Še pred premierno uprizoritvijo je igra vnela burno razpravo o spolu in spolnosti, ki je v Veliki Britaniji v ospredju skoraj vsak dan. Delo z naslovom »Jaz, Ivana« je napisala dramaturginja Charlie Josephine, ki se opredeljuje kot brezspolna oseba in zase uporablja zaimek »oni«. Kot je pred premiero konec letošnjega avgusta povedala v pogovoru za britanske medije, naj bi med ustvarjanjem svojega dela »kar pozabila, da pravzaprav učim krivo vero o svetnici«. Po njenih besedah so namreč brezspolne osebe »obstajale že od nekdaj, vendar nas je zgodovina preprosto izbrisala«.

Sv. Ivana Orleanska je v delu predstavljena kot brezspolna oseba, ki se nenehno sooča s svojo spolno istovetnostjo.

Josephinova v svojem delu sv. Ivano Orleansko predstavlja kot brezspolno osebo, ki se nenehno sooča s svojo spolno istovetnostjo, medtem ko spodbuja francoske vojake, naj z domačega ozemlja preženejo angleške osvajalce. Ivana na določeni točki v igri reče: »Nisem dekle. Ne ustrezam tej besedi.«

Velika žalitev za svetnico

Ko so britanski mediji konec letošnjega avgusta poročali o podrobnostih produkcije v londonskem gledališču Globe, se je na družbenih omrežjih, pa tudi v tiskanih medijih, vsul plaz pritožb. Med njimi je bila najglasnejša ta, da je preoblikovanje lika Ivane Orleanske v brezspolno osebo velika žalitev za svetnico. Oglasila se je predstavnica britanske stranke za enakost žensk, ki je kot majhna deklica »občudovala sv. Ivano, saj je ta predstavljala vznemirljive možnosti, kaj vse lahko mlado dekle stori proti množici moških nasprotnikov«. Ivani pripisati, da ni ženska, in to celo predstaviti kot napredek, je označila kot »veliko razočaranje«.

Zagovornice pravic žensk že dlje časa pozivajo k ohranitvi pravic, ki temeljijo na biološkem spolu in ne na spolni istovetnosti.

Gledališka predstava »Jaz, Ivana« je še pred prvo uprizoritvijo sprožila številne razprave o vprašanju pravic žensk in brezspolnih oseb. Nekatere zagovornice pravic žensk že dlje časa pozivajo k ohranitvi pravic, ki temeljijo na biološkem spolu in ne na spolni istovetnosti, saj ta po njihovem mnenju ogroža prostore, ki so namenjeni izključno ženskam.

Sv. Ivana Orleanska. FOTO: Wikipedia

Zgodba o Ivani Orleanski, najstnici iz 15. stoletja, ki naj bi upoštevala Božja navodila, naj si nadene moška oblačila in vodi francoske vojake v boj proti Angležem, pozneje pa so ji sodili zaradi domnevnega krivoverstva in jo sežgali na grmadi, je že stoletja predmet številnih gledaliških iger. Ivano so pogosto prikazovali kot čarovnico, kar je bilo v skladu s tedanjimi britanskimi pogledi. Nemški pesnik in dramatik Friedrich Schiller pa je Ivano Orleansko v začetku 19. stoletja predstavil kot dekle, ki se zaljubi v angleškega viteza, kar se po znanih zgodovinskih podatkih ni zgodilo. Ivano so vedno oblikovali tako, da je ustrezala potrebam sodobnega časa.

Josephinova naj bi zgolj »na lahek način pritegnila pozornost k svojemu gledališkemu delu«.

Ogorčenje ob tokratnemu preoblikovanju se je pojavilo tudi zato, ker je brezspolna istovetnost »ideja 21. stoletja« in ne sodi v zgodovinsko okolje mlade svetnice. Ivana Orleanska »je živela v času, ko se je borila za to, da je bila ženska«. Prav biti ženska in njen biološki spol sta temelj njene življenjske zgodbe. Po mnenju mnogih kritikov naj bi Josephinova zgolj »na lahek način pritegnila pozornost k svojemu gledališkemu delu«.

Modna izjava?

Josephinova svojo odločitev zagovarja s pojasnilom, da delo »Jaz, Ivana« ne poskuša žensk izbrisati iz zgodovine, pač pa naj bi odprlo nove poglede in načine razmišljanja o tem zgodovinskem liku. Predstavo o katoliški svetnici je napisala na željo londonskega gledališča. Kot je pojasnila sama, se pri pisanju sprva ni ukvarjala s spolom, temveč z vprašanjem, kako naj govori o Ivaninem verskem prepričanju na način, ki bi naletel na odmev pri večinoma nereligioznem gledališkem občinstvu.

Odločitev, da Ivano predstavi kot brezspolno osebo, je sprejela po tem, ko je temeljito preučila njeno življenje in ugotovila, da je bila Ivana raje pripravljena umreti na grmadi, kot da bi nehala nositi moška oblačila. To »ni bila zgolj modna izjava«, je prepričana Josephinova, »to je bila njena globoka potreba«. Prikazati je želela, kako je bilo »mladi osebi v ženskem telesu, ki se sprašuje o spolu v zelo drugačni družbi od te, v kateri živimo danes«.

Kako daleč sega umetniška svoboda?

Kritike Shakespearovega gledališča Globe

Umetniška vodja gledališča Globe Michelle Terry pa je v pogovoru za medije pojasnila, da je omenjeno gledališče v preteklosti že večkrat povzročilo razburjenje z igranjem s spolom na odru. Leta 2003 je Mark Rylance, takratni umetniški vodja gledališča, razburil nekatere obiskovalce s povsem ženskima uprizoritvama iger »Ukročena trmoglavka« in »Rihard III.«. Leta 2018 so bili deležni pritožb zaradi uprizoritev »Hamlet«, letos pa »Julija Cezarja«, v katerih so glavne moške like igrale ženske.

Kako daleč sega umetniška svoboda?