Nadaljevanje iz: Ivan Miklavc in Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Gorenjsko [3]

Ivan Miklavc iz Medvod je osrednje vodstvo še obvestil, da je natisnil v tisoč izvodih list Baklja, ki da je vsebinsko pisan vzgojno, »odobren po komandi« (to je njegovih ožjih istomišljenikih), med ljudmi pa sprejet z največjim zanimanjem. Januarja 1943 je nameraval izdati drugo številko, od februarja dalje pa bi naj list izhajal tedensko v nakladi 5.000 izvodov. Tudi za izdajanje časopisa je prosil odobritve.

Glede načina delovanja partizanskih enot oziroma ostrine izvajanja akcij se je zavzemal, da bi te upoštevale razmere in razpoloženje prebivalstva na terenu, in da »se ne stori nikakih akcij brez sporazuma s terenskimi odbori«.

Dalje je prosil za podatke o točni meji bodočega slovenskega ozemlja proti Avstriji ter naslove oseb s Koroške, ki bi jih bilo mogoče pritegniti v boj, čeprav, kot je bilo rečeno, naj bi Miklavc že imel zveze in celo pogovore z nekaterimi Korošci. Prosil je za nadaljnja navodila glede vodenja osvobodilnega dela in sporočil domnevno Slugovo (Jože Sluga, član Pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko, Miklavčev tesni sodelavec) željo, da naj bi bil Miklavc oseba, ki bi imel neposredno zvezo s »centralnim odborom – vlado«.

Svoje pismo oziroma načrt je končal: »Zavedam se vseh dolžnosti in odgovornosti, ter izjavljam, da bom še nadalje izpolnjeval vse naloge in naročila, ter želim, da bi leto 1943 prineslo našemu narodu vso srečo, blagostanje in samostojnost.«

Spomenik ljudem, ki jih je umorila komunistična revolucija na območju Žirov. Slovenija že 80 let slavi Kidriča in Kardelja, ki sta odgovorna za to morijo, Ivan Miklavc pa je neznan in oklevetan. FOTO: Ivo Žajdela

Ivan Miklavc je »nesoliden element«

Kot vidimo, je delal Ivan Miklavc širokopotezne načrte. Ni se zavedal, da so jih komunisti še veliko bolj, in da so se ti takšnih ljudi, ki se jim niso povsem podredili, hitro onemogočili. Komunisti (Edvard Kardelj in Boris Kidrič) so zasledovali le totaliteto, to je o organiziranosti ljudi ter političnih platformah lahko pišejo in govorijo le oni in nihče drug. Vsi ostali so lahko le koleščki v sistemu, koristni ljudje, vse ostale je (bilo) treba po njihovi »politiki« uničiti.

Stališča osrednjega komunističnega vodstva glede Slugovih zvez z Ivanom Miklavcem ter do samega Miklavca in do njegovih predlogov spoznamo v Kardeljevem pismu Tonetu Tomanu 5. januarja 1943. Kardelj je bil mnenja, da je Sluga napravil »zelo nerodno napako«, ker se je z Miklavcem spuščal v take vrste dogovorov, zaradi česar je bil Sluga že posvarjen. O samem Miklavcu pa je Kardelj zapisal: »Avtor pisma je namreč precej nesoliden element in špekulant. Njegovo pismo je odraz poleta, ki se sedaj pričenja na Gorenjskem. Mi smo že podvzeli, da se tam vzpostavi PO OF, seveda na tak način, kakor vsepovsod, ne da bi šli in se ravnali po raznih špekulantskih ambicijah posameznikov. Če je avtor pošten človek, bo našel svoje mesto, tudi brez njegovega neprestanega vsiljevanja.«

OF je bila transmisija komunistov in njihova kulisa

Zatem se je Kardelj 20. januarja 1943 neposredno obrnil na PK KPS za Gorenjsko in od njega zahteval okrepljenih naporov za konsolidacijo tamkajšnje frontne organizacije. Ocenjeval je, da vsaj zasilno rešeni kadrovski problemi po strahotnih izgubah v preteklem letu, ter začeto uspešno premagovanje najgloblje krize obetajo »nov polet« »osvobodilnega« gibanja na Gorenjskem, to je utrjevanja komunističnih pozicij.

V takšnih okoliščinah in pričakovanjih je Kardelj naročil PK KPS, naj stremi k organiziranju čim več terenskih odborov OF, ki jih je treba nemudoma povezati na rajonskih in okrožnih ravneh z ustanavljanjem rajonskih ter okrožnih odborov OF. Hkrati je treba »čim prej – po predhodni naši odobritvi« ustanoviti tudi POOF. Splošna politična aktivizacija naj bi zajela »vse patriotske in antifašistične sile na Gorenjskem«, to širino pa je Kardelj omejil z navodilom, da je treba smisel protiokupatorskega boja tolmačiti kot »veliko borbo, ki osvobaja tako slovenski narod, kakor delovno ljudstvo«, s čimer je opozoril tako na narodnoosvobodilni kot socialni vidik prizadevanj OF in KPS. Skratka, treba je povsem prikriti (pod oznako OF) glavnega organizatorja komuniste in imeti vse trdno v svojih rokah.

Spominski park v Begunjah na Gorenjskem. Tam so Nemci ustrelili veliko Slovencev, kot povračilni ukrep na komunistično nasilje. FOTO: Ivo Žajdela

Miklavčevo sodelovanje

Zgodovinarka Vida Deželak Barič, ki je doslej edina pisala o tej temi, je ugotovila, da je težko pojasniti, »zakaj so na Gorenjskem kljub omenjenemu Kardeljevemu naročilu in še nekaterim drugim opozorilom tako dolgo odlašali z ustanovitvijo regularnega /trdno komunističnega, op. I. Ž./ POOF. Dejstvo je, da so naročilo izpolnili šele v letu 1944, da je Miklavčev odbor deloval tja do jeseni 1943, se vmes usodno zapletel v mreže gestapa, ter da je s tem odborom PK KPS še naprej vzdrževal zveze, čeprav bolj posredne, zadržane in občasno konfliktne. Odnos PK KPS do posameznih članov tega odbora pa je temeljil na izhodišču, da je te ljudi treba pridobiti za materialno podpiranje osvobodilnega gibanja, onemogočiti pa jim politični vpliv in moč.«

Da bi PK KPS popravil posledice samostojne oziroma samovoljne Slugove odločitve, je v začetku februarja 1943 odšel Oskar Šavli, član pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko, do Ivana Miklavca in Slavka Kvartiča (domžalski podjetnik, ravnatelj kemične tovarne barv Medić-Zankl, po vojni Helios). Prepričal naj bi ju o preuranjenosti postavljanja takšnega odbora ter o nujnosti, da se ljudje, ki so pripravljeni delati v OF, povezujejo na terenu v svojem ožjem okolju. Miklavc naj bi sprejel odločitev PK KPS na znanje z »grenkobo«.

Ivan Miklavc je izdatno denarno in materialno podpiral partizane, in to tudi potem, ko je spoznal, da v vodstvu ne uživa polnega zaupanja. Prispeval je lastna in drugje zbrana sredstva. Pri zbiranju prispevkov je sodeloval tudi njegov sin Branko Miklavc in jih oddajal Ivanu Levarju ali pa Karlu Žagarju. Tako je npr. konec februarja 1943 Maks Krmelj (vodjo PK KPS za Gorenjsko) poročal Kardelju, da je Miklavc prispeval 10.000 mark posojila, pri čemer je pristavil: »Če se Vam zdi potrebno, naj mu Izvršni odbor pošlje zahvalno pismo, videti je, da bi mu to zelo dobro delo.«

Aprila 1943 je Miklavc poslal PK KPS 15.000 mark, kupil zanj nov ciklostilni stroj in poslal tiskarski material ter akumulator. Kmalu zatem je poslal 25.000 mark. Da bi rešil Prežihovega Voranca iz zapora, je zbral 50.000 mark.

Seveda je bil ta obilni denar razlog, ki je reševal Miklavca, da ga komunisti niso ubili, ker je preveč posegal na njihovo področje oziroma v njihov monopol.

Ali je bil Helmuth Rozumek res samo nacist in zločinec?

Sredi leta 1943 opazili povečano Miklavčevo dejavnost. Do tega časa je razširil tudi krog znanstev oziroma zvez, npr. s članom OK KPS Kranj Benom Anderwaldom - Benkom, vojaškim referentom iz istega okrožja Milkom Hojanom - Markom (tudi Jurij), direktorjem tovarne Šešir Francem Cerarjem - Maticem iz Škofje Loke. Iz zapora se je tedaj vrnil tudi Albin Kolb, ki so ga Nemci aretirali februarja 1943 in zatem izpustili ob posredovanju vodje gestapa z Bleda Helmutha Rozumeka. Miklavc si je zelo prizadeval, da bi se sestal s člani PK KPS.

Vida Deželak Barič je zapisala, da se je v ozadju teh prizadevanj »že skrival napor Rozumeka, da prodre do PK KPS in celo do osrednjega vodstva. Rozumeku je z ustvarjanjem videza simpatizerja OF, demokrata in zaščitnikov Slovencev uspelo zavesti kar nekaj ljudi na Gorenjskem, saj je svojo domnevno naklonjenost OF taktično potrjeval z raznimi obljubami in manjšimi uslugami pristašem OF, ob tem pa zbiral podatke o pristaših OF. Med drugim je pred zaporom začasno rešil tudi Miklavca.«

To je lahko le domneva, narejena post festum, ko je revolucija že zmagala. Rozumekove vloge, predvsem pa celotnega njegovega obnašanja kot vodje gestapa na Gorenjskem ni nihče raziskoval. Kaj šele, da bi se poglobil v to problematiko in jo tudi ovrednotil. Rozumek je in še vedno velja le za okupatorja, nacista, sovražnika in zločinca. S takšnimi pa se ne ukvarjamo, saj »smo zmagali«.

Ignoranca komunistov, ki jih je zanimal le Miklavčev denar

16. junija 1943 je Ivan Miklavc pisal predstavniku KPS Oskarju Šavliju, da je nujno, da pride skupaj s Slugo na sestanek, in da isto prosi Anderwald. Sporočil je še, da se isti dan sestane s Milkom Hojanom in »gospodom«, kateremu se ima zahvaliti, da ni bil aretiran, to je z Rozumekom, s katerim je nujno, da se sestanejo. Obenem je prosil za dovoljenje, da izda v nekaj tisoč izvodih brošuro Josipa Vidmarja Beseda o Osvobodilni fronti, saj je menil, da bi to brošuro morala imeti vsaka slovenska družina, ker je to »narodni Evangelij«.

Junijskega sestanka odbora, ki so mu prisostvovali Anderwald, Hojan, Cerar, Kvartič, Kolb, Miklavc in Ivan Trampuž - Luka, se od članov PK KPS ni nihče udeležil. Nad ravnanjem PK KPS je Miklavc izrazil obžalovanje, saj zaradi odsotnosti njegovih članov niso mogli sprejeti nobenih konkretnih sklepov.

Miklavčevi krčeviti poskusi sodelovanja

V pismu Jožetu Slugi 29. junija 1943 je razvidno prizadevanje, da bi rad vzpostavil stike z IOOF, predvsem pa, da bi se sestal s PK KPS. Glede na to, da ga je PK KPS ignoriral in mu na pisma ni ali pa redko odgovarjal, ter da se ni odzival njegovim pobudam za sestanek, mu je Miklavc poočital, da mu ni jasno, zakaj se ne odloči za sestanek in ga pozval, da ga v primeru, če za to obstojijo posebni razlogi, vsaj obvesti.

Pismo je, kot je zapisala Deželakova, pomembno tudi s stališča spoznavanja Miklavčevega pogleda na vprašanje ostrine vodenja protiokupatorskega boja oziroma vprašanja žrtev, kar je gotovo vzbudilo pozornost v vrstah komunistov. V njem se je med drugim zavzemal, da PK KPS doseže izpustitev štirih Nemcev, ki so jih zajeli gorenjski partizani, ker bo sicer ustreljenih 40 talcev iz Begunj. Dodal je: »Presodite, kaj je boljše in pravičnejše.« Sporočal je tudi, da bodo po informacijah, ki jih je prejel, izseljene vse vasi, kjer bodo partizani izvršili mobilizacijo, zato je pozival na presojo, »kaj je koristnejše za naš pokret«.

Obljubljal je takojšnjo dobavo 40.000 pol papirja in 200 matric, za julij nadaljnjih 50.000 pol papirja, 50.000 v avgustu ter še ostali tehnični material za tehniko, katerega je med drugim iskal tudi na Češkem. Vidmarjevo brošuro je že ponatisnil v 1.800 izvodih ter poslal 400 izvodov v kamniško okrožje, 400 jih je nameraval poslati v škofjeloško okrožje, 800 v kranjsko in jeseniško okrožje, preostale pa obdržati za nadaljnje potrebe.

Izrazil je bojazen glede svojega tehničnega dela v bodoče, ker naj bi slišal, da bodo podjetje prevzeli nemški upravitelji in bo on baje »vržen na cesto«. Če bi se to zgodilo, je Ivan Miklavc sporočal Jožetu Slugi, se bo ravnal takole: »V kako nečastno grupacijo ne grem, bom raje zapustil to mesto in vse moje premoženje. Svojega imena nočem onečastiti. Dolgo ne bo treba čakati, ker pride naš čas in če sem vreden, bom spet lahko zasedel moje sedanje mesto.«

Nadaljevanje v: Ivan Miklavc, Helmuth Rozumek in PO Osvobodilne fronte za Gorenjsko [5]

Ivo Žajdela, Izogniti se nasilju, Reporter, 13. 5. 2019