Nadaljevanje iz: Ivan Jan, Andrej Bohinc, Cecilija Roblek, partizani in Kokrški odred [5]

Pisatelj iz Kranja Tone Perčič se je v knjigi In ti boš meni ponoči trkal na vrata (Mohorjeva založba iz Celovca, 1998) lotil usod oseb, ki so se med vojno znašli v situaciji, ko so morali ubijati ljudi. Nekateri so se po vojni zapili in naredili samomor. V črtici Asfaltiranje­ zgodovine ena od zgodb govori o Klančarjevi družini iz Loma, ki so jo partizani umorili v Dolžanki nad Putrhofom 1. februarja 1945.

Grob družine Gaberc (Klančarjevih) v Lomu pod Storžičem. FOTO: Ivo Žajdela

Partizanski umor Klančarjevih iz Loma pri Tržiču

Poglejmo nekaj odlomkov iz poglavja z naslovom Po kosti mučenikov ... z nahrbtnikom: »Opisal bom dogodek, ki sem ga nekaj časa raziskoval, pripetil pa se je blizu L.-a /Loma, op. I. Ž./, v neposredni bližini T.-a /Tržiča/. Na Gorenjskem seveda. Če si danes ogledamo relief pokrajine okoli T.-a, potem je jasno, zakaj se zločinske tolpe niso zadrževale na ravnicah Gorenjske: tam ni bilo pravega kritja. V domači grapi so se vedno lahko poskrili. Seveda pa je vprašanje, ali so se lahko skrili pred svojo vestjo. To bi lahko povedali sami, a ni potrebno. Obrazom mučenih, ponižanih in umorjenih ne moreš uteči. Za vse grehe je treba poravnati račune, za vse do zadnjega. Prej ali slej.

Zgodba, tragična in srhljivo bridka, se začne z gospo A. M. /Angela Meglič/, ki je imela edinstveno srečo, da se je izognila pokolu v svoji družini. /.../ A Nemci je niso več spustili na prostost. Podnevi je morala čistiti in delati v kuhinji, ponoči pa je morala spati v zaporu. 3. ali 4. februarja /1945/ pa ji je prišel brat France povedat, kaj se je pri njih zgodilo; a brez spremstva je niso spustili nikamor, niti domov. Bilo ji je neznosno.

Ko pa je bilo vojne konec, je šla domov in tam, kjer je stala domačija, je dobila popolno razdejanje. Vse je bilo razbito, izropano in nikogar doma. Začela je čistiti in pospravljati in se spraševati, kje so njen oče, mati in njena starejša sestra. Ko se je po kakšnih 14 dnevih vrnila z obiska pri sorodnikih, se je zvečer na vsakem od oken nenadoma pojavil mitraljez, puška, na vratih pa dva človeka z orožjem. Takoj so jo gnali v Tržič z izgovorom, da je pri njej vse odprto, okna in vrata razbita in da v taki hiši ne more biti sama, da je ne bi prišel kdo nadlegovat. Zaprli so jo in čez čas je morala pod prisilo čistiti in kuhati na milici v T.-u. Ko so minili štirje meseci, se je uprla in rekla, naj jo zaprejo, če imajo kaj proti njej, sicer naj jo pustijo na svobodo.

Najtežje ji je bilo, ko so ji ljudje govorili, da njenih ne bo več domov, da so mrtvi, medtem ko ji na milici niso hoteli povedati, da so jih pobili. Lagali so ji, da jih niso ubili, ker 'niso imeli krvi nad seboj', da je šlo le 'kri za kri' itn., in da bodo vse tiste, ki raznašajo govorice, ustrelili. (To so bile besede Fr. J. - Kr.-ja /Franc Jagodic - Krstan/, znanega partizana in njihovega predvojnega znanca: pri A. M. doma se je učil šivati in se večkrat grel za pečjo. Med vojno pa je bil vodja operativnega centra Kokrškega odreda.) Ker pa je bila negotovost vse hujša, sta s sestro Marijo šli v Kranj na okraj, kjer pa ju niso dobro poznali. Tam jima je J. R. - Pl. /Jože Rebolj - Planinc/ rekel: 'Ja, te ljudi smo pa pobili. V Medvodju v grabnu ležijo, če jih niso že lisice raznosile.' A. M. se vrne v T. in gre naravnost h Kr.-u domov, kjer je bil še eden od partizanov, Gl. po imenu. Povedala jima je, kaj je slišala v Kranju. (Znano je bilo – in verjetno so imeli partizani ob likvidacijah navodilo, da zavajajo po ustaljenem receptu –, da so sorodnikom ljudi, ki so jih skrivoma odpeljali in likvidirali, govorili, da so njihovi svojci na Primorskem v delovni brigadi, živi in zdravi, da delajo in da se bodo gotovo oglasili s pošto.) Kr. jo je zavrnil: 'Tistega, ki tako govori, bom ustrelil.'

'Potem pa kar v Kranj nad Pl.-a, če tako misliš, mu je odgovorila A. M. Partizana sta obnemela. Nakar jima je rekla: Iz te kuhinje ne grem, dokler ne izvem, kje so moji domači.'

'To ni mogoče, ker so vsi tisti že padli,' ji je odgovoril. Saj veš, to je vojska naredila.'

'Ampak, kako! Saj je bila to cela družina!' se je postavila. Obstala je za vrati in se ni ganila.

Kr. in njegov prijatelj, partizan, Gl. po imenu ali Kola po domače, sta šla v sosednjo sobo, ko pa sta prišla nazaj, ji je Kr. rekel: 'Čez dva dni bodi ob devetih pri P. /Putrhof/, pri gradu.'

Ko je tako prišla tja, sta bila tam že dva miličnika. Eden od njiju jo je vprašal, ali je ona tista, ki ji mora nekaj pokazati. Ko mu je pritrdila, so odšli.

Hodili so že več kot pol ure, ko so jo pripeljali do nekega obronka in začeli pregledovati smreke. Naenkrat se obrne proti njej in ji reče: 'Tukaj so!' Bilo je grozno! Srhljivo!

Čez dva dni sta se s sestro Marijo vrnili, da bi malo odkopali, da bi se prepričali, ali so res njuni domači. Res so bili.

Vsi trije so bili, eden prek drugega naloženi v plitvi jami, ki so jo izkopali na ozkem prostoru med smrekami. Našla je očetov rožni venec.

Ko so šli prvič v sotesko D.-e /Dolžanke/, je miličnika spraševala, kaj so njeni domači govorili, ko so jih gnali. 'Ženski nista nič govorili, ata pa je molil in nato sam stopil k smreki.'

Človek, miličnik, ki mi je pokazal grob, je bil Fr. S. /Franc Sedej; v tretji knjigi Ivana Jana o Kokrškem odredu je na strani 243 njegova slika/ (V knjigi Kokrški odred, kjer je o 'podvigih' teh 'junakov' pisal znani gorenjski železokrivec in pisec zgodovinskih romanov, gospod Ivo Jan, je Fr. S. opremljen s funkcijo obveščevalca v 2. bataljonu Kokrškega odreda, nakar naj bi delal na operativni točki 'T'. Po vojni je fant doživel klavrno usodo, zapil se je in naredil samomor.) Ta je bil tudi njihov rabelj. Ko jih je ubil, je moral imeti 17, mogoče 18 let. Nihče jih ni hotel pobiti ... Baje pa so njega napili z žganjem, da je storil tisto, za kar sami niso imeli poguma.

Mama je bila srčni bolnik. Sestra Tinca je imela 27 let. Z nogami so jo privezali na vejo smreke, potem ko so jo najprej mučili z elektriko. Ker je bila po dveh dneh še živa – kri ji je v po­časnem curku tekla iz oči – se je je usmilil eden od likvidatorjev in jo ustrelil. Kako se je moralo nekaj takega zgoditi? /.../

Mama, ki je bila prizadeta od kapi, je bila tako uničena od mučenja, da so jo morali na morišče, Na žago, nesti na vejah.

Ko so iskali, kdo jih bo streljal, se je neki partizan uprl: 'Tega očka pa že ne bom streljal, saj je komaj tri dni, kar mi je popravil čevlje.' /.../ Prav tisti Kr., ki jih je obsodil na smrt, je skupaj z bratom J. pri A. M. doma šival. Pri tem je vedno tudi kaj zaslužil. /.../

Šestnajst let sta s sestro hodili na kraj zločina, kjer sta ogradili grob, kamor sta polagali cvetje in sveče. Ko so bile samo še kosti, je šel brat Franc h grobarju, da sta odkopala ostanke in odnesla dva nahrbtnika kosti ter jih prinesla domov. Drugi dan so domače pokopali na pokopališču v L.-u.

Tako je pripovedovala A. M. iz L.-a pri T.-u o tragediji svojih bližnjih. Na Gorenjskem živi nekakšen 'zgodovinar', ki je sicer po poklicu kovač, ki pa na jesen svojega življenja vročično hiti s pisanjem knjig in stalno odkriva nova junaštva gorenjskih partizanov.«

Tone Perčič, knjiga In ti boš meni ponoči trkal na vrata (Mohorjeva založba iz Celovca, 1998).

Do kdaj v Tržiču dom starostnikov z imenom Peter Usar?

Tako je partizanski umor 1. februarja 1945 v dolini Tržiške Bistrice nad Putrhofom opisal pisatelj Tone Perčič v svoji knjigi In ti boš meni ponoči trkal na vrata. Družina, ki jo je opisal, so bili Klančarjevi iz Loma pod Storžičem, pisali so se Gaberc: Oče Gašper Gaberc (r. 1877), mati Antonija (r. 1891) in hči Justina (r. 1917). Hči Justina je za seboj pustila dva meseca staro hčerko Vilmo (Bizjak), ki živi v Begunjah.

Ko sem 9. julija 2002 v domu starostnikov Petra Usarja – le kdaj mislijo Tržičani zamenjati ime tega predvojnega komunista s katerim primernejšim, manj anahronističnim?! – v Tržiču obiskal Angelo Meglič, ki je preživela pokol svojih staršev in sestre, me je bila zelo vesela. Perčičeve knjige ni poznala, zato sem ji dal kopijo poglavja, kjer pisatelj opisuje njeno zgodbo. Perčičevo pisanje je potrdila, tudi to, kako je bila njena sestra za noge privezana na vejo debele smreke, kako ji je kri curljala iz oči in kako je neki partizan stopil do glavnih in zahteval, naj jo takoj nehajo mučiti in ustrelijo.

Tako kot Petra Stareta iz Letenic pri Goričah so partizani Kokrškega odreda tudi tri člane družine Gaberc (Klančarjevih) iz Loma pod Storžičem umorili v dolini Tržiške Bistrice pod Košuto.

Na partizanskem morišču je izkopala za dva nahrbtnika kosti

Domače so prekopali na lomsko pokopališče šestnajst let po umoru, novembra 1961. Zakaj tako pozno? V Tržiču so ji svetovali, da morajo trupla najprej popolnoma razpasti, zato jih je šla skrivoma večkrat prekopat, da je do njih prišel zrak. Poleg njihovega groba pod Dolžanko je bil še en grob. Tam je bila zakopana Tavčarjeva, gospodinja; doma so imeli gostilno. Tudi njo so tam umorili partizani.

Njen brat je skupaj s tržiškim grobarjem odkopal kosti treh članov družine Gaberc in v dveh nahrbtnikih sta jih prinesla domov. Naslednje jutro je Angela oba nahrbtnika s kostmi z vozičkom peljala na pokopališče v Lomu pod Storžičem. Srečala je cestarja Blaža Robleka in ta jo je vprašal, kaj pelje. Odgovorila mu je, da zeljnate glave k Zabrniku (Primožiču), da bi jih naribal. Na pokopališču je bila že skopana jama. Kosti je zavila v belo rjuho in jih položila v jamo.

Franci Sedej, obveščevalec v 2. bataljonu Kokrškega odreda. V dolini Putrhof nad Tržičem je 1. februarja 1945 ubil tri člane družine Gaberc (Klančarjeve) iz Loma pod Storžičem. VIR: Jan, Kokrški odred 3, str. 243

Janovo »zagrizeno gnezdo«

Poglejmo, kaj je o partizanskem umoru družine Gaberc v svoji knjigi Kokrški odred (3. del, Ljubljana, 1980, str. 17) napisal Ivan Jan: »Nevarno gnezdo domobranske obveščevalne službe, ki je že dolgo in učinkovito delovala med Lomom in Tržičem, je 2. bataljon končno odkril v Spodnjem Lomu, in sicer 30. januarja /1945/. Zaradi domiselnosti obveščevalcev se je osumljena družina sama pokazala kot trdna domobranska javka. Aretirali so moža, ženo in njuno hčerko, ki je pogosto odnašala sporočila domobrancem. Na odrednem štabu, kjer so jih obveščevalci OC zasliševali, je bila dokazana krivda te družine, ki je zagrizeno delovala proti OF in partizanom. Vsi trije so bili kaznovani s smrtjo.«

Tako Ivan Jan: Klančarjevi so bili »zagrizeno gnezdo«, med zasliševanjem – videli smo, kakšnim! – je bila krivda družini »dokazana«, da je »zagrizeno delovala proti OF in partizanom«. To je bila »logika« komunističnih zločincev.

Lom pod Storžičem, cerkev sv. Katarine. FOTO: Ivo Žajdela

KPS ter bande in tipi

Da bi Jan zločine partizanov nad civilnim prebivalstvom opravičil, je na isti strani svoje knjige navajal iz poročila, ki ga je štab Kokrškega odreda 11. januarja 1945 poslal oblastnemu komiteju KPS za Go­renjsko: »Na našem sektorju je tako vojaški kakor tudi politični položaj precej sličen razmeram leta 1941. Tu je be-ga /bela garda, op. I. Ž./, ki ima dobro razvito obveščevalno mrežo, še vedno v razvoju ter vriva svoje vohune v naše enote. Poleg tega se po tukajšnjih postojankah koncentrirajo bande, katere potiska naša vojska z jugovzhoda. Aretacije vohunov, izdajalcev in vrinjencev so često otežkočene. Še bolj težaven pa je transport teh tipov (čez Savo).

Da se očuva živa sila naših edinic ter da se razbija sovražnikova obveščevalna mreža, nam je v mnogih slučajih nemogoče ravnati formalno, ampak moramo postopati hitro in brezobzirno ter brez sentimentalnosti (podčrtal I. J.). V takih primerih bi bilo brez pomena voditi korespondenco in šablonizirati, ker bi od tega imel koristi samo sovražnik.

Ko se je (v novembru – op. I. J.) na coni mudil naš pomočnik politkomisarja tov. Andrej Bohinc, je dobil v tem smislu direktive od tovariša Leskovška - Luke, in kdor pozna položaj na našem sektorju, mora uvideti, da drugače ni mogoče postopati.«

Spominska plošča na cerkvi v Lomu pod Storžičem z imeni treh umorjenih članov družine Gaberc (Klančarjevih). FOTO: Ivo Žajdela

Za »hvalo« Nemčije partizanska smrt

Politiko partizanskih umorov civilistov – revolucionarno nasilje – je, kot vidimo z omembo Leskovška in tega, kam so citirano poročilo poslali, neposredno krmilil partijski vrh. Na istem mestu v knjigi je Jan zapisal še naslednje: »Do sedaj sta bila v naših edinicah aretirana 2 izdajalca ... ter 8 civilnih oseh'.« In še: »V začetku januarja je 2. bataljon v Lomu odkril mladeniča, ki je hvalil Nemčijo in širil govorice, da Nemčija ne bo izgubila vojne, da bo prišla na dan s tajnim orožjem. Odkrito je delal za sovražnika in bil zato justificiran.« Kaj je »odkrito delal za sovražnika«, nam Jan ni povedal, samo to, da je »hvalil Nemčijo«, zaradi česar so ga partizani umorili.

Na koncu tega prispevka sem leta 2002 Ivana Jana vprašal naj pove, kaj je partizanom Kokrškega odreda, kjer je bil Jan politkomisar, storil Anton Dolhar (r. 1910), mlinar iz Predoselj? Maja 1944 so ga ti »mobilizirali«, vendar so ga hitro nato »okrivili« bogve česa. Pred umorom ga je v Kokri še obiskal njegov brat, v Lomu pa sestra. Junija se je za njim že izgubila vsaka sled.

Lom pod Storžičem, lipa sredi ceste (posnetek je iz leta 2002). FOTO: Ivo Žajdela

Nadaljevanje v: Ivan Jan, Franc Vidic iz Zasipa, partizani in Kokrški odred [7]

Demokracija, Ivan Jan, Trkanje na vest, 29. 8. 2002

1/10