Na vprašanje, kaj jo je ob stiku z afriško celino najbolj presenetilo, odgovarja: »Krajši bi bil odgovor, kaj me ni presenetilo.« Pri ljudeh je naprej opazila preprostost in otroško domišljijo pri igri ter »vztrajnost in delavnost ljudi, da v trdih razmerah in brez pretirane mehanizacije preživljajo veliko družino«, poudarja Ivana, ki se bo v Slovenijo predvidoma vrnila junija naslednjo leto.

Ivana z misijonarjem Tonetom Grmom. FOTO: Osebni arhiv Ivane Žigon

Kakšna je bila pot do Mozambika, kako ste jo doživljali? Kdaj in kako ste prispeli do končnega cilja, mesta Moatize?

Let Zagreb-Doha-Maputo je trajal dobrih 20 ur, a se mi ob vznemirjenju zaradi novega sveta niti ni zdela tako dolga. Tone me je pričakal na letališču, že kratka vožnja do salezijanske hiše v Maputu pa me je zasula z drobtinicami spoznanj, kako drugačen svet je to. To je moj prvi tako intenziven stik s tako drugačno kulturo. Po nekajdnevnem bivanju v Maputu smo šli v Namaacho, kjer sestre salezijanke vodijo internat za dekleta. To ni bil cilj mojega misijona. Le slab teden sem bila z njimi, pa mi je Afrika že »zlezla pod kožo«.

FOTO: Osebni arhiv Ivane Žigon

Nato smo se vrnili v Maputo ter se z novim terenskim avtomobilom, za kar gre zahvala akciji MIVA, podali na dvodnevno pot proti severu, v 1600 kilometrov oddaljeni Moatize. Premagovanje razdalje po cesti mi je dalo nove priložnosti za opazovanje pokrajine in ljudi ob glavni cesti. »Estrada nacional no.1« je sicer glavna prometna žila od juga do severa države, a je ta »glavna« daleč od evropskih predstav. Včasih je široka in gladka, v večjem delu pa je pravi mozaik lukenj, kaj lukenj, pravih jam (smeh) čez tržnice, trge in ozke mostove. Ob tem se soočam z razlikami od morebitnih predstav …

Rodeo na cesti. FOTO: Osebni arhiv Ivane Žigon

FOTO: Osebni arhiv Ivane Žigon

Kako dobro poznate misijon v mestu Moatize, v katerem deluje naš misijonar Tone Grm? 

Tone je doma z Dobrepolja in je nekoč kot laiški misijonar deloval v Braziliji. V salezijanskega duhovnika je bil posvečen leta 2011, kot misijonar pa je v Afriki že 10 let. Sedaj živi(mo) v skupnosti v mestu Moatize, provinci Tete na severozahodu države. Skupnost sestavljajo štirje salezijanci in osem aspirantov (bodočih novincev), upravljajo pa dve veliki župniji. Poleg tega imajo v mestu dve šoli (tretjo šolo vodijo sestre salezijanke) za skupno okrog 5000 otrok.

FOTO: Osebni arhiv Ivane Žigon

Nekaj dni je za vami in prve vtise ste že uspeli zbrati. Kakšni so bili vaši občutki ob prihodu?

Na srečo si pred prihodom nisem ustvarjala posebnih predstav ali pričakovanj, saj jih gotovo ne bi »zadela«. Če začnem pri obcestnih tržnicah in barakarskih naseljih v Maputu … Takoj na začetku, že med kratko vožnjo z letališča, me je šokiralo, v kakšnih razmerah ljudje živijo. Plehnate barake med njivami in palmami ali okrogle slamnate hišice sploh niso nekaj stereotipnega in redkega, ampak kruta resničnost premnogih.

FOTO: Osebni arhiv Ivane Žigon

V internatu v Namaachi so me na realna tla postavljale težke zgodbe deklic brez staršev. V Moatizu pa poskušam priti v drugačni drži, ne le kot mimobežen evropski turist. Tega »čudenja z distance« se še nisem povsem znebila, a si vsak dan znova ponavljam, da je tu zdaj moj dom in ti ljudje moji bratje in sestre, vredni spoštovanja in dostojanstva.

FOTO: Osebni arhiv Ivane Žigon

Kaj vas je ob tem, kar ste že povedali, najbolj presenetilo ali navdušilo?

Krajši bi bil odgovor, kaj me ni presenetilo (smeh). Pretresa me dosti slik, vsakdanjih prizorov z ulic, denimo 5-letna deklica z dveletnim bratcem na hrbtu; deček, obut v en kroks in eno japanko; žena z vrečo fižola na glavi, otrokom na hrbtu, v eni roki nosi raco, v drugi pa motiko; umazana in raztrgana oblačila otrok, ki brskajo po uličnih smetiščih; hiše iz blata z odprtim ognjiščem spredaj; žene z butarami drv ali celimi kadmi ohrovta na glavi; volovska vprega, ki se v trdi temi vrača s polja; ducat otrok z »žogo« iz trdno povezanega odpadnega najlona; prenatrpani kombiji in poltovornjaki (omejitev števila potnikov je tu določena zgolj z volumnom vozila); drobna deklica v internatu, ki mi ponudi pol svoje žemljice; skupinica mladih brezdomnih fantov, ki zjutraj pospravlja kartone, to je »postelje« z mestnega pločnika; potolčeni avtomobili, ki nevarno vijugajo med dober meter(!) globokimi luknjami na cesti; dve dekleti, ki sta si razdelili par čevljev, da sta na nogometni tekmi lahko brcali z vsaj po eno obuto nogo; otroške igrače iz odpadkov; smeti in odnos do okolja; črn prah v zraku in nepregledno veliki odprti kopi premoga v vsej okolici našega mesta …

FOTO: Osebni arhiv Ivane Žigon

A ne smem govoriti le o negativnih stvareh! Zelo veliko, morda še več, je lepega. Od sončnih zahodov do osupljivo divje narave, velikih rek, mogočnih baobabov. Pri ljudeh pa me je najbolj ganilo zaupanje, čeprav otroci ob prvem stiku kar osuplo in včasih malo s strahom strmijo v svetlopoltega tujca (smeh) in njihove radovedne oči. Ganljivi sta dobrota in spoštovanje ljudi, odkar me je Tone predstavil v lokalnih skupnostih.

FOTO: Osebni arhiv Ivane Žigon

Navdušuje me njihova iznajdljivost, da iz tako skromnih materialov naredijo vse, kar potrebujejo in kar mi brez razmišljanja kupujemo v ukalupljeni plastični obliki. Občudujem preprostost in otroško domišljijo pri igri (recimo »avtomobilčke« iz odpadnih plastenk), vztrajnost in delavnost ljudi, da v trdih razmerah in brez pretirane mehanizacije preživljajo veliko družino. In glasba! Mislim, da glasba zelo veliko pove o teh ljudeh. O veselju in veri v srcih … Že večkrat prej sem slišala, da so afriške svete maše pravo doživetje, a šele sedaj mi je jasno, kaj to zares pomeni (smeh)!

FOTO: Osebni arhiv Ivane Žigon

Kakšne so vaše naloge v misijonu? Kje so potrebe največje?

Moja prva naloga je gotovo ta, da se naučim jezika, čeprav portugalščina še zdaleč ni edini in niti ne večinski jezik. Druga stvar je, da dojamem njihovo kulturo in način razmišljanja, da bi lahko potem vanju vstopila spoštljivo in z očmi, odprtimi za dejanske potrebe in ne le moje (evropske) predstave o potrebah.

FOTO: Osebni arhiv Ivane Žigon

Poskušam slediti in kar se da neposredno ali s stranskimi opravili pomagati Tonetu, ki ima že kar nekaj odprtih projektov ali načrtov, kot so obnova župnijske cerkve, dokončanje ali postavitev več kapel (malih cerkva za lokalne skupnosti), dokončanje izgradnje dodatnih učilnic v šoli, zagon vzreje piščancev, ozaveščanje ljudi o skrbi za okolje in ločevanju odpadkov ter energetiki, pospeševanje poljedelstva in pogozdovanja, pastoralne dejavnosti (oratoriji, usposabljanje animatorjev, skavti), usposabljanje mladih za poklice, računalništvo in podjetništvo, promocija športa … Mislim, da dela ne bo zmanjkalo.

Še nekaj utrinkov iz Mozambika lahko najdete v fotogaleriji.

1/10