Spomenik »NOB« v Šentvidu nad Ljubljano. Tudi s takšnimi podobami so komunisti zakrili svoje sodelovanje v zločinstvu z Nemci. Ti so tu ubili Ivana Miklavca. FOTO: Ivo Žajdela

Nadaljevanje iz: Ivan Miklavc, Helmuth Rozumek in PO Osvobodilne fronte za Gorenjsko [6]

Oktobra 1943 je gorenjski Vos aretiral (ugrabil) domžalskega podjetnika Slavka Kvartiča, ki je bil kot sekretar okrožne gospodarsko-finančne komisije tudi član OOOF Kamnik, bil pa je tudi kandidat za člana KPS. Med njegova »obremenilna dejanja« je VOS uvrstil: sestajanje z Helmuthom Rozumekom; članstvo v POOF (Pokrajinskem odboru Osvobodilne fronte, ki ga je vodil Ivan Miklavc), saj je tudi ta imel zvezo z Rozumekom; sprejemanje Rozumekovih navodil, da morajo partizani prenehati z zahrbtnimi napadi in s požiganjem tovarn, v skladu s katerimi je tudi Kvartič zahteval od Kamniškega bataljona prenehanje izvajanj vojaških akcij; oviranje terenskega političnega dela, a obenem propagiranje za vstop v OF; opiranje na imovitejše ljudi; stremljenje, da postane član OOOF; oddaljevanje ljudi od partije; zavlačevanje izvajanj direktiv ali njihovo neupoštevanje; širjenje govoric o belogardističnem značaju okrožnega komiteja KPS in omalovaževanje njegovih članov; stalno vzdrževanje zvez s »plavogardističnimi« organizatorji v kamniškem okrožju (Lojze Plemelj, Franc Polak, Vitko in Lojze Mejač) itd. Vse navedene očitke naj bi Kvartič priznal, zanikal pa je obtožbo poneverbe denarja skupaj z Miklavcem, vendar pa naj bi VOS iz »zasliševanj« (ni jasno katerih, predvsem pa kakšnih) ugotovil, da sta z Miklavcem poneverila 60.000 mark. Vos ga je »obsodil« na smrt (poročilo OK VOS Kamnik o zaslišanju Slavka Kvartiča 30. 11. 1943). Kvartičev primer je v knjigi Zločin pri Lenartu (Ljubljana, 1973, str. 321–378) opisal Jože Vidic, seveda s komunistične perspektive in komunistično terminologijo.

Stane Kersnik - Jelovčan, načelnik VOS za Gorenjsko, je na Gorenjskem uničeval »nasprotnike« komunistov (na Prtovču, januar 1944).

Komunistično uničenje Miklavčevih sodelavcev

O uničenju ljudi, povezanih s tako imenovanim samoiniciativnim Pokrajinskim odborom Osvobodilne fronte za Gorenjsko, je odločal in potem pisal eden vodilnih gorenjskih vosovcev Niko Kavčič. Tako je v knjigi Pot v osamosvojitev napletel (Ljubljana, 1996, str. 91–92), da ko je bil Rozumek razkrit, oziroma je odpovedala njegova dvojna igra, so Gorenjsko zajele množične aretacije in streljanja talcev. Takrat naj bi po Kavčiču Rozumek obračunal tudi z Miklavcem in Kolbom, ki še vedno nista spregledala njegovih namer. Na sestanek 5. novembra 1943 v Goričanah, katerega bi se moral udeležiti tudi Rozumek, je ta poslal policijo. V spopadu je bil ubit Ivan Trampuž, Ivan Miklavc in Albin Kolb (iz Šentvida, sodeloval je z Miklavcem v »njegovem« odboru OF) pa sta bila aretirana. Oba so nato Nemci ustrelili v skupini 25 »talcev« 31. januarja 1944 v Šentvidu nad Ljubljano, kot odgovor na komunistični umor župana Šentvida Lovrenca Maurerja 25. januarja.

Maurerja naj bi ustrelil vosovec Jože Jama - Sine iz Poljan (vzhodni del Šentvida), komandant skupine Vosa iz Medvod. Bil je preoblečen v italijansko uniformo in tri četrt na eno na cesti pred Černetovo hišo v Šentvidu ustrelil župana Maurerja, koroškega Nemca, ko je ta šel z urada na kosilo. Vosovca Jamo so potem ubili 8. junija 1944. Po njem se imenuje ulica med Šiško in Šentvidom. Po drugi varianti naj bi Maurerja ubil Peter Jeraj iz Vodic, član Vosa Šentvid-Medno, ki je potem utonil pri gradnji proge Brčko–Banoviči.

Vosovec Pavle Inglič - Bar je ubil številne ljudi na Gorenjskem. Odgovoren je tudi za uničenje Miklavčevega odbora OF v Goričanah 5. novembra 1943.

Konec delovanja Ivana Miklavca v Goričanah

Dogodek 5. novembra 1943 v Okršlarjevi hiši v Goričanah (pod dvorcem) je opisal Jože Vidic v knjigi Zločin pri Lenartu (1973, str. 373–377). Zapisal je, da ni znano, kdo je sestanek sklical. Da se razbrati, da Ivan Miklavc. Bil je v stanovanju Anice Trampuš. Na sestanek so poleg Miklavca, ki je bil domačin in očitno gostitelj, prišli še brat Trampuševe Ivan Trampuš in še en aktivist OF, torej trije aktivisti OF. Poleg njih pa še štirje pripadniki Vosa, med njimi Pavle Inglič - Bar, eden vodilnih vosovskih morilcev za škofjeloško okrožje. Nemci so za sestanek izvedeli, hišo obkolili in prisotne na sestanku pozvali k predaji. Ker je vosovec Inglič vrgel na njih ročni bombi, ki sta dva ubili in so vosovci začeli divje streljati, je sledilno dveurno obstreljevanje. Na koncu je Ingliču uspelo uiti, trije so bili mrtvi, ostale tri, med njimi Miklavca, so Nemci aretirali, odpeljali v zapor v Begunje, nato pa Miklavca in Kolba naprej v taborišče Mauthausen. Tri aretirane, med njimi Miklavca, so potem ustrelili v skupini »talcev« v Šentvidu nad Ljubljano.

Tragični dogodek, spopad dveh totalitarizmov, okupatorja in komunistov, za pripadnike Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte za Gorenjsko se je zgodil 5. novembra 1943 v Okršlarjevi hiši v Goričanah (pod dvorcem). VIR: Jože Vidic, Zločin pri Lenartu, 375

Vidičev komunistični konstrukt

Ko je Vidic zbiral gradivo za svojo knjigo, je veliko ljudi še živelo in dobil je lahko veliko sogovornikov ter podatkov. Ker je bil to čas trdega komunizma, ko se je divje nabijalo s črno-belo propagando, v kateri so bili na eni strani izraziti pozitivci partizani in vse, kar jih je obdajalo (OF, Vos), tisti pa, ki so jih ti uničevali, pa so bili izraziti negativci, je Vidic v tej propagandi igral zelo pomembno vlogo. Tako je v njegovih knjigah polno konstruktov in za lase privlečenih trditev, slikanje izrazito negativne podobe »druge« strani pa stalnica, zato se je tega treba ob branju njegovih knjig ves čas zavedati.

Nelogično je, da bi Miklavc izdal samega sebe. Odgovor bo treba iskati v smeri dogajanja, ki se je silovito hitro razvilo jeseni 1943, ko so komunisti začeli še bolj srdito, kot prej uničevati vse, kar jim je bilo na poti. S tem so ustvarjali izrazito totalitarni svet, kjer je vladalo to ali si z nami ali ne (sploh ne proti nam), torej ali-ali. To je že nekaj mesecev lahko spoznaval tudi Rozumek in postalo mu je jasno, da poskus čim bolj nenasilnega sožitja ne bo uspel. Tako so Nemci na komunistično (vosovsko) skrajno zaostritev s številnimi umori lahko le odgovorili s protinasiljem.

Nekateri podjetniki so za OF oziroma partizane prispevali veliko denarja in blaga. Na primer Ivan Miklavc - Žan, solastnik tekstilne tovarne v Medvodah, Albin Kolb - Edvard, lastnik obrata športne opreme v Šentvidu in še nekateri drugi s tega območja so samo leta 1943 zbrali 100.000 nemških mark, 10.000 pol papirja in drug material. Oba so Nemci ustrelili 31. januarja 1944 v Šentvidu.

Vosovec Niko Kavčič pod Lubnikom jeseni 1943. Bil je eden odločilnih Kardeljevih čekistov (eksekutorjev) na Gorenjskem.

Vosovski grešni kozel Milko Hojan

Milka Hojana - Marka, ki je poleti 1943 postal član KPS, so konec oktobra poslali v partizane, kjer je opravljal naloge operativnega oficirja v Prešernovi in Vojkovi brigadi, nazadnje pa je bil celo šef operativnega oddelka 31. divizije. Konec januarja 1944 ga je Kavčičeva Vos aretirala nad Cerknim. Bil je načelnik štaba 31. divizije. Odgnali so ga na svoj sedež v Davčo, tam sta ga »zasliševala« Niko Kavčič in Vinko Hafner. Seveda ni priznal nič, kar so mu očitali, ker je vse bilo izmišljeno in podtaknjeno. »Obtožila«, sta ga, da je »gestapovski agent« in »organizator be-ga«. Nato ga je na (formalno) zahtevo PK KPS za Gorenjsko Vos ubila.

Komunisti so po tej čistki oziroma umorih »pravo«, to je strogo partijsko transmisijo POOF za Gorenjsko ustanovili šele na prvem zborovanju gorenjskih aktivistov OF 13. in 14. maja 1944, ki je bilo, kako pa drugače, združeno s partijskim posvetovanjem. Delo je opravila ena vodilnih komunistk Lidija Šentjurc - Joža.

Kot je ugotovila zgodovinarka Vida Deželak Barič (Prispevki za novejšo zgodovino, štev. 2, 2000), so glede metod delovanja partije oziroma organizacijskih načel »sprejeli dva pomembna sklepa, ki kažeta na krepitev funkcije Osvobodilne fronte kot transmisije partije in sicer, da je treba odbore OF med drugim okrepiti s pritegnitvijo članov partijskih komitejev, ter da sekretarji okrožnih in okrajnih komitejev KPS odslej avtomatično postanejo obenem tudi sekretarji vzporednih odborov OF«.

To je pomenilo, da je treba »uresničiti avantgardno vlogo Partije, ki mora vse delo v Osvobodilni fronti spretno razdeliti na sektorje in voditi vse ostale organizacije« (zapisnik seje Ob K KPS za Gorenjsko z dne 5. maja 1944).

Niko Kavčič - Gorazd, Stane Bernik - Arti, OK VOS Škofja Loka, pod Lubnikom, pomlad 1944.

Komunistično zatrtje poskusa sožitja z okupatorjem

Po kapitulaciji Italije, ko so komunisti (partizani) prišli do velikih količin orožja, z nasilnimi mobilizacijami vseh moških, ki so jih polovili po vaseh, pa do številčnega moštva partizanske paravojske, so tudi na Gorenjskem od jeseni 1943 začeli pustošiti z veliko silo.

Tako so komunisti zatrli poskus nekaterih ljudi, da bi tudi v Sloveniji okupacijo preživeli v milejši obliki, podobno, kot v večini drugih evropskih držav, ki so jih okupirali Nemci, od Francije, Belgije, Nizozemske, Danske, Norveške, Švedske, Finske, Češkoslovaške, Madžarske, Bolgarije do Grčije in tudi Italije. Nikjer v teh državah, razen na koncu v Grčiji, komunisti niso zlorabili okupacije za svojo nasilno komunistično revolucijo. Povsod so skupaj z drugimi političnimi silnicami skrbeli (razen skrbno premišljenih akcij zaradi varovanja življenj civilistov), da bi njihovi narodi preživeli vojno s čim manj nasilja.

Čeprav je bilo o nasilju med vojno v Sloveniji veliko napisanega, pa se nam realno niti ne sanja, koliko tega nasilja je bilo v resnici. »Navadni« ljudje so bili izpostavljeni silnemu nasilju »enih« in »drugih«, komunistične revolucionarne paravojske in okupatorjeve vojske z vsemi njenimi številnimi oblikami odgovorov na partizanske »akcije«. Več kot 50.000 Slovencev je bilo med vojno ubitih zaradi komunistične revolucije. Smrti so imele najbolj različne oblike. Poleg tega je bilo veliko drugih, ki so sicer preživeli vojno, izpostavljenih nepopisnemu nasilju v obliki mučenj, groženj, ropanj, izseljevanj in drugih ustrahovanj. Strah se je, potem tudi z neizmernim povojnim nasiljem, zarezal tako globoko v ljudi, da jih še danes, 80 let po dogajanju hromi.

Vosovci Rudi Luknan, Niko Kavčič, Maks Kern, Anton Ocepek, pod Krvavcem, marec 1944.

Miklavčev poskus

Ivan Miklavc je ves čas od takrat, ko so ga 31. januarja 1944 ustrelili, povsem zamolčan. Če ga je že kdaj kdo omenil, ga je omenil v negativnem smislu. Ne moremo ga primerjati z intelektualci, ki so vodili komunistično revolucijo, z Edvardom Kardeljem in Borisom Kidričem. Bil je podjetnik, poudarjeno Slovenec in bil je neškodljiv.

Od leta 1942 so Miklavc in tudi drugi, ki so se družili v Glavnem odboru OF za Gorenjsko oziroma Miklavčevem odboru, videli, da tak način »boja proti okupatorju«, kot so ga vodili komunisti, ni dober za Slovence, saj zahteva veliko nepotrebnih žrtev. Poskušali so iskati modus vivendi. Uspeli so se celo povezati z vodjem gestapa na Gorenjskem Helmutom Rozumekom. Zelo poglobljena in natančna analiza razmer v času delovanja Miklavčevega odbora in delovanja Rozumeka v tem času čaka zgodovinarje. Čisto možno je, da bodo prišli do vsaj zanimivih dognanj in bodo lahko iz nje potegnili nekatere vsaj zanimive, če ne že pomembne sklepe.

Konec v: Ivan Miklavc, Helmuth Rozumek in PO Osvobodilne fronte za Gorenjsko [8]

Ivo Žajdela, Uničevanje nasprotnikov, Reporter, 2. 6. 2019

1/13