Ivanka Mivšek, Rovte, Rovtarske Žibrše, domobranci, spominski križ
Ivanka Mivšek, Rovte, Rovtarske Žibrše, domobranci, spominski križ
Ivanko Mivšek sem opazil 30. maja 2015 na Kongresnem trgu v Ljubljani, na prireditvi, ki jo je organizirala Nova Slovenska zaveza. Na trg, na katerem je pred 70 leti Josip Broz Tito naznanil pomor domobranske vojske, so predstavniki župnij prinesli tako imenovane spominske križe, na katerih so bile napisane številke imen s farnih spominskih plošč. Ivanka je v roki držala tistega iz Rovt, na katerem je izpisana grozljiva številka 240. Toliko Rovtarjev so namreč komunisti umorili med vojno in po njej.
S »starodavno« ruto na glavi in s spominskim križev v rokah
Kot »stara ženica«, z obvezno ruto na glavi in s spominskim križev v rokah, je bila vsem na očeh, stala je poleg še enega staroste, nekdanjega domobranca Ivana Korošca. Potem je enak križ nosila na spominski slovesnosti na Teharjah. Konec oktobra 2016 sem jo videli spet, verjetno je bila edina s spominskim križem v rokah, na pogrebu umorjenih v rudniku Huda jama na pokopališču na Dobravi pri Mariboru. Potem sem jo videl še nekaj krat.
Ko sem jo obiskal zadnji dan leta 2016 v njenem takrat novem domovanju tik ob cerkvi v Rovtah, mi je povedala, da jo je za nošenje rovtarskega spominskega križa prosila predstavnica Nove Slovenske zaveze v Rovtah Judita Treven. V številki 240 na njem so seveda tudi njeni štirje bratje.
Moč je črpala v globoki veri, pogumu in delavnosti
Ivanka Mivšek, po domače Nacetova se je rodila 19. decembra 1926 v družini, v kateri je bilo enajst otrok. Oče je bil kar dvakrat v Ameriki, saj je njegova domačija prišla na boben. Najprej so živeli v Logatcu, potem pa mu je uspelo kupiti majhno hiško v Rovtarskih Žibršah. Živeli so v revščini, otroci so morali hoditi služit na kmetije v okolici. Svojo moč je črpala v globoki veri, pogumu in delavnosti, saj se ni ustrašila nobenega kmečkega dela.
Brata Stanka so partizani odgnali vse do Goreljka – in v smrt
Med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo je izgubila štiri brate. Stanko Mivšek (roj. 1922) je bil pri vaški straži v Hotedršici, potem je služil v Gorenjem Logatcu. Ivanka ne ve natančno, kaj se mu je zgodilo med vojno. Verjetno po kapitulaciji Italije septembra 1943 so ga ugrabili partizani Dolomitskega odreda. Ko so tega 23. oktobra 1943 ukinili, so iz njegovega 3. bataljona oblikovali 3. bataljon Prešernove brigade. Nekaj dni kasneje so še 4. bataljon Dolomitskega odreda razdelili v vse tri bataljone Prešernove brigade. Tako je prišel na Cerkljansko oziroma Gorenjsko. Bil je v tretjem bataljonu Prešernove brigade, ki so ga Nemci uničili na Goreljku na Pokljuki 15. decembra 1943. Tam je bilo ubitih okoli 80 partizanov. Devet, med njimi Stanislava Mivška, so Nemci ujeli, zaprli v Begunjah, nato pa 31. decembra 1943 ustrelili v skupini 25 t. i. talcev v gramozni jami v Svetjah pri Medvodah (Mile Pavlin, V ognju in snegu, Ljubljana, 1963, str. 109).
Skozi Teharje so v smrt odgnali tri brate
Trije bratje so bili domobranci v Hotedršici, saj so prej tam okoli služili. Ivanka jim je prala perilo. Spomnila se je, da so partizani postojanko v Hotedršici večkrat napadli, saj je bila precej izpostavljena. Ob koncu vojne so se z drugimi umaknili na Koroško. Angleži so jih vrnili, komunisti odgnali na Teharje, od tam pa na morišče. To je domačim po vojni povedal znanec iz bližine, ki je bil kot mladoletni domobranec izpuščen in se je vrnil domov.
Ves čas je tolkla revščino
Po vojni ni mogla dobiti nobene službe. Zato se je preživljala s težkim delom na kmetijah v okolici, včasih je lahko komu zašila oziroma popravila čevlje, spletla kakšno košaro. Ves čas je tolkla revščino.
K maši je hodila uro ali uro in pol daleč
Od enajstih bratov in sestra sta bila leta 2016 poleg nje živa še sestra in brat. Mama je umrla leta 1951, ko je najmlajši otrok imel deset let, oče pa leta 1959. K maši je hodila v Rovte ali v Hotedršico, pot je bila dolga eno uro, včasih pa, ko je živela drugje, tudi uro in pol. Vendar ni bilo zime, da bi ji to pot ob nedeljah preprečila.
Otroke so, da ne bi bili pri birmi, odpeljali z dvema avtobusoma
Povedala mi je, kako je leta 1946 šla peš na cerkveno slovesnost v Žiri, kjer so komunisti z dvema avtobusoma odpeljali otroke, da se ne bi udeležili birme. Birmoval je beograjski škof Josip Ujčič, ki je imel zelo lepo pridigo.
Skozi življenje se je srečavala z različnimi ljudmi. Živela je v zaselku Osoje, kjer ji je domovanje dal bratranec. Od tam je morala junija 2016 oditi in občina ji je nov dom dala v hiši v Rovtah, ki je v neposredni bližini cerkve. Njen lastnik je bil do konca vojne Ludvik Kogovšek, ki je bil domobranec, in so ga komunisti ubili po vojni, zato jo je režim po vojni zaplenil. Zdaj je bila pot k maši seveda povsem drugačna.
Stane Granda ji je za pogostitev daroval vino
Ob 90-letnici je Ivanka znance s pomočjo sosedov in dobrih ljudi povabila na praznovanje v gostilno Zajele v Rovtah. Pogostitev si je zamislila tudi kot zahvalo ljudem, ki so ji pomagali v stiski eno leto prej, ko je na stara leta izgubila stanovanje. Ko je dr. Stane Granda izvedel za Ivankino zgodbo, se ga je tako dotaknila, da je obljubil vino za pogostitev. Res se je oglasil dva dni prej v Rovtah in prinesel svoj pridelek vina in zraven še nekaj sladkih dobrot, vse za Ivanko.
Toda osrečevali so jo dobri ...
Kot je na praznovanju povedal logaški župan Berto Menard, je Ivanka na svoji življenjski poti srečevala dobre in malo manj dobre ljudi. Toda osrečevali so jo dobri in tudi v njihovem krogu je skromno praznovala dan pred rojstnim dnevom. Tudi harmonikar Tone je praznovanju dal svoj čar, saj Ivanka harmoniko že od nekdaj obožuje in je tudi zaplesala. »Ivanka, hvala ti za vse, kar si za vso župnijo dobrega storila, pa čeprav nekaterim faranom ni všeč tvoj način življenja. A to življenje je samo tvoje in tako naj ostane, dokler ti Bog da svoj čas bivanja med nami,« ji je zaželel Hieronim Kavčič.
Letos je stara 98 let in živi v domu v Logatcu.