Nadaljevanje iz: Ivan Miklavc, Helmuth Rozumek in PO Osvobodilne fronte za Gorenjsko [7]

Kar nekaj pomembnih indicev kaže na to, da v tem obdobju, torej do avgusta 1943, šef gestapa na Bledu Helmut Rozumek ni »igral« dvojne igre, kot mu je očitno to želel podtakniti kronist Vosa Niko Kavčič (Pot v osamosvojitev, samozaložba, druga izdaja, Ljubljana, 2001, prva 1996), sam takrat v zadevo globoko vpleten. Seveda, kako pa naj bi on in podobni pisci o partizanstvu na Gorenjskem, in tudi širše, opravičevali vso tisto goro nasilja, ki je nastalo s partizanskim »narodno-osvobodilnim« bojem.

Opravičevali so ga tudi z žrtvenimi kozli. Tako rekoč po vsakem večjem porazu, ko so partizani utrpeli večje število ubitih, so, kot po pravilu, iskali žrtvenega kozla. To so počeli z lahkoto, saj jim nihče ni mogel ugovarjati in nihče jih ni, razen deloma okupatorska vojska, preganjal. Eden vidnejših takšnih žrtvenih kozlov je bil Milko Hojan, Kavčičeva žrtev.

Spomenik v Šentvidu pri Ljubljani, tu so Nemci 31. januarja 1944 ustrelili Ivana Miklavca, vodjo nekomunistične OF na Gorenjskem leta 1942 in 1943, in njegovega sodelavca Albina Kolba. FOTO: Ivo Žajdela

Odgovornost za nasilje nosijo komunisti

Kar precej je verjetno, da je tako, da se je Helmut Rozumek potem, ko mu modus vivendi, to je povezovanje s Slovenci, ni uspel, maščeval. V tem maščevanju je partizanom povzročil nekaj hudih porazov. Kakšnega so mu med stalim iskanjem grešnih kozlov tudi pripisali (predvsem Žirovski Vrh avgusta 1943).

Seveda Rozumek ni oseba, ki bi jo morali obravnavati pozitivno. Bil je šef gestapa, odgovoren za veliko nasilja in smrti. Za večino od jeseni 1943 po zaslugi strategije komunistične revolucije oziroma kot odgovor nanjo. Toda zaradi komunistov in njihove izjemno nasilne revolucije se je zgodilo toliko stvari, kar je Slovenijo za vedno močno spremenilo v negativnem smislu, da je potrebno natančno raziskati tudi temo, ki sem se jo v tem pisanju le dotaknil (pred menoj pa zgodovinarka Vida Deželak Barič, saj sem se sam v mnogočem oprl na njeno raziskavo; Prispevki za novejšo zgodovino, štev. 2, 2000).

Spomenik v Šentvidu pri Ljubljani, tu so Nemci 31. januarja 1944 ustrelili Ivana Miklavca, vodjo nekomunistične OF na Gorenjskem leta 1942 in 1943, in njegovega sodelavca Albina Kolba. FOTO: Ivo Žajdela

Razvoj in spirala nasilja

Dogajanje med letoma 1941 in 1945 je šlo skozi različne faze, intenzivnosti in razvoje dogajanja. Razmere so se iz leta v leto zelo spreminjale. Napetosti so naraščale. Tako so se spreminjale tudi nekatere osebe in njihovo ravnanje. Iz dosedanjih dokaj trdnih in razvidnih indicev se da sklepati, da je šef gestapa na Gorenjskem Helmut Rozumek v različnih obdobjih ravnal različno. Če je v prvem obdobju, predvsem v prvi polovici leta 1943, poskušal iskati neke vrste sožitje s Slovenci, je po komunistični čistki od avgusta 1943 naprej ravnal drugače, do partizanov, to je komunistične paravojske, je postal nepopustljiv. Bil je okupator in povzročil je hude zločine. Toda veliko so k temu prispevali komunistični partizani, ki so zasledovali revolucionarne cilje, to pa je pomenilo veliko nasilja in mnoga uničena življenja. Za velik del Rozumekovih zločinov nosijo odgovornost komunistične paravojske (partizani, Vos).

Spomenik v Šentvidu pri Ljubljani, tu so Nemci 31. januarja 1944 ustrelili Ivana Miklavca, vodjo nekomunistične OF na Gorenjskem leta 1942 in 1943, in njegovega sodelavca Albina Kolba. FOTO: Ivo Žajdela

Ivan Miklavc je bil klasična ovira komunistom

Naj ponovim: takšni, kot so bili Ivan Miklavc in njegovi sodelavci, so bili neposredna ovira komunistom pri njihovem pohodu na oblast. Komunisti so nujno rabili čim več nasilja, vsakršnega, od neposrednih umorov, okupatorjevega protinasilja z internacijami in streljanjem »talcev«, saj so le tako lahko ustrahovali Slovence in z vsesplošnim nasiljem (enih in drugih, lastnim komunističnim in nemškim) prišli na koncu vojne do oblasti. Čeprav proti koncu tudi s pomočjo sovjetske armade, ki je »osvobodila« Srbijo in potem peljala fronto po severnem delu Jugoslavije, da so tako lahko Brozovi partizani nemoteno pritisnili z juga proti severu. Pri tem jim je veliko (poleg Sovjetov gotovo odločilno) pomagala Churchillova preračunljivost.

Komunisti so Ivana Miklavca in njegov krog s svojimi eksekutorji radikalno uničili, tako kot so pred tem in po tem uničili na tisoče drugih Slovencev.

Niko Kavčič (desno) je skupaj Stanetom Kersnikom (levo) vodil gorenjsko VOS, s katero sta uničevala »nasprotnike« komunistov..

Konstrukt Nika Kavčiča

Niko Kavčič je v knjigi Pot v osamosvojitev veliko pozornosti namenil tej temi. Praktično vsak, ki bo bral ta njegov prikaz o Miklavčevem odboru OF in sodelovanju z Rozumekom, bo mislil, da bere resnico. Menim, da je ta daleč od resnice. Problem je, da smo zelo indoktrinirani z idealizirano podobo o uporništvu proti okupatorju in o zločinstvu tega okupatorja. Če pa zamolčimo komunistično revolucijo, njeno strategijo, potek in interese, pa smo sploh na napačni poti, ki ne omogoča dojemanja in prikaza dejanskega stanja.

Vodstvo komunistov je od poletja 1943 in vse do pomladi 1944 vzpostavilo posebno psihozo o vrinjencih gestapa v partizanske vrste. Videli so jih »povsod«. Od Gorenjske, preko Koroške do Pohorja. Vosovci so mnoge ljudi, ki so prišli v partizane ali bili njihovi sodelavci, osumili, da so sodelavci gestapa, da vohunijo za partizani in da celo pripravljajo uničenje partizanov (celo zastrupljanje). Da bi jih »odkrili«, so mnoge zverinsko mučili. Celo tako, da so jim kakšni med grozovitim mučenjem umrli. Ubili so na desetine takšnih »vrinjencev«.

Komunistična strategija za kaljenje morilcev

Obstaja velika verjetnost, da jih je bila večina, če ne vsi, nedolžni. Toda, ali je res šlo le za »paranojo« oziroma za prestroga samozaščitna ravnanja? Ne, to je bila samo še ena od nasilnih »strategij« komunistov oziroma njihove revolucije. Ta je bila namenjena vsaj dvojemu: kaljenju vosovcev v surovosti; komunisti so za prihodnje naloge rabili surove varnostnike oziroma varuhe pridobitev revolucije, to je oblasti. Šlo pa je tudi v tem primeru, kot v mnogih drugih, za ustrahovanje. Komunistični režim je temeljil na strahovladi. V Sloveniji je, če odštejemo medvojni čas, trajala dolgih 45 let. Zelo pogosto pa jo srečujem še 34 let po formalni demokratizaciji.

»Politika« komunističnega vodje Edvarda Kardelja je bila, da ga paktiranje z okupatorjem ne bo pripeljalo na oblast. Revolucija je morala biti »čista«. Na oblast je lahko prišla le sama, to je z nesodelovanjem s komer koli drugim (razen s tistimi, ki so bili dovolj daleč, to je s Stalinom in Churchillom). Predvsem pa, na oblast je morala priti s čim več nasilja. Le z dovolj veliko nasilja je lahko bila oblast trdna, saj je temeljila na uničenju nasprotnika in na vsesplošnem strahu oziroma ohromitvi ljudi.

Svetje pri Medvodah, tu so Nemci 31. decembra 1943 ustrelili 25 Slovencev, kot povračilni ukrep na komunistično nasilje. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistično zamegljevanje resnice

O Rozumeku je pisal Tone Svetina v Ukani. Njegova fikcija je bila namenjena zamegljevanju resnice. Stvarno ga je opisal Niko Kavčič. Bil je v samem središču uničevanja vseh, ki so med vojno poskušali solirati ali si prizadevali za stanje, da bi bilo čim manj nasilja in smrti. Kavčič je imel dve možnosti: ali napiše resnico ali ustvari mit. Naredil je drugo, vosovce (sebe), partizane in komuniste je prikazal kot izrazite pozitivce, ki jih je bilo potrebno obvarovati pred negativci. Te so uničevali in uničili, zato, da so lahko prišli na oblast v »čisti« obliki, to je samo oni in nihče drug. In še s strahovlado.

Na tem svetu je pač tako: če nekaj o nečem napišeš in to prikazuješ pozitivno, bo tako pri bralcih oziroma ljudeh delovalo, tiste, ki jih z izrazjem prikažeš negativno, bodo prepoznani kot takšni.

Veliko dela in znanja je potrebnega, da odstraniš ves ta balast, ustvarjeno mitologijo, vso to negativno prikazovanje o nekaterih temah, da se približamo dejanskemu stanju. Zanimivo je, kako malo ljudi se zaveda, da se je za resnico treba potruditi in da se je za resnico vredno potruditi.

Okupator in Slovenci

Ali širši kontekst. Okupator, italijanski in nemški, sta si med drugo svetovno vojno na Slovenskem kar precej prizadevala, da bi bilo čim manj nasilja. Italijani so sredi leta 1942 v Ljubljanski pokrajini dopustili oboroženo samoobrambo (vaške straže) pred revolucionarnim nasiljem.

Po kapitulaciji Italije, ko so Nemci zasedli Ljubljansko pokrajino, so hitro dopustili organiziranje slovenske protirevolucije, to je domobrancev. Dopustili so jim tudi slovenske oznake in uporabo slovenščine. V prvi polovici leta 1944 so protirevolucionarno samozaščito dopustili tudi na Primorskem in Gorenjskem. Seveda so zasledovali svoje interese, toda vsega tega bi lahko tudi ne dopustili. To niso bile majhne stvari.

Primer Stanka Vuka

Ko so Nemci po kapitulaciji Italije zasedli Trst, so tja poslali strahovita krvnika z območja Poljske, Odila Globočnika in Friedricha Rainerja. Toda ta dva človeka ne le da sta na Primorskem dopustila slovensko protirevolucionarno vojsko, dopustila sta celo, da so Slovenci tam organizirali slovensko šolstvo. Te napore so krčevito oteževali komunisti.

Nemci so iz zapora izpustili Stanka Vuka in to že v začetku leta 1944. Hotel se je pridružiti partizanom. Ker je bil izobražen človek (pravnik) in že formirana osebnost, bi imeli z njim velike probleme. Vuk bi, takšen kot je bil, nasprotoval komunističnemu revolucionarnemu nasilju. Zato so ga vosovci »preventivno« umorili sredi Trsta še pred njegovim odhodom v partizane.

Po vojni so umor naprtili protikomunistični strani. V to pravljico so verjeli tako rekoč vsi. Jože Vidic je napisal veliko zarotniško zgodbo, v katero je vpletel mnoge nekomuniste in jih tako za dolgo časa očrnil. Moral se je najti nezgodovinar, ki se je poglobil v arhivsko gradivo, in zlahka je rekonstruiral resnico o tem, kdo in zakaj je umoril Stanka Vuka.

Spomenik »NOB« v Šentvidu nad Ljubljano. Tudi s takšnimi podobami so komunisti zakrili svoje sodelovanje v zločinstvu z Nemci. Ti so tu ubili Ivana Miklavca. FOTO: Ivo Žajdela

Čaka nas še veliko dela

Tako kot se je v primeru raziskave umora Stanka Vuka našel zgodovinarski laik Martin Brecelj, se bo tudi v primeru Miklavc, Rozumek, KPS in Vos našla oseba, ki se bo poglobila v arhivsko gradivo ter strupeno prokomunistično publicistiko Jožetov Vidicev in Nikov Kavčičev.

Ob vsem tem širšem vedenju lažje vidimo, da je bilo sodelovanje Miklavčevega Pokrajinskega odbora OF za Gorenjsko z gestapovcem Rozumekom pristno. Na desetine tisočev Slovencev ne bi bilo ubitih, če bi prevladovala takšna politika sožitja. Tako kot v mnogih državah po Evropi. Toda v takšnih razmerah se komunisti ne bi mogli dokopati do oblasti. Zato so morali uničiti vse, ki so hoteli manj nasilja in smrti.

Vidic, Kavčič, Svetina in še kdo so Miklavčevo skupino prikazovali kot zarotnike proti »narodnoosvobodilnemu gibanju«. Zarotniki so bili seveda komunisti s svojimi paravojskami, saj so zasledovali izrazito ekskluzivistično pot na oblast. In ta je bila vedno izrazito totalitarna.

Konec

Ivo Žajdela, Z nasiljem na oblast, Reporter, 10. 6. 2019

1/10