Nadaljevanje iz: Ivan Miklavc in Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Gorenjsko [1]

Z Borisom Kidričem je prišel konec novembra 1942 v ta del Gorenjske (Poljanska dolina) tudi Franc Ravbar - Vitez. Glavni organizator vosovskih atentatorjev (morilcev) leta 1941 in 1942 v Ljubljani. Na Gorenjsko sta torej prišla »urejevat« razmere in stvari po komunistično-revolucionarno postavljat na svoje mesto največja kalibra komunistične revolucije. V Ljubljani in na Dolenjskem so komunistično revolucionarno organizacijo že vzpostavili, Štajerska in Primorska za začetek nista bili zelo primerni, na vrsti je bila Gorenjska.

Spomenik »NOB« v Hotovlji pri Poljanah slavi vodjo komunistov Borisa Kidriča, ki je prišel na Gorenjsko in ukazal, da so le komunisti tisti, ki vodijo vse: z revolucionarnim nasiljem in strahovlado.

Uničenje Kidričevega človeka – nosilca nasilja

26. decembra 1942 je Kidrič Ravbarja imenoval za političnega komisarja 3. operativne cone, torej partizanske paravojske na Gorenjskem. Dal mu je tudi nalogo, da organizira varnostno-obveščevalno službo, saj brez strogega nadzora, nasilja in strahovlade ni šlo. Svoj »štab« je imel v bunkerju oziroma zemljanki v Logjeh pri Srednji vasi, med Poljanami in Gorenjo vasjo. Že 14. januarja 1943 so jih obkolili Nemci in poleg Ravbarja ubili še Staneta Starca - Fazana, komandanta Gorenjskega odreda. Nekdo jih je Nemcem seveda izdal, vendar takšne izdaja niso bile nepomembno naključje. Šlo je za štab komunistične paravojske, ki se ga je bilo treba »znebiti«, drugače kot z uničenjem pa se to ni dalo.

V tem času in razmerah so se pojavila tudi izrazitejša prizadevanja vplivnejših posameznikov za lastno organiziranje protiokupatorske dejavnosti in povezovanje te z OF oziroma s PK KPS za Gorenjsko. Rezultat je bila ustanovitev Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte (POOF) za Gorenjsko pod vodstvom Ivana Miklavca. Odbor je deloval od decembra 1942 do oktobra 1943. Vendar ga komunisti niso nikoli priznali, saj z njegovo sestavo in usmeritvijo nista soglašala ne IOOF in CK KPS, pa tudi PK KPS za Gorenjsko ne.

Spomenik »NOB« v Hotovlji pri Poljanah slavi vodjo komunistov Borisa Kidriča, ki je prišel na Gorenjsko in ukazal, da so le komunisti tisti, ki vodijo vse: z revolucionarnim nasiljem in strahovlado.

Imeti vse pod nadzorom

O tem je Jože Sluga, član Pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko, kot odločilna osebnost v navezovanju stikov z Miklavčevim krogom, najbrž konec leta 1943, ko je odgovarjal na kritiko lastnega političnega dela, izrečeno s strani CK KPS, podal obširnejše poročilo, tako, da se je v arhivu ohranilo o tem pričevanje.

Jože Sluga je navedel, da je član OK KPS Škofja Loka Adolf Sluga - Tratomir proti koncu leta 1942 sporočil PK KPS, da je dobil na terenu zveze s posamezniki, ki da bi radi sodelovali z OF. Ti so že imeli neko organizacijo, zbirali denar in izdali list Baklja. Pokrajinskemu komiteju je poslal tudi 5.000 mark, ki jih je dobil od teh ljudi.

Po dogovoru z Maksom Krmeljem, vodjo PK KPS, je Jože Sluga odšel na teren, da se o zadevi prepriča, in sicer ravno v dneh, ko je na Gorenjsko prihajal Boris Kidrič. Sestal se je z podjetnikom Ivanom Miklavcem iz Medvod, ki je Slugo obvestil, da ima organiziranih več ljudi, ki so vsi že od leta 1941 člani OF. Pokazal mu je prvo številko Baklje, ki je že izšla, ter tudi drugo številko, ki jo je ravnokar nameraval izdati, a mu je Sluga namero preprečil.

O tem je Sluga poročal: »Rekel sem mu, da OF izdaja enotno literaturo, t.j. Slovenskega poročevalca itd., ter da lahko pošilja članke za te liste, kar je tudi sprejel«.

Nekateri drugi sočasni viri, katerih avtor je bil sekretar rajona Medvode in član OK KPS Škofja Loka Avgust Barle - Ambrož, so povedali, da Miklavc prepovedi izdajanja Baklje ni sprejel kot nekaj samoumevnega, zaradi tega bi naj bil »zelo užaljen«. Barle, ki je bil povezovalni člen med Miklavcem in PK KPS za Gorenjsko, pa se je od vsega začetka nagibal tudi k oceni, da Miklavc z OF ne sodeluje iskreno. Torej: samo komunistično je pravo in nič drugega. Totalitarizem na delu.

Za komuniste denar ja, odločanje drugih ne

Dalje je Ivan Miklavc Jožetu Slugi povedal, da ima zvezo z IOOF v Ljubljani in s Prežihovim Vorancem, ki bi ga naj zadolžil za organiziranje OF na Gorenjskem. Kmalu zatem se je Sluga udeležil širšega sestanka, ki ga je sklical Miklavc. Sestanka se je med drugim udeležil tovarnar (lastnik obrata športne opreme) Albin Kolb iz Šentvida, ki je za OF delal že od leta 1941, izdajal radijska poročila ter jih razširjal med aktiviste OF.

S tega sestanka se je Sluga napotil do ravnatelja kemične tovarne v Domžalah Slavka Kvartiča, za katerega je izvedel, da naj bi bil pripravljen sodelovati, vendar se zaradi nemške hajke z njim ni sestal. Na poti na sedež PK se je ponovno ustavil pri Miklavcu in ga seznanil z odločitvijo, da skupaj ustanovijo pokrajinski odbor Osvobodilne fronte (POOF), o čemer pa bo predhodno obvestil IOOF. Miklavca naj bi posebej opozoril, da dokler ne dobijo odgovora od vodstva OF, se on, to je Miklavc, »ne sme smatrati za nič več, kot za člana OF. Lahko zbira denar, material itd. in to oddaja terenskim delavcem, s katerimi se mora povezati.«

Spomenik pri Srednji vasi pri Poljanah, kjer so 14. januarja 1943 ubili Franca Ravbarja - Viteza, organizatorja Vos na Gorenjskem. FOTO: Ivo Žajdela

»Napake« in samokritika

Razmere, v kakršnih je sprejel odločitev o ustanovitvi POOF, je Jože Sluga v samokritiki nadrejenim takole opredelil: »Poslal sem predlog na IOOF, da se mi zdi potrebno, da se sformira ta odbor z ozirom na to, ker sem bil v dobri veri, da delam pravilno, ker smo tudi v Ljubljani formirali okrožne in rajonske odbore iz zastopnikov vseh slojev. Situacija se je pa do takrat izpremenila in izkazalo se je, da moje delo ni bilo pravilno. Upoštevati morate težko stališče, ki je bilo takrat na Gorenjskem in da sem hotel vestno izvršiti dane mi naloge ...«

Dalje je zapisal, da je šele potem, ko so ga poklicali na poročanje na IOOF v Dolomite, »dobil več informacij, za katere preje nisem vedel in tudi direktive, naj se te ljudi porabi za delo posebno na gospodarskem polju, dati jim pa ne smemo nobenih funkcij. Tega sem se vestno držal.«

Obveščanje mimo komunistov – misija nemogoče

Za komuniste je bilo pomembno le to, kako tiste, s katerimi si operativno ne bi mogli pomagati ali jim niso zaupali, izkoristiti drugače, predvsem tako, da jim dajejo denar in razne potrebščine.

Kot rečeno je Miklavc nameraval izdajati glasilo z imenom Baklja. Prva in edina številka s podnaslovom Vestnik Slovenske Osvobodilne Fronte za Gorenjsko je izšla v prvi polovici decembra 1942. Njen urednik je bil Ivan Miklavc - Volodja, pomagal pa mu je še Albin Kolb. Cilj Baklje je bil, kakor je bilo zapisano v uvodu, »obveščati vse naše verno in pošteno slovensko ljudstvo o važnih svetovnih dogodkih in o položaju našega Osvobodilnega dela na Gorenjskem ozemlju, ter o zgraditvi naše Domovine – Slovenije«.

Pri Smledniku so Nemci 22. avgusta 1941 ustrelili pet Slovencev, kot povračilni ukrep na komunistično nasilje. FOTO: Ivo Žajdela

Miklavčeva privrženost slovenstvu

V Arhivu Slovenije ohranjena številka Baklje je dragocena, saj razkriva idejni in tudi psihološki profil Miklavčevega kroga in predvsem samega Miklavca. Opazno jo je označevalo, in s tem njene avtorje, predvsem torej Ivana Miklavca, precej narodnjaško uglašena privrženost slovenstvu. Že v naslovnem delu časopisa je bil npr. natisnjen moto »Slovenec sem – tako je mati djala!«, na prvi strani pa je bil objavljen tudi odlomek iz pesmi, ki opeva lepote slovenske zemlje. Kot je ugotovila zgodovinarka Vida Deželak Barič je po izpovedni strani Baklja precej odstopala od uveljavljenih standardov v partizanskem tisku.

Baklja je priznavala Osvobodilni fronti, da je takoj po zlomu Jugoslavije prevzela »častno mesto v narodu, prevzela vse dolžnosti in odgovornost, da osvobodi slovenski narod zasedbe slovenskega ozemlja in da ustvari nove pogoje za našo socijalno in gospodarsko samostojnost«. Iz navedenega je izpeljala: »Vse zavedno in nepokvarjeno slovensko ljudstvo mora sodelovati v O.F. in s skupnimi napori graditi našo bodočnost v okviru Slovenske vzajemnosti.«

O vodstvu OF, ki ga je poimenovala »naroda vlada«, je zapisala, da ga sestavljajo krščanski socialisti, komunisti in sokoli, ki so »pravilno razumeli slovansko idejo in duh novega časa« ter, da ta vlada »prevzame vso oblast ob prevratu, ker je le ona vodila borbo proti okupatorjem«.

Spomenik pri Smledniku, tu so Nemci 22. avgusta 1941 ustrelili pet Slovencev, kot povračilni ukrep na komunistično nasilje. FOTO: Ivo Žajdela

Učiti je treba resnico in vsak se naj častno bori za pravico

Posebno priznanje je izrekla partizanski vojski oziroma »naši narodni vojski«, ki da je prevzela v narodu »najbolj častno mesto in šele zgodovina slovenskega naroda bo znala opevati te heroje, idealiste in borce, ki so v najhujših časih zverstva nad našim narodom bili varuhi in zaščitniki naše prelepe slovenske zemlje, naših domov in našega poštenega ljudstva.«

Posebej se je ustavila ob vprašanju odnosa naroda do cerkve. Zavzema se za medsebojno strpnost in sodelovanje v smeri podpore vsem narodnim prizadevanjem »za domovinsko delo in gojiti ljubezen do Domovine – Naroda in Cerkve«. Dalje, da mora biti ves narod vzgojen v »plemenitosti, poštenju in vernosti. Učiti je treba resnico in vsak se naj častno bori za pravico. Z vsemi silami pa pobijati nevernost, hinavščino, sovraštvo, potuhnjenost /.../. Vzgojiti moramo nov plemenit narod in cerkev mora biti Svetišče vsega tega naroda. Cerkev se ne peča s politiko, je to gnusoba, ker žali najsvetejše našega Velikega Odrešenika.«

Graditelji domovine

Vse priznanje je izrekla duhovščini, ki da se je večinsko izjavila proti bratomorni vojni in pristavila, da je to »narodna duhovščina«, ki bo v bodoče oznanjala Kristusove nauke in ves slovenski narod povezala s cerkvijo. Dalje je zagotavljala, da je OF resnična zaščitnica Cerkve in duhovščine, stoji pa na stališču nevmešavanja Cerkve v politiko in s tem vzpodbujanja sovraštva med narodom. Nasprotovala je tudi pridobitni dejavnosti Cerkve, kajti duhovnik mora biti »Božji namestnik – učitelj vere in oznanjevalec Kristusovih naukov«.

Mednarodno vojaškopolitično situacijo konec leta 1942 je list ocenjeval kot vzpodbudno za vse zasužnjene narode in napovedoval skorajšnji propad nacifašizma. Zato je pozival: »Vse Vaše misli – vse moči naj bodo povezane z osvobodilnim delom. Strahopeten narod ni vreden Svobode – Samostojnosti. Vsi v borbo za naše Svete pravice, za čast naroda in za ustvaritev naše Velike slovenske Domovine. Bodite graditelji naše Domovine.«

Nadaljevanje v: Ivan Miklavc in Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Gorenjsko [3]

Ivo Žajdela, Mimo revolucije, Reporter, 29. 4. 2019

1/7