Po dveh operacijah in kemoterapijah so ji zdravniki letos poleti povedali, da njena bolezen ni ozdravljiva; zdaj ji je preostala le še paliativna oskrba. Z velikim pogumom, tako kot sprejema tudi svojo bolezen, mi je spregovorila o bojih, ki jih ta čas prestaja. Predvsem zato, da s tem, kot pravi sama, morda še komu kaj pomaga.

Kdaj in kako ste ugotovili, da ste resno bolni?

Konec leta 2022 sem bila zelo utrujena. To sem povezovala s selitvijo v novo hišo, z napornim delom v službi, pogostim dežuranjem. Čutila sem tudi občasne motnje ritma srca, in ker imamo v družini srčne bolezni, sem se odpravila k zdravnici. Poslala me je h kardiologu, kjer so pri pregledu krvi ugotovili hudo slabokrvnost. Sledili sta gastroskopija in kolonoskopija, ki je pokazala velik tumor v črevesju.

Ko so me operirali, je kirurg našel drobne zasevke tudi na jetrih. Po operaciji sem prejemala kemoterapijo, tumor na jetrih pa je kljub temu začel rasti. Februarja letos sem bila še enkrat operirana, odstranili so mi en reženj jeter. Zopet sem prejemala kemoterapijo, ki je bila na začetku učinkovita, potem pa ne več. Bolezen je zelo maligna, hitro napreduje. Zdaj se iz dneva v dan veselim, da sem še tu.

Dragoceni spomini na skupaj preživete trenutke. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida

Zdravljenje torej ne poteka več?

Ne več. Do začetka oktobra sem prejemala še tretjo vrsto kemoterapije, za katero pa smo vedeli, da je že slabše učinkovita. Bolezen se je razsula po jetrih, več kot 20 metastaz imam, ki zelo hitro rastejo. Ko sem še prejemala kemoterapijo, navzven ni bilo toliko videti, da se mi telesno stanje počasi poslabšuje. Sem pa fizično manj zmogla. Po obeh operacijah in po kemoterapijah sem še zelo veliko hodila. Tu na Gabrški Gori je cerkvica, do katere sem šla vsak dan. Še vedno sem pogospodinjila, skuhala kosilo. Počasi so se začele pojavljati bolečine, ki so se v zadnjih tednih okrepile. Lajšamo jih s protibolečinsko terapijo. Zdaj potrebujem več pomoči svoje družine in prijateljev.

Seveda je bilo težko; tečejo ti solze, solze tečejo vsem bližnjim. Potem pa nimaš kaj dosti časa, da bi se objokoval.

Kot medicinska sestra ste 18 let spremljali bolnike z rakom. Zdaj ste se znašli na drugi strani. Kako to doživljate?

Kot zdravstveni delavec si v takem položaju seveda hitro pozoren na to, kaj ni prav, ali kaj bi drugače naredil. Na začetku zdravljenja sem se odločila, da se s tem ne bom ukvarjala. Ker s tem ne bom izboljšala ne zdravstva ne svoje obravnave.

Kljub vsej problematičnosti sistema in obremenitvam v zdravstvu, verjamem, da so zdravniki in zdravstveni delavci dobronamerni. Poskušajo poskrbeti za bolnika, kolikor morejo. So pa konec koncev ljudje, niso servis, od katerega lahko zahtevaš popolno storitev. Ni samoumevno, da te nekdo dobro operira, da te dobro zdravi. Tudi vrhunskim strokovnjakom se zgodijo zapleti. Velikokrat sem molila in molim zanje. V njih sem pogosto videla podaljšano Božjo roko.

Ste poskusili tudi s kakšnimi alternativnimi možnostmi zdravljenja?

Ko sem zbolela, sem se odločila, da bodo moje alternative hoja, pitje veliko vode in molitev. Marsikdo mi je dobronamerno svetoval marsikaj, a jaz sem se odločila, da polno zaupam svoji zdravnici. V svoji službi sem pri bolnikih videla veliko težav zaradi alternative, veliko smo se pogovarjali o tem. Ni varno vse, kar daš vase. A ker imamo paliativno mrežo še zelo krhko, je logično, da ljudje posežejo tudi po tem. Enostavno nimajo vsi podpore osebnega zdravnika, ki bi iskal ustrezne rešitve.

Morda v veliki meri manjka tudi psihološka podpora?

Ko zboliš, si kot vojak na fronti. Biješ svoj boj, boriš se najbolje, kolikor moreš. Tvoji bližnji pa so v tem boju velikokrat zelo nemočni. Njihova stiska je lahko še veliko večja kot stiska bolnika, ki mu poskušajo stati ob strani. Na to se potem navežejo tudi socialne stiske in vse, kar pride zraven. Na koncu se soočijo še z izgubo, in to sploh ni enostavno.

Kakšna je bila vaša pot do tega, da ste se sprijaznili z diagnozo?

Ko smo odkrili, da sem slabokrvna in da nekje izgubljam kri, sem slutila, da je nekaj zelo hudega. Seveda je bilo težko; tečejo ti solze, solze tečejo vsem bližnjim. Potem pa nimaš kaj dosti časa, da bi se objokoval. Vedela sem, da moram biti za operacijo v čim boljši kondiciji, zato sem začela veliko hoditi. Že vse življenje mi je zelo pomemben občutek, da lahko nekaj naredim. Po operaciji je bil na primer velik uspeh, ko sem spet lahko kuhala kosilo. Sprejeti sem morala tudi to, da je hoja zame postala delo, neizogiben del urnika, prej je bil to vedno luksuz.

Nisem se v nedogled spraševala, zakaj sem zbolela in od česa. S tem bi se samo mrcvarila.

Z možem Štefanom. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida

Ste se zaradi bolezni kaj prepirali z Bogom?

Mislim, da so se moji bližnji bolj. Jaz sem si rekla: Bog, če si mi to poslal, boš že nekaj naredil iz tega.

Jaz sem si rekla: Bog, če si mi to poslal, boš že nekaj naredil iz tega.

Kako so diagnozo sprejele vaše hčere?

Najmlajši dve sta bili takrat stari 8 in 10 let, starejši dve 14 in 16. Takoj sva jim povedala. Videla sem, da otroci potrebujejo to, da vedo, kaj se v resnici dogaja z mano. Tudi letos avgusta, ko smo izvedeli, da ni več pomoči, sva jim to povedala. Zelo težko je bilo, ampak zdi se mi prav, da vejo. Tako imamo vsi še čas.

Rada si rečem: lahko bi se mi zgodila nesreča in me čez noč ne bi bilo. V tej bolezni pa imam vendarle še dneve, tedne, mesece, ko se še lahko pogovarjamo, obujamo spomine, gremo kam skupaj. Poleti smo bili še na Triglavskih jezerih! To jemljem kot zelo dragocen čas. Seveda ni vse rožnato, ravno tako se skregamo. Živimo čisto normalno življenje in tudi želim, da ga živimo.

Še novo kuhinjo ravnokar montirate, kajne?

Ko sem zbolela, je opremljanje hiše obstalo. Z možem enostavno nisva mogla nadaljevati dela. Hišo smo toliko uredili, da smo se lahko vselili: namestili smo rabljeno kuhinjo, ki smo jo dobili v dar, kopalnico, otroške sobe, da punce lahko pospravijo svoje stvari. Zdaj je Štefan tudi ob podpori prijateljev zbral toliko energije, da smo tole potisnili naprej. Veselim se za vsako kosilo, ki ga bom še lahko skuhala v novi kuhinji. In da bodo hčere imele lep prostor, kjer bodo lahko kuhale in pekle.

Pred dvema letoma so se vselili v novo hišo. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida

Kaj si v tem času najbolj želite predati svojim otrokom, svojemu možu?

V prvi vrsti bi jim rada dala občutek, da ni nikoli za obupati. Čeprav vem, da se bo moja bolezen po napovedih končala z odhodom v večnost, še vseeno želim, da bi vedeli, da čeprav je težko in hudo, se z Božjo pomočjo in s pomočjo ljudi, ki so okrog tebe, vedno lahko pobereš. Da nisi sam. Tudi jaz v tej bolezni nisem sama. Seveda je nihče ne more nositi namesto mene, čutim pa veliko podporo svojcev in prijateljev, tudi župnijske skupnosti.

Drugi vidik pa je čisto praktičen. Veliko stvari je, za katere samo mamice vemo, kje so, kako delujejo, kdaj je treba npr. očistiti filter pri pralnem stroju. Kje so shranjena spričevala, dokumenti, krstne sveče … Punce so že dovolj velike in želim si, da bi zdaj same poskrbele za take stvari. Mož ima že dovolj drugih skrbi.

Čeprav vem, da se bo moja bolezen po napovedih končala z odhodom v večnost, še vseeno želim, da bi vedeli, da čeprav je težko in hudo, se z Božjo pomočjo in s pomočjo ljudi, ki so okrog tebe, vedno lahko pobereš. Da nisi sam.

Ali v taki situaciji sploh lahko preprečiš zamero do Boga?

Gotovo to za otroke ni in ne bo lahko. A tega jim ne morem odvzeti, tako kot one meni ne morejo odvzeti bolezni. Skozi to bodo morale iti. Velikokrat razmišljam in prosim, da ne bi izgubile vere. Upam, da bodo to znale drugače videti. Velikokrat so v težkih stvareh skrite stvari, ki so za življenje zelo pomembne. Ki jim bodo mogoče kdaj kasneje pomagale prestati kakšno težko situacijo.

FOTO: Vid Ponikvar/Sportida

Z možem Štefanom sta bila zelo dejavna v življenju Cerkve. Vam je kakšna od vajinih akcij posebej ostala v spominu?

Še zdaj se spomnim, kako smo za Stično mladih, pri kateri sva bila leta 2003 voditelja animatorjev in tehnične ekipe in je potekala pod geslom Glej, tvoja Mati, izdelovali vrtnice iz krep papirja po vsej Sloveniji. Takrat sem še delala na intenzivni terapiji v Ljubljani in pred mojo nočno sva šla pogosto še v kakšno župnijo in mlade učila izdelovanja vrtnic. Na koncu je bilo 10.000 teh rožic na oltarju v Stični. Ob koncu maše smo jih razdelili udeležencem, da so jih nesli domov svojim mamam. To je bil en tak divji projekt, ki ga zmoreš samo, ko si mlad in zaljubljen. (smeh)

Ko sva se poročila, sva začela delati za družine, najprej pripravo za zakon pri Iskreni.net. Štefan je med prvimi v Sloveniji začel s seminarji o teologiji telesa, usposabljali smo se za svetovalce naravnega načrtovanja družine in FertilityCare ... Vedno sem imela občutek, da v Cerkvi več dobivam, kot dajem, in še zdaj je tako.

Kaj vam v času prestajanja bolezni pomenijo zakramenti?

Pred prvo operacijo sem prejela bolniško maziljenje. Obred je bil zelo lep, vsa družina se je zbrala v cerkvi. Po drugi operaciji mi je bolniško maziljenje in obhajilo prinesel bolniški duhovnik gospod Anže. Res lepo se mi je zdelo, ko se je kar razvedelo po sobah in so še drugi bolniki prišli po Jezusa. Potem, ko sem izvedela, da možnosti za zdravljenje ni več, pa sva pred nekaj dnevi bolniško maziljenje prejela skupaj s Štefanom.

Zakramenti so zame milost, da se vedno vrnem na pot, ki gre k Jezusu. Tudi če si bolan, nisi kar svetnik. Ravno tako počneš neumnosti, ravno tako potrebuješ spoved.

Zakramenti so zame milost, da se vedno vrnem na pot, ki gre k Jezusu.

Morda z boleznijo pride še kakšen duhovni boj, skušnjava več?

Gotovo, kakšna odpade, kakšna pa pride. Zelo velika skušnjava je, ali zaupaš Jezusu ali še vseeno puščaš eno okence dvoma, kaj pa če ga ni, kaj če ne bo pomagal. Ni samoumevno, da kot bolnik premoreš polno zaupanje Jezusu. Pridejo skušnjave, ko hočeš s svojimi rokami, s svojim znanjem, s tem, kar si, spremeniti stvari ali jih narediti po svoje.

Ko tako hudo zboliš, si velikokrat želiš receptov. Šel bi pogledat na Družino ali na Aleteio, če je kakšna taka fantastična zgodba, ki se lepo konča. Ampak vsaka pot bolezni je drugačna. Je pot vere, upanja in ljubezni. Ni recepta.

Božja logika je drugačna kot človeška, je prepričana Ivanka. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida

Vas je strah smrti?

Ne, same smrti me ni strah. Včasih me je malo strah poti do tja, ker vem, da ni vedno lahka. Veliko bolj kot smrti me je strah, kako bo z otroki, kako bo mož. Pogosto si ponavljam, da bo Jezus poskrbel. In da bo to lahko drugače, kot si jaz zamišljam.

Zaupam v to, da je večno življenje, ampak si ga ne poskušam niti predstavljati. Zdi se mi, da je to toliko Božja stvar, da ne potrebujem nekih predstav, kako stvari dejansko izgledajo. Mislim, da je božja logika precej drugačna od človeške.

Od kod vam pogum, da svoje bolezni pred okolico ne skrivate?

Kar kmalu sem se odločila, da ljudem povem, kakšno bolezen imam. Pa ne zato, da bi se jim smilila. Pač pa zato, da bi s tem odprla prostor, da se tudi otroci in mož lahko pogovarjajo o tem. In če Bog da, sem želela, da od tega še kdo kaj ima. Da morda še komu s tem kaj koristim. Ob vseh srečanjih s smrtjo kot medicinska sestra sem se vedno veliko naučila za življenje. Smrt je del življenja. Tako kot rojstvo vse postavi na malo drugačno mesto, tudi smrt stvari malo prerešeta.

Ivanka in Štefan Kržišnik. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida

Ali ljudje še znamo stati ob strani umirajočemu?

Na poti do smrti nam res manjka človeške podpore. Tako veliko ljudi umira v institucijah, v veliki osamljenosti. A pustimo zdaj zdravstveni sistem, ki ga bo morala rešiti stroka, tudi s prostovoljskega vidika imamo še veliko rezerve. Bojimo se imeti umirajočega človeka doma. Ko imaš nekoga hudo bolnega, ti ni treba veliko filozofirati. Narediš tisto, kar zmoreš in znaš. Včasih pa potrebuješ tudi strokovno pomoč, zato potrebujemo paliativo.

Ko imaš nekoga hudo bolnega, ti ni treba veliko filozofirati.

Dejstvo je, da če v tem zadnjem obdobju ne bomo vsi pomagali, se ne bomo mogli ubraniti evtanazije. Ker je to za ljudi prehuda stiska, ker so preveč prepuščeni sami sebi. Na vasi je na primer vseeno drugače, več je še medsebojne pomoči. Podarjena gajbica jabolk letos, ko jih je veliko; ponujen prevoz otroka k skavtom; potica, ki mi jo je za veliko noč spekla prijazna gospa. To so materialne stvari, a hkrati odražajo skrb. Tu imamo še veliko priložnosti, da z malenkostjo sočloveku pomagamo in mu pokažemo svojo bližino.

Priporočamo knjigo Podarjeni čas