Nadaljevanje iz: Ivan Jan, Andrej Bohinc, partizani, Kokrški odred in Dražgoše [3]

Poglejmo najprej primer partizanskega zverinskega mučenja Petra Stareta. V drugi knjigi Kokrški odred je Ivan Jan opisal (2. del, Ljubljana, 190, str. 368–378) »napad« 2. bataljona Kokrškega odreda, v katerem je bil Jan politkomisar, na skupino domobrancev. Med Trstenikom in Tenetišami so postavili zasedo in streljali na skupino, ki je šla 12. novembra 1944 zjutraj na Trstenik na povsem nevojaško pot. Tam so partizani iz zasede ubili deset domobrancev in jih osem ranili. Kako je do tega velikega partizanskega zločina lahko prišlo?

Peter Stare iz Letenic pri Golniku, ki ga je Ivan Jan do smrti mučil z razbeljenim železom v dolini Zalega potoka pri Jelendolu (Putrhofu) pod Košuto nad Tržičem.

Janovo pravljičarstvo

Najprej je Jan v svoji knjigi zapisal, kako je partizanom domobransko namero, da se bodo 12. novembra 1944 zjutraj po tisti poti peljali s kolesi na Trstenik, prek Petra Stareta sporočil dezerter Jože Urbanc - Gašper. Jan je celo napisal (str. 376), naj bi partizanom dal te podatke zato, da bi si pri njih pridobil zaupanje in jih drugič s podobno informacijo zvabil v smrtno past. Jana očitno ni prav nič zanimalo, da pri tem ni nobene logike in da logika na celi črti deluje proti njegovemu konstruktu. Le kako naj bi nekdo najprej žrtvoval veliko število domobrancev – v tisti skupini se jih je na Trstenik peljalo celo 47 – da bi si pridobil nekakšno zaupanje (za kaj naj bi potreboval to zaupanje!?), da bi jih kasneje laže zvabil v past kovorski domobranski posadki, kjer bi jih ta uničila?! Popolna nelogičnost. Nekoč so pač lahko pisali vse sorte.

Seveda se tu postavi vprašanje, zakaj je v knjigi vse to izmišljeno. Najprej, s tem so očitno hoteli očrniti svojega dezerterja Jožeta Urbanca in tudi Petra Stareta, ki so ga partizani kruto umorili, o čemer se je po vojni toliko govorilo. Nekaj so mu pač morali naprtiti, in to za nazaj. Prek Stareta so lahko »okrivili« in umorili Milico iz Putrhofa, ki jo Jan sam omenja (tretja knjiga, str. 13–14), in to samo zato, ker je dekle bilo zaposleno v Kranju pri Nemcih. Ali je bilo pod okupacijo sploh mogoče biti zaposlen kje drugje? Kot navaja Jan, naj bi bila Miličina družina celo tesna sodelavka partizanov.

Dolina Zalega potoka pri Jelendolu (Putrhofu) pod Košuto nad Tržičem. Tu so imeli partizani Kokrškega odreda taborišče in tu so strahotno mučili ter ubijali civiliste.

Erich Dichtl in partizani

Glavni razlog za izmišljijo z Urbancem in Staretom pa je bilo partizansko sodelovanje z Nemci. Danes je že veliko znanega o Helmuthu Rozumeku in nekaterih drugih Nemcih ter o vlogi Vlasta Kopača in drugih komunistov, kako so sodelovali z Nemci na Gorenjskem. Očitno je v tem primeru dal podatke partizanom o poti domobrancev sam Erich Dichtl, Nemec, a tudi formalni vodja gorenjskih domobrancev. Torej tudi tu lahko vidimo, kot nasploh glede domobranske problematike, kako so bili domobranci samo ujetniki različnih interesov. Najprej komunistov oziroma njihove revolucije (v razmerah okupacije), nato pa še okupatorjev, ki so izsiljeno domobranstvo izkoriščali za svoje interese. Jan je očitne izmišljije o Staretu in Urbancu verjetno pisal tudi zato, da bi speljal sled drugam. Šlo je za Dichtla oziroma za partizansko sodelovanje z njim in nasploh za zakritje partizanskega sodelovanja z Nemci. In to celo na račun domobrancev.

Jože Urbanc iz Gorič naj bi bil po vojni zaprt v Šentvidu, od koder naj bi se rešil in nato živel v tujini. Rešitev naj bi mu omogočil Franc Štefe - Miško kot protiuslugo, ker je Urbanc enkrat prej rešil njega. Ko so partizani na domu ugrabili očeta in hčerko Petra Stareta, so ugrabili tudi dve dekleti, Urbančevo sestro Jožefo in Slavko Perko. Jože Urbanc je zato partizanom zagrozil, da bo v Goričah ubil devet gospodarjev, če se jima kaj zgodi, zato so ju kmalu izpustili domov.

Grob Staretovih v Goričah. FOTO: Ivo Žajdela

Kavčičev roman Zapisnik

Ivan Jan pravi, da je zaslišanje Andreja Stareta »potekalo povsem drugače«, kot ga je bremenil Bohinc. Tistega »drugače« Jan kljub »obširnim« besedam v odzivih na Bohinčeve trditve ni nikoli z ničimer dopolnil ali spremenil. Bistvo razprave o mučenju Petra Stareta je, da ga je, kot je izpričal Andrej Bohinc, Jan strahotno mučil, med drugim z razbeljenim železom, in ga po mučenju dal ustreliti. Vladimir Kavčič je v izvrstnem romanu Zapisnik (Založba Obzorja Maribor, 1973) Janovo mučenje Petra Stareta opisal na straneh 68 in 69. Glavna oseba romana je Brodnik, ki predstavlja Andreja Bohinca, saj roman pripoveduje o njegovi zgodbi v dachauskih procesih, predvsem pa skozi romaneskno pripoved niza zgodbice, večinoma prav neverjetne, ki so se spletale okoli njegovega primera. Večina teh zgodbic je bila plod bujne domišljije oziroma načrtnih dezinformacij in klevetanja raznih akterjev.

Ko so v Goričah leta 1997 na zid mrliške vežice pritrdili spominsko ploščo z imeni zamolčanih žrtev, so nanjo napisali tudi tri Staretove iz Letenic, ki so jih umorili partizani. FOTO: Ivo Žajdela

Don, Brodnik in Gašper

Roman je napisan tako, kot če bi brali resnični zapisnik zasliševanj mnogih akterjev, ki so nastopali v medvojni partizanski zgodbi pod Karavankami ter v povojnem komunističnem prevzemanju in utrjevanju oblasti. Ivan Jan je v romanu Don, Peter Stare pa Gašper: »Don je ukazal, naj ga privežemo na mizo, sam pa je skočil v kuhinjo in se vrnil z razžarjenim pokrovom od peči. Ko ga je pritisnil Gašperju med noge, je ta zverinsko zatulil in takoj priznal /.../ Potem se je spet zakrknil vase, dokler ni Don znova prišel z razbeljenim pokrovom ... A še preden je bilo zasliševanje končano, je prišel Brodnik. Očitno mu ni bilo všeč, kar je videl, ukazal je Donu, naj neha ... Kaj je bilo potem? Ne vem natančno. Napadli so nas Nemci, morali smo se umakniti. Gašperja so tam blizu likvidirali. Ne, nisem bil zraven. Poznal pa sem tistega, ki ga je počil. Da, Brodnik je Donu nasprotoval. Zakaj? Najbrž mu ni bilo všeč, kar je počenjal z Gašperjem. Bilo je v resnici nekoliko divje. Vsa izba je smrdela po ožganem mesu. Da, trebuh in spolovila ...«

Lončarjev zapisnik o partizanskem mučenju

Ivan Jan trdi, da je bil pri zasliševanju Petra Stareta narejen zapisnik, a je po vojni izginil, kar pa pri zadevi sploh ni bistveno. Pisanje zapisnika naj bi bil potrdil Janez Lončar, ki naj bi bil ta zapisnik pisal. Lončar je ob tem zapisal, da so v času Staretovega zasliševanja prignali iz bližnjega Putrhofa (Jelendola) neko dekle (Milico), Staretovo domnevno sodelavko, in ji zagrozili na zanimiv način: »Njej je komandant /2. bataljona, podporočnik Avgust Čufar - Ferdo; op. I. Ž./ pokazal vročo železno pečico in železo ter velel, naj sleče bluzo. Ustrašila se je in brez vsake prisile povedala sledeče ...«

Le kaj so ti ljudje pisali! Najprej je zapisal, kako so žrtvi »pokazali« vročo pečico in železo, takoj nato pa meni nič tebi nič, kako je »brez vsake prisile« povedala ... Še pomembnejše kot to neodgovorno pisanje, ki je očitno rezultat neodgovornega početja, je, kako je Lončar tu posredno potrdil vlogo »vroče železne pečice« in »železa«, orodja, s katerim so žgali Petra Stareta. Oba primera sta se namreč dogajala sočasno. Kot bomo videli kasneje, so s to razbeljeno pečico v Zalem Potoku pod Košuto umorili še eno osebo.

Julija 1942 so partizani v Goričah ustrelili Janeza Šveglja, na Golniku pa zakonca Jožeta in Marijo Škerjanc; Nemci so zato v obeh krajih 11. julija ustrelili po pet talcev (posnetek spomenika je iz Gorič). FOTO: Ivo Žajdela

Janov »zapisnik« 30 let kasneje

Ivan Jan je v svoji knjigi o Kokrškem odredu (3. del, str. 12–13) o mučenju Petra Stareta zapisal: »Povedal je veliko takega, da je zasliševalcem jemalo sapo. Ko se je omehčal in spoznal, da z lažmi ne gre več, se ni povsem zakrknil. Lahko bi rekli, da se je slabo držal /.../ Med mučnim zasliševanjem je Peter Stare odkril in priznal naslednje ...« Nekaj odlomkov naprej je omenil »trdo zasliševanje«.

Najprej je Jan zapisal cinično opazko, da se je Stare »slabo držal«, šele nato je omenil »mučno« in »trdo« zasliševanje. Mučno?! Andrej Bohinc, ki je bil priča dogodku, je izpričal naslednje: »Ko sem stopil v sobo, je avtor kronike /Ivan Jan/ z razbeljeno grebljico pritiskal na spolovilo nekega moškega, privezanega na stol. Šlo mi je na bruhanje in sem zavpil: Nehaj!«

Komunisti so svoje spomenike postavljali pred cerkve, tudi v Goričah, čeprav so tam požgali župnišče in šolo. FOTO: Ivo Žajdela

Oče in hči

Petra Stareta so mučili in ustrelili 5. januarja 1945 v dolini Putrhof, danes Jelendol. Odredni štab je bil nastanjen v Zalem Potoku, kaka dva kilometra od Putrhofa po dolini proti Medvodju. Stare je bil doma iz Letenic pri Golniku (takrat številka 11, zdaj 4).

 Čez dober teden so partizani ubili še njegovega očeta in sestro. Okoli 14. januarja so prišli ponoči na dom Staretovih v Letenicah. Zahtevali so, da gre oče Valentin Stare (r. 1900) z njimi. Hčerka Veronika Stare, ki je imela takrat komaj 14 let (r. 1930), je na vsak način hotela očeta spremljati. Nočni obiskovalci so vpregli konja v sani in poleg dveh ujetnikov odpeljali še naropani med, sladkor in drugo hrano. Drugo jutro so konja s praznimi sanmi našli v vasi; ali se je vrnil sam ali so ga privedli nazaj ugrabitelji. Očeta Valentina so zaprli v hlev pri Svoršku v Svarjah. Tam so večerjali, Stareta pa zatem ubili nad Vetrnim in ga na pol zakopali.

Partizani so 19. junija 1944 v Goričah požgali župnišče (na fotografiji) in šolo.

Samomor morilca

Hčerko Veroniko so odgnali s seboj v Putrhof pod Košuto, kjer so jo nekaj časa imeli za deklo. Ko je nekega dne šla prat nogavice, jo je zasledoval partizan z imenom Ferdo in jo ustrelil. Ta Ferdo – Avgust Čufar - Ferdo (1920–1955) –, je bil komandant 2. bataljona Kokrškega odreda. Vodil je zasliševanje in mučenje Petra Stareta (imenoval sem ga tudi že zgoraj pri mučenju Milice iz Putrhofa). Doma je bil iz Podlonka v Selški dolini. Mama mu je umrla na porodu. Oče se ni kaj dosti brigal za njegovo vzgojo. Pretepal se je po gostilnah. O tem so pisali takratni časopisi.

Bil je vaški otrok, več ali manj prepuščen samemu sebi. Na Bledu se je učil za kleparja, a se ni izučil. Vajence so tepli, on pa se ni pustil, udaril je nazaj, uk pa je bil s tem končan. Za tem je hlapčeval v Selcih pri po domače Groseljnu. Bil je bister fant, veseljak, ki je obvladoval druščino. Že med vojno se je izkazal za preveč korajžnega Podlončana in opravljal nečedne posle.

Nekoč sta z gospodarjem obkladala žito. Ob 8. uri zvečer se je spomnil, da je pozabil na drugi strani ceste suknjič. Tekel ga je iskat. Žandarji so to videli. Ponoči so ga aretirali, zraven pa še Toneta Potočnika, p. d. Alešovega. Peljali so jih v Begunje. Na tleh sta si komaj izborila malo prostora. Sotrpin iz Poljanske doline se ni hotel umakniti, tako, da nista ležala skupaj. Ponoči so prišli po deset talcev, vsakega drugega. Tako sta oba ostala, šla sta v partizane.

Četrti in peti sta Avgust Čufar - Ferdo in Ivan Jan - Srečko, komandant in politkomisar 2. bat. Kokrškega odreda. Oba sta vodila strahovito mučenje in umor Petra Stareta iz Letenic pri Goričah 5. januarja 1945 v dolini Putrhof, danes Jelendol pod Košuto. VIR: Kokrški odred 2, str. 404

Z, milo rečeno, nečednimi posli je po vojni nadaljeval na Loškem gradu in v Crngrobu. Breme, ki si ga je s tem naložil, ga je peklilo. Vedno bolj se mu je oglašala vest. Prvo leto po vojni je še v uniformni s čini častnika na dan vseh svetih na grobu matere, ki je ni nikdar poznal, naslonjen na križ jokal kot otrok. Dejanja, ki jih je povzročal, so ga gnala v obup, zavoženo življenje ga je preganjalo, ni pa mogel ubežati pred njim.

Po povratku v civilno življenje je bil nastavljen za direktorja Tovarne kos in srpov v Tržiču. Tam se je tudi poročil in ustvaril družino. Breme preteklosti pa ni popustilo. Vse bolj se je oglašalo in plamtelo. Dogajalo se je, da je doma vse razbil, poskusil narediti samomor, ki mu prvič ni uspel in je poskusil znova. Dvakrat je skočil skozi okno, vendar mu samomor ni uspel. Šele tretji poskus, ko je skočil na glavo, je bil uspešen.

Avgust Čufar - Ferdo, prvi na levi, komandant in borci 2. bat. Kokrškega odreda. VIR: Kokrški odred 2, str. 369

Še drugi sodelujoči pri mučenju in umoru Petra Stareta

Ivan Jan je v knjigi o Kokrškem odredu navedel še druga imena sodelujočih pri mučenju in umoru Petra Stareta: Čufarjevega namestnika Antona Zupana - Jako, pomočnika politkomisarja Ivana Starmana - Lorda, vodnika-obveščevalca Jožefa Tuša, vodnika Antona Mohoriča, kurirja Ivana Šmida in sebe.

Po vojni je mati Marija Stare (rojena Mali) od nekega moškega z Golnika izvedela za vse tri kraje, kjer so bili zakopani njen mož, hčerka in sin. Po očetovo truplo nad Vetrnim jo je spremljal nečak Ivan Mali, po trupli hčerke in sina v Putrhof oziroma Zali Potok pa jo je spremljal drugi sorodnik Jože Zaplotnik.

Partizani so 19. junija 1944 v Goričah požgali župnišče (na fotografiji) in šolo.

Umori in požigi

Ko so v Goričah leta 1997 na zid mrliške vežice pritrdili spominsko ploščo z imeni zamolčanih žrtev, so nanjo napisali tudi tri Staretove. Takrat so na starem delu pokopališča odstranili nagrobnik na grobu Staretovih, tako da je danes na tistem mestu, kjer so pokopani, prazen prostor.

Julija 1942 so partizani v Goričah ustrelili Janeza Šveglja (r. 1880), na Golniku pa zakonca Jožeta in Marijo Škerjanc; Nemci so zato v obeh krajih 11. julija ustrelili po pet talcev. 15. julija 1942 so ubili Ernesta Lukanca, župana Kovorja, zaradi česar so Nemci tam dan kasneje ustrelili deset talcev. Leta 1944 so na Golniku ubili Alfonza Dolžana (r. 1912). Marijo Kokalj (r. 1905) iz Zaloga pri Goričah so ubili leta 1945 pod Gozdom; bila je mati treh otrok in še noseča povrh; bratje so bili pri domobrancih. Franca Toporša (r. 1920) iz Zaloga so partizani ubili leta 1945. 19. junija 1944 so partizani v Goričah požgali župnišče in šolo.

Članek v Glasu Gorenjske (20. 6. 1953) o postavitvi »spomenika NOB« oziroma, kot so ga poimenovali, spomenika »žrtvam ljudske revolucije«, v Goričah – ob stavbi župnijske cerkve.

Glas Gorenjske, Goriče, »spomenik NOB«, 20. 6. 1953Spomenik »žrtvam ljudske revolucije« v Goričah

12. junija 1953 so »borci NOB« v Goričah tik ob cerkvi postavili spomenik »žrtvam ljudske revolucije«, ob njem pa grobnico, v katero so spravili kosti 16 ubitih partizanov, ki so jih pred tem izkopali iz raznih »grobov«. V članku v Glasu Gorenjske so zapisali, da je šlo za »junake ljudske revolucije«, da so na prireditev prišli ljudje »iz vseh krajev« Slovenije, zvečer pa so »po vseh gorah« od Stola do Kamniških planin zagoreli kresovi. Le kam so dali ljudi »iz vseh krajev« Slovenije in kako so uničili naravo, ko so »po vseh gorah« zažigali kresove? Na prireditvi je nastopil tudi komandant Kokrškega odreda »tov. major Prezelj«, tisti Janko Prezelj - Stane, pod katerega vodstvom so njegovi partizani strahovito mučili ljudi ter jih ubijali, in ki je sam pod Begunjščico na grozovit način umoril Franca Vidica iz Zasipa pri Bledu.

Demokracija, Ivan Jan, Razbeljena grebljica, 15. 8. 2002Nadaljevanje v: Ivan Jan, Andrej Bohinc, Cecilija Roblek, partizani in Kokrški odred [5]

1/15