V mariborskem tedniku 7D je 20. decembra 1989 začel izhajati podlistek z naslovom Na smrt obsojeni je spregovoril. Avtor podlistka je bil Ivo Ivačič, ki je v njem v enajstih nadaljevanjih (do 21. marca 1990) objavil življenjska zgodbo Andreja Bohinca, pomočnika politkomisarja Kokrškega odreda, obsojenca na dachauskih procesih in enajst let zaprtega v udbovskih zaporih.

Začetek dveh besedil v Delu in Demokraciji leta 1999, ki sta tako zbodli Ivana Jana, da je proti meni vložil tožbo.

Andrej Bohinc o zločinih v partizanski enoti na Gorenjskem

V drugem nadaljevanju podlistka, 27. decembra 1989, je bil objavljen okvirček z naslovom Strašni zločini med vojno. V njem je pisalo: »Najvišje vodstvo slovenske partizanske vojske je že sredi vojne sklenilo, da se bodo najrazličnejša mučenja ujetih sovražnikov tretirala kot zločin. V praksi pa je bilo marsikje drugače. Leta 1980 je Andrej Bohinc v dopolnilu h kroniki Kokrškega odreda, ki jo je poslal CK ZKS, med drugim zapisal: V januarju leta 1945 sem prišel v štab drugega bataljona Kokrškega odreda. Ko sem stopil v sobo, je avtor kronike (Kokrškega odreda) /Ivan Jan/ z razbeljeno žerjavico pritiskal na spolovilo nekega moškega, privezanega na stol. Šlo mi je na bruhanje in sem zavpil: Nehaj! Tako je avtor kronike zasliševal izdajalce in od njih dobival priznanja, kakršna si je želel za osebno rabo.'

Drugi primer: 'V jeseni leta 1944 so na Malo poljano nad Lomom ob­veščevalci pripeljali mlado dekle iz Loma (hiša pri cerkvi). Avtor kronike Kokrškega odreda se je izkazal kot izreden 'junak', mlado dekle je pred borci zgrabil za lase, nekaj časa kričal nanjo, potem pa je zgrabil za pištolo in jo pred vsemi (ne da bi jo zaslišali in ji sodili) ustrelil.'

Tretji primer: V aprilu leta 1945 je patrulja, ki jo je vodil načelnik štaba Kokrškega odreda (tov. Damjan) pripeljala v štab mladega fanta iz Zasipa pri Bledu, ki je bil belogardist le kratek čas. Ko sem se z njim pogovarjal, sem imel občutek, da je duševno zaostal. Ker se je bližala hajka, ga je naglo vojno sodišče obsodilo na smrt. Ko so ga odpeljali na streljanje, sem bil v štabni baraki. Nenadoma sem zaslišal vriskanje, potem pa vzklike: Živijo Rupnik. Zgrabil sem za brzostrelko in tekel na kraj dogodka. Komandant odreda in načelnik štaba sta od mladega belogardista zahtevala, da je pod smreko skopal jamo, potem je moral nag splezati na visoko smreko in vriskati in vpiti živijo Rupnik. Komandant in načelnik štaba sta ga za zabavo sestrelila kot veverico. Ko sem pritekel na kraj dogodka, se je nesrečnik še držal za zadnjo vejo in tako sem na lastne oči videl še zadnji rafal, ki je končal to ostudno in nečloveško dejanje. Zarjul sem in v oba naperil brzostrelko. Na vprašanje, zakaj sta to storila, če pa so za likvidacijo zadolženi drugi ljudje, sta mi ogovorila: 'Bohinc, ali se je vredno razburjati zaradi tega dejanja!' Ker sem bil sekretar partije v odredu, sem jima izrekel strog partijski ukor in zadevo javil cekaju.'«

Takrat, leta 1989, je zapisano delovalo šokantno. Vsi trije primeri so se kasneje večkrat navajali.

Ivan Jan je napisal vrsto knjig. Vse so izrazito propagandnega značaja: slavi partizansko druščino, ki ji je pripadal in blati tiste, ki so jih komunisti uničevali.

Pred mnogimi leti je bil časnik Delo še odprt za polemiko

Maja 1999 je državni tožilec vložil obtožnico proti Vinku Levstiku, nekdanjemu domobrancu. Postopek proti Levstiku je potekal pred tem polnih 18 let. Poleg tega je bil Levstik deležen stalnega medijskega linča. Glavna značilnost tega pregona in klevetanja je bila, da tistih, ki so v njem sodelovali, dejstva niso dosti zanimala. Zato sem se kot poznavalec naše medvojne problematike odzval na poročanje v Delu o vložitvi obtožnice in poslal na Delo prispevek, ki so ga nato pod svojim naslovom Obtožnica zoper Vinka Levstika objavili v pismih bralcev v Sobotni prilogi 29. maja 1999.

Na moje veliko presenečenje – saj Delo do takrat ni gojilo takšne prakse – je nato v poletnih mesecih dopustilo obširno polemiko o našem medvojnem dogajanju. V treh mesecih in pol je samo meni (kot piscu prve »replike«) objavilo deset daljših odmevov.

Ivan Jan je napisal vrsto knjig. Vse so izrazito propagandnega značaja.

Mitolog Dražgoš se je spravil na očrnitev žrtev komunizma

3. julija 1999 se je v polemiko vključil Ivan Jan, čeprav ni bil z ničimer osebno izzvan. V polemiko se je vključil povsem samoiniciativno; do tega je imel seveda vso pravico. Toda namesto da bi napisal umirjen članek, ki bi temeljil na argumentih in podatkih, je na dva sodelujoča v polemiki – na Vinka Levstika in Karla Cepla (oba sta bila vrsto desetletij politična emigranta, oba sta se leta 1945 uspela rešiti pred komunistično smrtjo) – usmeril vrsto konstruktov in najbolj grobih osebnih diskvalifikacij, skratka, nanju je zlil golido gnojnice. Tisto, kar je napisal, je bilo nadvse žaljivo.

Popolnoma normalno je, da sta se oba odzvala. Čeprav sta bila v odgovorih neprimerno manj žaljiva kot Jan, si nista mogla kaj, da ne bi Janu vrnila tudi kakšne gorke.

To je Jana še bolj razvnelo in v dveh naslednjih pisanjih (7. avgusta in 4. septembra) je predvsem o Levstiku nanizal še nekaj dodatnih izredno hudih diskreditacij. Šel je celo tako daleč, da je na primer Levstiku očital »Göbbelsov slog«, čeprav je bilo prav njegovo pisanje izrazito podtikajoče in izredno žaljivo. Predvsem pa se je Ivan Jan v polemiko vključil, čeprav ni bil z ničimer izzvan.

Janov namen je bil diskreditacija Levstika in domobranstva

Moje pisanje (29. maja 1999) se je začelo, ker sem se odzval na poročilo v Delu, da je tožilec vložil proti Vinku Levstiku obtožbo – po dolgih 18 letih sodnega postopka proti njemu in sistematični javni diskreditaciji. S tem odmevom sem hotel opozoriti, v kakšnem kontekstu je ta obtožba pravzaprav vložena. Moj namen je bil torej javnost opozoriti na širšo problematiko.

V polemiki, ki se je nato razvila, pa so se oglasili nekateri »dežurni« pisci pisem bralcev, ki niso počeli nič drugega, kot diskreditirali glavne akterje, predvsem Levstika in domobranstvo. V to početje, v to diskreditacijo se je vključil tudi Ivan Jan.

Jan je moral računati, da bo zaradi takšnega načina pisanja, ki je bilo do nekaterih izredno žaljivo, deležen odziva. O njem oziroma o njegovi preteklosti se je pred tem precej pisalo, zato je lahko pričakoval, da bo s svojini žaljivim načinom pisanja povzročil protireakcijo, v kateri bodo tisti, ki jih je javno diskreditiral, odgovorili in pri tem uporabili tudi nekatere podatke, ki so bili do takrat o Janu javno znani.

Sam sem na tej točki – glede tendencioznega početja Ivana Jana v tej polemiki – dolgo molčal. Kako dolgo? V tej polemiki mi je uredništvo Dela objavilo deset »pisem« oziroma odzivov. Ivan Jan se je v polemiko vključil 3. julija, po treh mojih objavljenih »pismih«. Sledilo je še sedem mojih odzivov in ves čas sem Jana pustil pri miru. V vseh svojih »pismih« sem bil izrazito konkreten; ves čas sem objavljal konkretne podatke, česar drugi niso počeli. Tudi zato se na Janovo pisanje nisem odzval ter seveda zato, ker je bilo nadvse žaljivo in podtikajoče. V takšni situaciji se, če poskušaš ovreči vrsto diskreditacij, mimogrede spustiš tudi na nižjo raven, kot bi si želel.

Ivan Jan je napisal vrsto knjig. Vse so izrazito propagandnega značaja.

Časnik Delo je zaščitil Janovo žaljivost

Na koncu se je zgodilo to, da smo imeli pred seboj septembra, po treh mesecih polemike, tri Janova nadvse žaljiva javno objavljena pisma. Ker je bil moj namen v prvem odmevu bralcem ponuditi drugi del resnice – kontekst, v katerem je potekal dolgoletni Levstikov pregon, Ivan Jan pa je potem v polemiki, ki je sledila, pisanje o tem kontekstu hotel zavreti, mu »poriniti drog med kolesa« in debato speljati na nizko, diskreditacijsko raven –, sem napisal svoj naslednji odziv in ga poslal na uredništvo. Vendar ga tokrat uredništvo Dela ni objavilo in je v nadaljevanju nasploh blokiralo objavljanje mojih odzivov, čeprav je potem še nekaj tednov objavljalo pisma »z druge strani«, v katerih so me pisci diskreditirali, meni pa ni bilo več omogočeno odgovarjati.

Ker torej Delo mojega odziva na Janovo početje ni objavilo, sem napisal še en odziv in ga znova poskušal objaviti. Tudi tega niso objavili.

Zato sem obe neobjavljeni pismi skupaj z nekaterimi drugimi čez tri mesece objavil pod naslovom Neobjavljena pisma v reviji Demokracija (9. in 16. decembra 1999). Uredništvo Dela je doseglo svoje: preprečilo je odgovore na Janovo početje, zavarovalo je to početje in bralci celotne polemike so bili tako deležni vnovičnega krojenja informacij oziroma neke podobe. Moja objava v nizko nakladni Demokraciji je bila zato bolj slaba tolažba.

Ivan Jan je napisal vrsto knjig. Vse so izrazito propagandnega značaja: slavi partizansko druščino, ki ji je pripadal in blati tiste, ki so jih komunisti uničevali.

Janu je bilo treba povedati nekaj o resnici

V teh dveh pismih sem hotel pokazati predvsem na to, da Ivan Jan s svojim diskreditacijskim javnim pisanjem počne nekaj nehigieničnega, da ni bil z ničimer izzvan, da je njegov namen torej le v tem, da spelje razpravo na najnižjo raven, v izredno žaljivo diskreditiranje dveh akterjev v polemiki, med njimi glavne osebe Vinka Levstika, da skratka obrne pozornost stran od bistva.

Ker se je pri takšnem početju težko izogniti, da se ne spustiš na nivo, ki ga je vpeljal sogovornik, sem Jana opozoril, da on težko očita Levstiku in Ceplu grdobije, še posebej pa ne takšnih, kot jih je, konstruktov torej, saj je v preteklih letih tudi o njem bilo javno zapisanih več »neprijetnih« trditev. Nekaj sem jih nanizal. Nerad, a na neki način primoran. Nekaj zato, ker je Jan moj poskus resnega informiranja javnosti speljal na najnižji nivo in ga tako na neki način onemogočil, nekaj zato, ker je Jan to v svoji publicistiki že dolgo časa počel. Janovi očitki v njegovih treh pismih so bili samo ponavljanje nekaterih popolnoma deplasiranih konstruktov, ki so bili že večkrat javno razjasnjeni in ovrženi.

Ivan Jan je napisal vrsto knjig. Vse so izrazito propagandnega značaja: slavi partizansko druščino, ki ji je pripadal in blati tiste, ki so jih komunisti uničevali.

S svojim maslom na glavi je blatil druge

Poglejmo si torej, kaj sem zapisal v odmevu na Janovo pisanje in na koncu, ko Delo tega ni hotelo objaviti, objavil v Demokraciji: »V Sobotni prilogi Dela 7. avgusta je Ivan Jan nadaljeval s svojim blatenjem Vinka Levstika. Ni mi razumljivo, od kod mu ta potreba in slepi bes, ko kar bruha agitpropovske in udbovske izmišljotine, ki so bile že zdavnaj in večkrat ali ovržene ali pojasnjene. Res pa je, da je med Levstikom in njim ena bistvena razlika. O Levstiku je izmišljotine skozi več desetletij pripravljala in jih spuščala v javnost Udba, o Janovem zločinskem početju pa so javno govorili njegovi najožji soborci v Kokrškem odredu, ki so to početje videli na lastne oči. Le kje ima Jan občutek za moralo, da ima potrebo blatiti druge, ko pa ima sam dovolj masla na glavi?

Ker Ivana Jana očitno prav nič ne zanima ali ne moti, da je Levstik stvari, s katerimi ga poskuša znova diskreditirati, že zdavnaj pojasnil ali ovrgel, poglejmo, kaj je o Ivanu Janu v mariborski reviji 7D 27. 12. 1989 izrekel njegov nadreje­ni v Kokrškem odredu Andrej Bohinc. V 7D pod naslovom Strašni zločini med vojno piše naslednje: 'Najvišje vodstvo slovenske partizan­ske vojske je že sredi vojne sklenilo, da se bodo najrazličnejša mučenja ujetih sovražnikov tretirala kot zločin.' V praksi pa je bilo marsikje drugače. Leta 1980 je Andrej Bohinc v dopolnilu h kroniki Kokrškega odreda, ki jo je poslal CK ZKS, med drugim zapisal: 'V januarju leta 1945 sem prišel v štab drugega bataljona Kokrškega odreda. Ko sem stopil v sobo, je avtor kronike (Kokrškega odreda) golemu moškemu, privezanemu na stol, razbeljeno grebljico pritiskal na spolovilo. Šlo mi je na bruhanje. Zavpil sem: Nehaj! Tako je avtor kronike zasliševal izdajalce in od njih dobival priznanja, kakršna si je želel za osebno rabo.' Jan je bil takrat tam politkomisar.«

Demokracija, Ivan Jan, Labodji spev I. J., 25. 7. 2002Nadaljevanje v: Ivan Jan, Andrej Bohinc, Peter Stare, partizani in Kokrški odred [2]

Ivan Jan je napisal vrsto knjig. Vse so izrazito propagandnega značaja: slavi partizansko druščino, ki ji je pripadal in blati tiste, ki so jih komunisti uničevali.

1/8