sta bila oba čudovita, nežna in dobra starša, s čutom za nas otroke. Od njiju sem se navzel poštenja, odnosa do dela in do soljudi. Naučila sta me, da se vse da, da so ovire le v naših glavah. Tata mi je pogosto rekel: Ivo, če boš imel eno desno roko, boš šel dobro skozi življenje, če boš imel dve levi, pa še kozarca ne boš mogel prijeti. Mi pa imamo celo državo levo (nasmeh). Hvaležen sem jima za toplino, za nauke, za zgled, kako se dela s soljudmi. Te vrednote iz družine sem prenesel v podjetje. /…/«

*o spremembi življenja, ko je prejel na račun prek 200 milijonov evrov:

»Dan ima še vedno 30 ur (nasmeh). Zbujam se ob 4. uri zjutraj – od nekdaj malo spim, rečejo mi prvi podočnjak v deželi – in če sem prej dan začel s pregledom elektronske pošte, kje so težave, kateri kupec ni zadovoljen, kje je, Bog ne daj, kdo »dol cepnil«, tuhtal, kje bom dobil denar za plače, načrtoval dnevno logistiko …, zdaj tega ni več, ni vsakodnevnega pritiska, kaj bo šlo narobe.

Še vedno vstajam zgodaj, sedaj pogledam borze (nasmeh). Nisem spremenil svojih navad: še vedno grem v pisarno, jest v menzo skupaj z zaposlenimi, še vedno živim v isti, več sto let stari obnovljeni hiši, še vedno se sprehajam po istih ajdovskih gozdnih poteh, še vedno vozim isti, deset let star avto … Ker mi je tako lepo, v svoji koži se dobro počutim, zato upam in želim, da se tudi nikoli ne bo spremenilo. No, tudi letos nisem šel na dopust, kot nisem hodil prej. Imam 45 let delovne dobe, pred seboj pa še trideset let, ker nočem biti na plečih pokojninske blagajne.«

*o donaciji domači župniji Šturje in vipavski škofijski gimnaziji:

»Že dolgo se je v župniji govorilo o tem, da je treba stare železne zvonove zamenjati, ker so s svojim grobim zvokom res moteči. Imamo krasnega župnika, veliko dela z mladimi, organizirajo oratorije in druge dejavnosti, zato potrebuje župnija tudi prostore in pomagal sem, da se Marijin dom čim prej zgradi. Tudi donacija vipavski škofijski gimnaziji se mi zdi modra donacija, naložba v mlade. Čeprav sem pri mnogih nerazumljen, dobivam vprašanja, če se mi je utrgalo, in tega res ne razumem. Donacija 25 milijonov občini Ajdovščina, ki sva jo s hčerko Tajo podarila kmalu po prodaji, je zame samoumevna, saj Pipistrel se je razvil s pomočjo zaposlenih in tega okolja. Posredno tudi z denarjem davkoplačevalcev: v sedmih letih smo dobili sedem milijonov evrov subvencij, samo s prvo donacijo občini sem vrnil štirikratno. In to nikakor ni vse. Ljudje smo ogledalca: kar dobiš, to daš, in kar daš, to dobiš.«

Ivo Boscarol: Največje bogastvo človeka je, če zna ločiti uspeh od pohlepa. Uspeh pogosto zamegli človeku razum in postane pohlepen. Črta pa je tanka in ko jo prekoračiš na stran pohlepa, nisi nikoli več zadovoljen – lahko imaš 200 milijard, pa bi jih imel še deset, lahko imaš deset vikendov, pa bi imel še enajstega. FOTO: Siniša Kanižaj

*o porazih in neuspehih v življenju: 

»Oh, dnevni so. Življenje pa me je naučilo, da se nič ne zgodi slučajno, vse se zgodi z namenom. Morda ne isti dan, morda čez leta človek ugotovi, da se je zgodilo slabo in težko zato, ker te je imel nekdo tam zgoraj neskončno rad. Porazi so zame naložbe, da delam še bolje, da me dvignejo s tal, zbudijo iz zaspanosti. Nobenega poraza na dolgi rok nisem štel za neuspeh. V vsem, kar se mi je v življenju zgodilo, četudi se mi je takrat sesul svet, sem čez čas našel nekaj dobrega. Vse neuspehe sprejemam. Negotov sem pri stvareh, ki jih ne morem imeti pod kontrolo, te mi dajejo občutek nekakšnega strahu. Recimo huda bolezen, kot je bila pri mami od moje hčere. Nisem ji mogel pomagati. Gre bolj za nemoč kot poraz, a treba je sprejeti in iti korak za korakom naprej.«

*o poštenju v poslovnem svetu:

»Največje bogastvo človeka je, če zna ločiti uspeh od pohlepa. Uspeh pogosto zamegli človeku razum in postane pohlepen. Črta pa je tanka in ko jo prekoračiš na stran pohlepa, nisi nikoli več zadovoljen – lahko imaš 200 milijard, pa bi jih imel še deset, lahko imaš deset vikendov, pa bi imel še enajstega. Če pa ostaneš na strani uspeha, veš, da je denar le sredstvo za življenje, in se brez sramu voziš z 10 let starim avtom, kot se jaz. Če imaš v glavi to razčiščeno, lahko živiš pošteno in zadovoljno življenje.«

*o letenju kot drogi: 

»Vemo, da letenje ni človekova naravna danost. Do letenja imamo poseben odnos, mnogi letenje sanjajo. Ko pa si je človek s tehniko omogočil, da vidi svet iz zraka, je to kot droga – ko enkrat okusiš, te zasvoji. Ko letiš nekaj centimetrov nad travniki, se dvigneš ob grmu, preskočiš drevo, slediš toku reke … To je draž, ki je človek na trdih tleh ne doživi. Zato pravim, da je letenje zame droga, trda droga. Čeprav droge, roker po duši, nikoli nisem probal. Treh stvari nisem v življenju probal: nisem bil poročen, nisem vzel droge in nisem bil na nogometni tekmi – slednje mi Slovenci najbolj zamerijo.«