Potem ko se je zgodovinar ddr. Ivan Rihtarič sprva posvečal drugim temam, ga je pred leti začelo zanimati arhivsko gradivo o povojnem nasilju komunističnega režima, še posebej za območje Slovenskih Goric oziroma Prlekije, kjer živi (Gornja Radgona, Ljutomer, Radenci).

Od leta 1971 do 1995 je poučeval in bil deset let ravnatelj na gimnaziji v Ljutomeru, od leta 1995 do 2013 pa direktor Ljudske univerze v Gornji Radgoni.

V Celovcu je doktoriral iz zgodovine (2002) in na Univerzi v Mariboru še drugič iz zgodovine (2016) s temo Okraj Gornja Radgona 1945–1950.

Drugo doktorsko disertacijo je izdal v obsežni knjigi Delovanje UDV v okraju Gornja Radgona in Radgonskem kotu 1945–1950.

Leta 2020 je s to temo nadaljeval in izdal knjigo Okraj Ljutomer 1945–1950. Upravno-politična in gospodarska skica. Tudi to je izdal v samozaložbi; formalno je založnik tiskarna Letis iz Pretetinec pri Nedelišću na Hrvaškem.

Tri knjige o ljudeh, ki jih je po vojni preganjala Udba

V zadnjih treh knjigah se je posvetil posameznim primerom ljudi, ki jih je po vojni preganjala Udba.

Prvo je posvetil soimenjaku v knjigi Franc Rihtarič. Od resnice do mita. Francu Rihtariču (Očeslavci pri Gornji Radgoni, 1929–ustreljen in zakopan neznano kje na območju Maribora, 1959) so ljudje zaradi načina njegovih ropov rekli tudi štajerski Robin Hood. V svoji desetletni roparski karieri je naredil okoli 70 kaznivih dejanj, v večini ropov, od Pomurja do Kozjanskega. 30. oktobra 1959 so ga organi komunističnega režima postavili pred strelski vod, bil je zadnja na smrt obsojena oseba na območju današnje Slovenije.

Bili so izrazita opozicija novemu komunističnemu režimu

Leta 2022 je na podlagi arhivskega gradiva izdali še dve zanimivi knjigi: Viktor Jurkovič in sodni proces 1949 ter Križev pot izselitve družine Hajnžič iz Negove 1946–1947. V prvi knjigi je v prvem poglavju prikazal delovanje ilegalnih skupin v okraju Gornja Radgona v letih 1945–1949. Šlo je za t. i. križarje oziroma Matjaževo vojsko, komunistična UDV (Udba) jih je poimenovala z bandami.

V okraju Radgona so bile aktivne tri večje ilegalne skupine, po udbovskem izrazoslovju banda Rada Ajleca (Police–Mele), Škamljičeva (območje Benedikta, Sv. Ane in Trojice) ter Jurkovičeva (Hrastje-Mota, Prekmurje in ljutomerska okolica). Bili so izrazita opozicija novemu komunističnemu režimu, ki je ukinil demokracijo ter z množičnim ubijanjem, zapiranjem ljudi in zaplembami premoženja uničil večstoletno strukturo slovenskega naroda. Udba je to zamolčevala in izpostavljala le njihove preživetvene dejavnosti, skrivanje, iskanje podpornikov in razmeroma mile rope, s katerimi so prišli predvsem do hrane.

Ivan Rihtarič med predavanjem v prostorih Muzeja VSO v Ljubljani 8. maja 2023. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistični režim se jih je lotil z brutalno silo

Njihove razmeroma redke akcije so bile predvsem na podeželju, kjer so našli oporo pri skrivanju in prehranjevanju. Bili so oboroženi in so izvedli tudi nekaj napadov na postaje narodne milice ter politične funkcionarje novega režima. Prehajali so tudi v sosednjo Avstrijo, kjer so posameznike tudi zaprli, tam so prišli v stik z angleško vojaško obveščevalno službo (FSS) ter aktivisti Kraljevega komiteja iz Salzburga.

Komunistični režim se jih je takoj lotil z vso oblastno silo. Precej so jih ubili, s sodnimi procesi in drakonskimi kaznimi na sodišču v Mariboru pa so njihovo delovanje do konca leta 1950 zatrli. Kakšna manjša skupina je sicer delovala še naprej, vendar v trdem policijskem režimu ni imela nobene možnosti.

Ljudem so obljubljali spremembo političnega režima

V drugem poglavju je ddr. Rihtarič opisal življenje Viktorja Jurkoviča, njegova prva kazniva dejanja in rešitve iz zaporov.

Viktor Jurkovič (1928–1950) iz Hrastje-Mota pri Radencih je že v najstniških letih dvakrat ilegalno odšel v Avstrijo, ujeli so ga, zaprli, rešil se je na svobodo, imel pa je tudi probleme v družini. V Avstriji se je spoznal s člani ilegalne skupine Markoje in Kreslina. Po vrnitvi se je skupina povezala s skupino Šajnoviča iz ljutomersko-medžimurskega prostora. Načrtovali in izvedli so tudi napad na postajo narodne milice in ustrahovali politične funkcionarje, vendar so bile te akcije zelo redke, komaj omembe vredne, ter širili protirežimsko usmerjene lističe. Pri ljudeh, ki so bili po vojni izpostavljeni komunističnim pritiskom, so imeli podporo, saj jim je obljubljala spremembo političnega režima, vrnitev kralja ter nasploh izboljšanje njihovega težkega kmečkega življenja, predvsem zaradi krute obvezne oddaje in pritiskov na Katoliško cerkev.

Le ta posnetek Viktor Jurkoviča se je ohranil. Januarja 1950 ga je Udba ustrelila v Ljubljani in zakopala neznano kje. VIR: knjiga Viktor Jurkovič in sodni proces 1949

Viktorja Jurkoviča je umorilo komunistično sodišče 

Prikazal je tudi sodni proces proti Viktorju Jurkoviču in soobtoženim na Okrožnem sodišču v Mariboru julija 1949. Po njegovi aretaciji marca 1949 v Beltincih pri osebi, ki se ji je uspelo pri tem rešiti, je Udba julija 1949 organizirala (klasični montirani udbovski) sodni proces, na katerem je bilo soobtoženih še devet oseb: Jurkovičev oče, mačeha, tri družine (mož in žena) ter Jeričeva, vsi iz domače vasi Hrastje-Mota pri Radencih in okolice. Obtožili in kaznovali so jih zaradi pomoči Viktorju Jurkoviču in skupini. Zaplenili so jim premoženje, izgnali so jih iz kraja prebivališča na prisilno delo (na državna posestva na Kočevskem), kasneje so nekatere po letu dni izpustili iz zaporov (Maribor, Ljubljana, Bresternica).

Viktorja Jurkoviča je komunistično sodišče »obsodilo« na smrt in po zavrnitvi prošnje za pomilostitev so ga januarja 1950 v Ljubljani ustrelili ter zakopali neznano kje.

Pogovor z Ivanom Rihtaričem je v prostorih Muzeja VSO v Ljubljani 8. maja 2023 vodil zgodovinar Jurij Pavel Emeršič. FOTO: Ivo Žajdela

Besedo kulak so uporabljali za krajo premoženja kmetom

V tretjem poglavju je avtor prikazal še aktivnosti soobtoženih in njihovih sorodnikov, ko so na sodišču dosegli razveljavitev sodb. V letih 1997 in 1999 je nekaterim posameznikom in sorodnikom prej omenjenih soobtoženih na Okrožnem sodišču v Murski Soboti uspelo doseči oprostilne obsodbe. S tem jim je bilo povrnjeno tudi zaplenjeno premoženje in dobro ime. Kot odvetnica je sodelovala tudi vnukinja ene od obsojenih družin, kar je dalo celotnemu procesu osebno noto in sporočilo vaščanom o tragičnih dogodkih povojnega časa.

V četrtem poglavje je objavil kratki spominski zapis Alojza Jeriča, sina obsojene Marije Jerič iz Hrastja-Mote. Obtožili in »obsodili« so jo posebej, za prej omenjenimi štirimi družinami, saj so bili njen mož in sinova v času njenega »sojenja« že na prisilnem delu zaradi očitanja pomoči ilegalnim skupinam. Sin Alojz Jerič je pretresljivo opisal težave matere na posestvu in življenje v domači vasi, ki jo je režim imel za kulaško vas. Komunisti so besedo kulak po stalinističnem vzoru uporabljali za zaplembe oziroma krajo premoženja kmetom.

V petem poglavju je predstavil arhivsko gradivo, iz katerega je črpal podatke za knjigo. Temeljno gradivo je bil sodni spis Okrožnega sodišča v Mariboru za sodni proces 8. julija 1949, ki je trajal le šest ur in 20 minut. Uporabil je tudi gradivo UDV iz Arhiva Republike Slovenije, saj so tam našli seznam 218 oseb od leta 1945 do konca leta 1952, ki jih je s pomočjo »sodišča« ubila Udba, pri št. 66 je omenjena ustrelitev Viktorja Jurkoviča.

Uporniki proti komunizmu in komunistične paravojske

Ker je avtor knjigo skoraj v celoti napisal na osnovi (arhivskega) gradiva Udbe in gradiva iz komunističnih sodnih postopkov (zapisniki udbovskih (!) zaslišanj, »obtožnice«, »sodbe«), je nabita z udbovsko-komunističnim besednjakom, ki je izrazito protičloveški, necivilizacijski in nedemokratičen. Povprečni bralec bo pri njenem branju imel zato probleme, saj jo je treba brati izrazito problemsko. Največja vrednost knjige je objava tega udbovskega gradiva, ki ga je treba potem sploh razumeti, postaviti v širši kontekst dogajanja od leta 1941 naprej in ovrednotiti.

Med branjem sem imel pogosto v mislih primerjavo teh povojnih ilegalnih protikomunističnih skupin s komunistično partizansko paravojsko med vojno in okupacijo. Te povojne skupine so bile v primerjavi s partizani povsem »nedolžne«, pa vendar so jih, kar je bilo za komuniste značilno, brutalno preganjali in uničili.

Povojne ilegalne skupine so bile v primerjavi s Pohorskim bataljonom povsem benigne

Naj se vsak poglobi v Prlekiji bližnji medvojni komunistično-partizanski Pohorski bataljon. Te povojne ilegalne skupine, ki jih je Udba striktno imenovala z bandami (kot je nemški okupator partizane), so bile glede nevarnosti za ljudi nič v primerjavi s partizanskimi enotami, na primer s Pohorskim bataljonom. Ta enota je imela sedemdeset oborožencev, ki niso počeli nič drugega kot ropali domačije in trgovine po obronkih Pohorja, pri tem grozile, ubijale in požigale. Z njihovimi partizanski nasledniki so komunisti leta 1945 s strahotnim nasiljem prišli na oblast in potem to paravojaško enoto (Pohorski bataljon) in vse druge razglasili za »narodno-osvobodilno« vojsko, kar počnejo še danes.

Tudi za družino Hajnžič se je ohranil slab posnetek. VIR: knjiga Križev pot izselitve družine Hajnžič iz Negove 1946–1947

Križev pot izselitve družine Hajnžič iz Negove 1946–1947

Ddr. Ivan Rihtarič je novembra 2022 izdal knjigo Križev pot izselitve družine Hajnžič iz Negove 1946–1947. V njej je na podlagi dokumentov in pričevanj predstavil še en povojni brutalni komunistični zločin, izrazito nasilne izselitve ljudi iz njihovih domov ter izgone čez mejo v Avstrijo, v knjigi konkretno štirinajstmesečno kalvarijo družine Hajnžič.

Osnova za pisanje so mu bili spomini Mirka Hajnžiča iz Negove in obsežni sodni spis komunističnega montiranega procesa leta 1948 na Okrožnem sodišču v Mariboru.

Hajnžičevo šestčlansko družino je Udba brutalno izselila hkrati kot apaške Nemce pozimi, januarja 1946, a iz popolnoma drugih, lažnih obtožb in izmišljenih zgodb, predvsem dveh domačinov, ki sta imela pri tem osebne interese, tudi za prikritje svoje vpletenosti v zločin malo pred koncem vojne v Negovi.

Mirko Hajnžič je pretresljivo opisal kalvarijo, ki jo je morala prestati njegova družina po nasilni, brez sodbe izvedeni odisejadi izselitve (Madžarska, Dunaj, Maribor, in spet izgon v Avstrijo), ter životarjenje v begunskih taboriščih (Strass, Judenbug, Peggetz pri Lienzu in Treffling), smrt najstarejše hčerke in naselitev v Reberci na Koroškem marca 1947.

Povojno begunsko taborišče Strass pri Lipnici pri Šentilju, tu je bila zaprta tudi družina Hajnžič iz Negove, poleg mnogih, ki so se pred komunizmom reševali čez mejo. VIR: knjiga Viktor Jurkovič in sodni proces 1949

Medvojna in povojna kalvarija družine Bezjak v Negovi

V knjigi je objavil tudi dokumente, povezane z umorom, uničenjem družine Bezjak in dogajanjem v letih po drugi svetovni vojni v Negovi. Prav sodni proces proti Karlu Čehu in Jožetu Vogrincu na Okrožnem solišču v Mariboru 10. julija 1948 je pokazal vso podlost obeh obtožencev, ki sta bila vpletena v zločin okupatorja aprila 1945 v Negovi, ko so Nemci zverinsko ubili ženo Janka Bezjaka ter njuna hčerko in sina. Izjave prič so ju bremenile sodelovanja na sestanku pri okupatorju, ko sta dala soglasje za umor Janka Bezjaka, ki pa ga niso našli doma in so se nato vojaki zverinsko znesli nad družino.

Po vojni so komunisti Bezjaka zaprli pod obtožbo, da je bil med vojno župan pod Nemci, zaplenili so mu tudi premoženje. Zaradi vsega tega nasilja Nemcev, dveh sovaščanov in po vojni še komunistov je jeseni 1945 naredil samomor. Na omenjenem sodnem procesu sta bila obsojena Čeh na 18 let (sodelovanje z okupatorjem in gospodarski kriminal v službi na Gozdni upravi Negova do aretacije) in Vogrinec na 15 let strogega zapora (sodelovanje z okupatorjem). Po polovici prestane kazni so ju izpustili na prostost in Čeh je bil spet logar na negovskem območju.