Založba Družina je leta 2001 izdala spomine Ivana Lavriha v knjigi, ki nosi naslov V primežu revolucije. Izšla je kot 11. knjiga v zbirki Čas in ljudje, kjer založba objavlja različne zgodbe duhovnikov, ki so bili tarča komunističnega nasilja. Na eni strani smo v desetih letih pred to knjigo dobili veliko literature, kjer je opisano medvojno in povojno dogajanje na Slovenskem, mnogi, med njimi zgodovinarji, pa so se še naprej obnašali, kot da je naša zgodovina samo partijska oziroma partizanska. S to literaturo je bil mit o partizanih in NOB že zdavnaj presežen.

Okupacija dežele in komunistično nasilje

V daljši uvodni besedi sem kot urednik knjige orisal nekatere ključne dogodke med drugo svetovno voj­no. Razjasnil sem pojme, kot so okupacija, upor, revolucija, protirevolucija, kolaboracija, predvsem pa sem prikazal medsebojna razmerja in prepletenost teh pojmov oziroma dogajanja. Opravka smo imeli z okupacijo dežele, ki je omogočila komunistom izvedbo komunistične revolucije. Ti so to z mitologijo o NOB in močno propagando spretno prikrivali. Namesto da bi imeli podoben upor, kot je bil na primer francoski, so komunisti z revolucionarnim nasiljem tabor tradicionalnih demokratičnih strank potisnili v stanje, ko se je moral ta vojaško organizirati v samoobrambo v skrajno neugodnih razmerah navzočnosti okupatorja. Okupator avtonomije nikakor ne bi dopustil, zato je bil edini izhod naslonitev nanj, zaradi zavarovanja hrbta, dveh front seveda ni mogel bojevati, ker bi jih oba nasprotnika uničevala. O kolaboraciji zato ni mogoče govoriti, če pa že, potem je bila ta v tako posebnih okoliščinah izsiljena in je bila v funkciji reševanja življenj. Komunistično nasilje jih je namreč samo jemalo.

Fotografija uničenega Križanega na pokopališču v Hinjah, kjer so partizani med vojno uničili cerkev.

Obramba pred komunističnim nasiljem

Omenil sem dotlej najpopolnejši seznam množičnih pobojev, ki so jih izvedli partizani leta 1943. V kakšnih petnajstih množičnih pobojih vojnih ujetnikov so partizani jeseni 1943 ubili okoli petsto ljudi. Takšno strahotno početje je povzročilo še hujše nadaljevanje. Ostanki protirevolucionarnih vaških straž so modus vivendi (preživetje) iskali v organizaciji domobranske vojske. Vsaj omeniti pa velja posledico komunističnega nasilja, pojav tako imenovane črne roke. Šlo je za bolj ali manj spontane skupine, ki so nastopile z maščevalnimi protiukrepi predvsem proti komunističnim teren­cem in aktivistom OF.

Ruševine cerkve na pokopališču v Hinjah, ki so jo uničili partizani. Desno je križ z še ne uničenim Križanim.

V svojo župnijo se je lahko vrnil šele pod okriljem okupatorja

Osrednji del knjige prinaša spomine Ivana Lavriha. Leta 1942 je bil kaplan v dobrepoljski župniji. To je bilo leto, ko so komunisti umorili kar 16 duhovnikov. Lavrih bi bil zagotovo med njimi, če se ne bi samo nekaj ur pred tem spektakularno umaknil v Ljubljano. Zjutraj so namreč kaplanijo obkolili partizani, in ker svojega plena niso dobili, so hišo izropali. Lavrih je opisal absurdno stanje, ko se je lahko v svojo župnijo vrnil šele pod okriljem okupatorja.

Polomljenega Križanega je potem nekdo vendarle snel in rešil pred dokončnim uničenjem. Župnik ga je dal restavrirati in je danes v novi cerkvi v Hinjah. FOTO: Ivo Žajdela

V župnijo se ni več mogel vrniti, saj bi ga tam partizani ubili

Septembra 1943 se je znašel za zidovi turjaškega gradu. Ko so partizani po zavzetju Turjaka izvedli štiri množične poboje ujetnikov, med njimi so ubili celo 28 nepokretnih ranjencev, se je Lavrih že drugič izognil smrti. Tretjič je preživel kočevske zapore, potem ko so oktobra 1943 partizani sistematično ubijali ujetnike v Mozlju in Jelendolu. Konec oktobra so se morali partizani pred nemško ofenzivo umakniti iz Kočevja. S seboj so odgnali preostale ujetnike, med njimi Lavriha. Pri Grčaricah so jih 23 ubili, druge pa odgnali s seboj na območje Glažute. Ko so poslali skupino ujetnikov v dolino po vodo, so ti vedeli, da je to verjetno zadnja priložnost, da se rešijo. Onesposobili so stražarja in ušli. Toda ne vsi, nekateri so se vrnili in so jih partizani umorili z drugimi ujetniki na Travni gori.

Lavrih se je tako že četrtič rešil. V nadaljevanju je opisal, kako je znašel med Nemci, ki so izvajali ofenzivo, kako jim je bil za tolmača, kasneje pa je konec vojne preživel v Ljubljani. V župnijo se ni več mogel vrniti, saj bi ga tam partizani ubili.

Ivan Lavrih

Pred komunisti se je moral reševati v tujino

Po koncu vojne se je umaknil na Koroško. Tam je pomagal v neki župniji, vendar je Oznina morilska roka segala tudi tja. Oklevetali so ga z dezinformacijami, poleg tega mu je pretilo, da ga ugrabijo ali umorijo kot mnoge druge. Leta 1948 se je odločil za pot v Ameriko. Šele ko je prišel tja, je bil na varnem, daleč od domovine in udbovskih atentatorjev. Dodelili so ga v župnijo v ameriško državo Kansas, kjer ni bilo Slovencev. Obdan s tujci in osamljen je začel znova. Zanimivi so opisi, kako je organiziral svojo duhovniško službo.

Ugotovil je, da Slovenije, kot jo je poznal, ni več

Ivan Lavrih se je v domovino vrnil le enkrat, leta 1991. Toda tu ni zdržal, hitro se je vrnil nazaj v oddaljeni Kansas. Ugotovil je, da Slovenije, kot jo je poznal, kljub demokraciji ni več.

Slovenci imamo danes več kot dovolj informacij o naši polpreteklosti. Lavrihovi spomini dodajajo še en pomemben delček, toda pričevanjsko zelo pomemben. Le kako si pri tem mnogi še vedno dovolijo sprenevedanje in vztrajajo pri komunističnih mitih?

Ivo Žajdela, V primežu revolucije, Ivan Lavrih, Dobrepolje, Demokracija, 20. 12. 2001

1/5