Nadaljevanje iz: Ivan Miklavc, Helmuth Rozumek in PO Osvobodilne fronte za Gorenjsko [5]

Vprašanje je, ali je partijsko vodstvo želelo krog Ivana Miklavca le politično onesposobiti ali pa je načrtovalo tudi kakšne skrajne ukrepe, je domnevala zgodovinarka Vida Deželak Barič. Poleti 1943 so se namreč začeli širiti glasovi, da so posamezniki v življenjski nevarnosti. Iz nekega poročila Avgusta Barleta (člana OK KPS Škofja Loka) lahko sklepamo, da je bila takšna bojazen takrat neutemeljena. Od njega je namreč Miklavc posredno zahteval pojasnila ali ga resnično nameravajo ubiti. Barle ga je seveda pomiril, začudilo pa ga je, od kje Miklavcu tovrstna bojazen.

Miklavčevo pismo Josipu Vidmarju

Po analizi okoliščin je prišel do domneve, da je morda Miklavc tisti, ki je preprečil že dogovorjeno tiskanje knjige Kratka zgodovina VKP(b). V strahu, da ni o tem morda kdo kaj zvedel, pa naj bi se Miklavc začutil življenjsko ogroženega. Toda to so bile le nedokazljive domneve. Miklavc se je celo obrnil na Josipa Vidmarja, da bi preprečil »predlagane likvidacije« Ivana Miklavca, Albina Kolba in – Helmutha Rozumeka. Zatrjeval je, da obtožbe slonijo na lažnih pričevanjih, porojenih iz egoističnih nagibov. Obenem je Vidmarja opomnil na »brezštevilne druge primere krivičnih obtožb, zmotnih usmrčanj, pretiranih, daleč čez mero potrebnih zahtev od naroda in končno na sam način borbe, ki često presega meje človeškega«.

Svoj pogled na vodenje protiokupatorskega odpora je Ivan Miklavc takole opredelil: »Jaz sem bil vedno mnenja, da je treba zmago doseči z najmanj možnimi žrtvami (žrtve so potrebne, toda nepotrebne žrtve niso potrebne), in na čim plemenitejši način. /.../ Ako verjamete v nujnost anarhije, potem vas nimam česa dolžiti. V nasprotnem primeru pa skušajte zreti s prostim, zdravim razumom Resnici v oči, priznati napake in storiti, kar morete, da bo način bojevanja v skladu z vašimi načeli. /.../ Vem, da tvegam s tem pismom. A jaz sem končno moral izreči, kar mi je že dolgo ležalo na duši ...«

Begunje na Gorenjskem, grobišče v parku pri graščini, tu so pokopani Slovenci, ki so jih Nemci streljali v bližnji dolini Draga, kot povračilni ukrep na komunistično nasilje. FOTO: Ivo Žajdela

Pismo Albina Kolba vodilnemu komunistu

Tudi Miklavčev sodelavec Albin Kolb (podjetnik iz Šentvida) v nekomunistični OF se je 3. novembra 1943 z obširnim pismom obrnil na vodilnega gorenjskega komunista Maksa Krmelja (vodjo PK KPS), ker je zvedel, da je v ljudski govorici postal narodni izdajalec, in da bi ga naj spremljali trije likvidatorji. Zato je zahteval, da PK KPS uvede proti njemu preiskavo in se mu omogoči obramba, do razjasnitve pa v celoti prekinja z delom. Ob tem je pribil: »Jaz ne poznam zahrbtnosti – povem, kar je prav, naravnost. Če ima kdo proti moji osebi kake pomisleke, bilo radi mojega dosedanjega družbenega položaja, ki pa sem si ga, to poudarjam izrecno – v teku 20 let ustvaril povsem sam z lastno pridnostjo, tedaj sem kakor vedno vsak trenotek pripravljen, se umakniti in prepustiti mesto onemu, ki se smatra bolj sposobnim.«

Istočasno je pisal kritično pismo o problematičnih pojavih v partizanski vojski in pri tem navedel konkretne primere »podivjanosti, pijančevanja, razpuščenosti, nestrokovnega vodenja« itd. Vnaprej je zavrnil morebitne očitke, da njegov kritičen pogled izhaja iz njegove pripadnosti imovitejšemu sloju. S tem v zvezi je zapisal: »Jaz ne delam razlike ne med delavcem ne med kapitalistom, glavno je, da prizna program. Če je danes kapitalist, pa bo narod sklenil, da se take ljudi razlasti, se jih bo pač razlastilo, pa mirna Bosna.«

Kolbov občutek ogroženosti

Kolbov občutek ogroženosti je bil povezan z dogodkom, ki se je zgodil 25. septembra 1943. Tistega dne so se s Kolbovim avtomobilom odpeljali na sestanek k PK KPS Avgust Barle, Franc Kalan - Evstahij in Kolb s šoferjem. Pred Poljanami sta v skladu z dogovorom Barle in Kalan izstopila, nad Hotavljami pa naj bi ponovno prisedla v avto. Toda po izstopu iz avtomobila ju je napadla nemška zaseda in sta se komaj rešila.

Sumila sta, da je šlo za Kolbovo izdajo. Aktivist iz Št. Vida pa je v tem času poročal o Kolbovi »plavogardistični« usmerjenosti ter o še nepreverjenih govoricah Kolbove žene, da so moža »spravili v Begunje komunisti zato, da bi ga ne bilo treba po vojni ubiti«, in še o tem, da obstajata v partizanih dve struji, komunistična in nacionalistična. Ko bo nacionalistična prevzela iniciativo, bo tudi Kolb prišel do veljave. Prizadevanja za lastno uveljavljanje naj bi bilo zaznati tudi pri aktivistu OF Ivanu Trampužu.

Helmuth Rozumek, šef gestapa na Bledu.

Povezava z Helmuthom Rozumekom

Delovanje pokrajinskega odbora OF je povezano z občutljivo temo, to je z njegovo povezanostjo z vodjem gestapa na Gorenjskem Helmuthom Rozumekom. Odbor je poleti 1943 skoraj uspel prepričati pokrajinsko partijsko vodstvo, da je vodstvo gestapa na Bledu resnično pripravljeno podpreti partizansko vojsko z vojaško opremo in celo z orožjem. Zadnje dni julija 1943 je celo prišlo do presenetljivih pogovorov med štabom 2. (gorenjske) operativne cone (komandant Pero Popivoda, politični komisar dr. Jože Brilej - Bolko) in nekaterimi člani pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko s Helmuthom Rozumekom v Farjem potoku v Davči.

V tem času je prišlo do hudega poraza komaj ustanovljene Prešernove brigade na Žirovskem Vrhu v dneh od 2. do 4. avgusta 1943. Brigada naj bi tam čakala na obljubljeno pomoč in zaradi tega odlašala s prehodom v Ljubljansko pokrajino, kamor jo je poklical GŠ NOV in POS, da bi tam za potrebe komunistične revolucije uničevala protirevolucijo. Nemci so brigado izsledili in obkolili ter ubili 55 partizanov, 98 jih je bilo ranjenih. Dogodek so komunisti posredno povezovali z delovanjem Helmutha Rozumeka. Vedno so bili krivi drugi.

Begunje na Gorenjskem, grobišče v parku pri graščini, tu so pokopani Slovenci, ki so jih Nemci streljali v bližnji dolini Draga, kot povračilni ukrep na komunistično nasilje. FOTO: Ivo Žajdela

Vito Kraigher je naredi »red«

Konec avgusta 1943 so komunisti poslali na Gorenjsko še enega voditelja Vosa, člana CK VOS in načelnika obveščevalnega oddelka pri GŠ NOV in POS Vita Kraigherja. Ta je ob prihodu naznanil začetek načrtne organizacije VOS na Gorenjskem. Kot posledica Kraigherjeve politike je začelo partizansko vodstvo pod vodstvom Nika Kavčiča pospešeno razčiščevati Rozumekovo »vlogo«. Ta proces je imel za posledico tudi dokončno prenehanje obstoja Miklavčevega odbora. Večino ljudi, povezanih z Miklavčevim odborom, so Kardeljevi oziroma Kraigherjevi možje uničili.

Prvega je komunistična čistka doletela Adolfa Slugo (člana OK KPS Škofja Loka, Miklavčevega sodelavca), ki so ga partizani umorili že 31. januarja 1943 (poročilo Jožeta Kavčiča 2. februarja 1943 Maksu Krmelju). Nekateri, zlasti bratje Kavčič, so mu očitali politično preračunljivost, pretirano željo po osebnem uveljavljanju, zanemarjanje političnega dela na terenu, zapostavljanje »delovnega ljudstva« na račun inteligence in meščanstva, skratka, v njem so prepoznavali človeka, »ki mu je resnično delo in propaganda o naši revoluciji tuje« (pismo Franca Kavčiča - Veljka 1. januarja 1943 Maksu Krmelju, vodji PK KPS za Gorenjsko). Vznemirjali so jih njegovi stiki z nekaterimi pomembnejšimi Škofjeločani iz katoliškega tabora (»klerikalne klike«), ki so bili v povezavi z Brodarjem, saj so v tem krogu prepoznavali predstavnike »bele garde«, obenem pa bi naj bil Sluga nestrpen tudi do sokolov. Očitki, privlečeni za lase, kot izgovor za umor. Tako je delovala komunistična »varnostna služba«, komunistični monopol je utrjevala z umori oseb, ki so ta monopol ogrožale.

Draga pri Begunjah na Gorenjskem, kjer so Nemci streljali t. i talce, kot povračilni ukrep na komunistično nasilje. FOTO: Ivo Žajdela

Predlog Bena Anderwalda

Precej pozornosti je vzbudil predlog o reorganizaciji PK KPS za Gorenjsko, ki ga je pripravil junija 1943 Beno Anderwald skupaj z okrožnim sekretarjem OK KPS Kranj Antonom Nartnikom - Černivcem. Vzpodbuda za pripravo takšnega predloga naj bi po njunem zatrjevanju izšla iz njunega spoznanja o premajhni delovni učinkovitosti in nesistematičnosti PK KPS, ker je ta imel sedež na skrajnem robu Gorenjske, to je na škofjeloškem območju, ker je bil premalo številčen in ker naj bi bilo celotno vojaškopolitično delo v pokrajini premalo osredotočeno v samem pokrajinskem partijskem vodstvu. Predlagala sta premestitev sedeža PK KPS v središče Gorenjske (v kranjsko okrožje) in njegovo popolno centralizacijo, s čimer bi se omogočile redne zveze, nadzor in enotno vodenje pokrajinskega vodstva v vseh gorenjskih okrožjih ter na Koroškem kot strateško izjemno pomembnim območjem s stališča prizadevanja združitve vseh Slovencev.

PK KPS naj bi se razširil na 13 članov: sekretar, referenti za vojsko, OF, literaturo, agitprop (mišljeni sta protiobveščevalna služba v partizanski vojski in VOS na terenu), finance in gospodarstvo, zveze, KPS ter sekretarji petih okrožij. Vsi ti ukrepi naj bi bili potrebni zaradi očitnega prehajanja v končno in odločilno fazo boja proti okupatorju in bi zavarovali partijski cilj, to je izvesti revolucijo ter prevzeti oblast. Predlog je med drugim predvideval pripravo konkretnih ukrepov za prevratno obdobje, npr. javnih kuhinj za čas vračanja internirancev iz koncentracijskih taborišč ter pripravo načrtov koncentracijskih taborišč za domače nasprotnike.

Med 2. in 4. avgustom 1943 je na Žirovski Vrh prišla novoustanovljena Gorenjska (Prešernova) brigada, ki je bila namenjena na Notranjsko (da bi tam za potrebe komunistične revolucije uničevala protirevolucijo). Nemci so brigado izsledili in obkolili ter ubili 55 partizanov, 98 jih je bilo ranjenih. Dogodek so komunisti posredno povezovali z delovanjem Helmutha Rozumeka. Vedno so bili krivi drugi.

Bili so proti nepotrebnemu nasilju

Odziv PK KPS je bil, jasno, negativen, v predlogu pa je videl predvsem poskus lastnega uveljavljanja njegovih avtorjev, kar pa sta oba poskušala ovreči oziroma dokazati dobronamernost. Ob že prislovični partijski občutljivosti na pripravljanje raznih načrtov zunaj pristojnih mest so bili za PK KPS najbrž še posebej moteči posamezni konkretni predlogi: npr. o preprečevanju usmrtitev Nemcev, ki Slovencem neposredno ne škodujejo, saj njihova odstranitev osvobodilnemu gibanju neposredno ne koristi temveč le povzroči streljanje talcev; preprečevanje smrtnih obsodb brez konkretnih dokazov ali celo iz osebnega maščevanja; izvajanje le takšnih vojaških akcij (npr. napadi na komunikacije), ki bodo koristne za osvobodilno gibanje, ki bodo povzročile okupatorju velike težave, z veliko verjetnostjo pa ne bi imele za posledico streljanja talcev.

Med 2. in 4. avgustom 1943 je na Žirovski Vrh prišla novoustanovljena Gorenjska (Prešernova) brigada. Nemci so jo izsledili in obkolili ter ubili 55 partizanov, 98 jih je bilo ranjenih.

Komunistični umor motečih

PK VOS je novembra 1943 aretiral Bena Anderwalda in sekretarja kranjskega rajona inž. Mitjo Valenčiča - Sonca. O obeh je menil, da kot partijca zaslužita »smrtno kazen«, ker sta zatajila, da sta vedela za Rozumekovo zahtevo, da mu Milko Hojan izroči seznam kranjskih aktivistov, čeprav sta o tej zahtevi bila seznanjena. Toda zaradi natančnejše preiskave ju je poslal na PK KPS, kateremu je predlagal aretacijo tudi Hojana in Cerarja. Po »zaslišanju« so Anderwalda poslali v škofjeloško tehniko, kjer je bil ubit 9. februarja 1944 ob nemškem napadu, ki naj bi ga, kot je zapisal Niko Kavčič (Pot v osamosvojitev, Ljubljana, 1996, str. 96, 103), organiziral Rozumek.

Nadaljevanje v: Ivan Miklavc, Helmuth Rozumek in PO Osvobodilne fronte za Gorenjsko [7]

Ivo Žajdela, Obkolitev se oži, Reporter, 27. 5. 2019

1/11