Nadaljevanje iz: Ivan Jan, Franc Vidic iz Zasipa, partizani in Kokrški odred [7]

Ne samo vpogled v delovanje Tomšičeve, Gubčeve, Šercerjeve brigade in drugih partizanskih enot, ki so delovale na Dolenjskem in Notranjskem, ampak tudi vpogled v delovanje gorenjskih partizanov, še posebej Kokrškega odreda, nam pokaže pravo podobo partizanov. Bili so izrazita partijska, to je komunistična oziroma revolucionarna vojska.

To, kar si mnogi Slovenci še danes mislijo o partizanih, češ da so se bojevali predvsem za osvoboditev domovine, je posledica polstoletne tako rekoč popolne indoktrinacije. Tisti, ki danes govori, kako so se partizani samo bojevali proti okupatorju in za svobodo, tisti ve o partizanih zelo malo. To je govorjenje na podlagi priučenega mita.

Kolikor vem, doslej /do leta 2002, ko sem v reviji Demokracija objavil to nadaljevanko/ Ivana Jana niso preganjali niti sorodniki na grozovit način umorjenega Petra Stareta in nato še njegovega očeta in mlade Staretove sestre, 15-letne Veronike. Prav tako ga doslej niso tožili sorodniki Cecilije Roblek. On pa bi kar tožil druge, tako kot je javno blatil Vinka Levstika, ne da bi bil v njegovem primeru s čimer koli osebno izzvan. Oseba, ki se spušča v javno polemiko, še posebej če pri tem ne izbira besed, se mora zavedati, da mu bo odgovorjeno vsaj tako ostro, če ne celo ostreje.

Politkomisarja Ivan Jan in Andrej Bohinc

Ko sem pisal in objavil svoj »inkriminirani« odgovor /z njim sem se znašel na sodišču, saj me je Jan tožil/ na pisanje Ivana Jana leta 1999, je bil Andrej Bohinc, ki je Jana obremenil z umoroma Petra Stareta in Cecilije Roblek in na katerega pričevanje se sklicujem, še živ. Tudi osebno sem ga poznal in lahko zatrdim, da ni bilo niti najmanjšega razloga, da mu ne bi verjel. Medtem je umrl (marca 2000). Ali je bilo samo naključje, da je Jan vložil tožbo šele potem, ko je Andrej Bohinc kot morebitna glavna priča umrl?

Ivan Jan mi je v svoji tožbi očital kaznivo dejanje obrekovanja oziroma »trditev in raznašanja nečesa neresničnega, s čimer bi lahko škodoval njegovi časti ali dobremu imenu«. To naj bi, kot je trdil, storil, »čeprav sem vedel, da je bilo to, kar sem trdil in raznašal, neresnično«. Seveda ni nič od tega res. Dvomim, da je moje pisanje škodilo »njegovi časti ali dobremu imenu«. Le kakšne dokaze bi za to lahko ponudil na sodišču?

Obrekovanje – zločincev?

Ivan Jan z mojim pisanjem sploh ni mogel biti obrekovan. V to, kar sem takrat zapisal o njegovem primeru, sem verjel tako prek objavljenih pričevanj in druge literature kot tudi s svojim raziskovanjem na terenu. Jan mi zato ne bi mogel očitati, da sem zapisal o njem nekaj, »za kar sem vedel, da je to neresnično«. Pričevalec Andrej Bohinc, ki sem ga povzel, je bil nadvse resna oseba in sem ji kot takšni popolnoma zaupal. Oba primera, tako mučenje in umor Petra Stareta kot ugrabitev in umor Cecilije Roblek, je Andrej Bohinc izpričal javno vsaj dvakrat. Prvič leta 1980 v pismu CK ZKS, ta ustanova pa takrat ni bila kdorsibodi. In drugič, javno, v svojem obsežnem pričanju za revijo 7D 27. decembra 1989. Kasneje mi je v pogovoru vse jasno in glasno potrdil, tako da ni moglo hiti o tem niti sence dvorna.

Tudi Andrej Bohinc ni bil »kdorsibodi«. V času obravnavanih medvojnih dogodkov je imel nadvse pomembno funkcijo, saj je bil namestnik političnega komisarja v Kokrškem odredu in je bil tako neposredno nadrejen Ivanu Janu. Tudi po vojni je bil nadvse resna in odgovorna oseba, zaradi česar je imel celo velike probleme. Zaradi njega, zaradi svojih obsežnih in zelo pozitivnih izkušenj z raznimi pričevalci ter zaradi dejstva, da sta bila tako partizansko mučenje in umor Petra Stareta iz Letenic pri Golniku, kot partizanska ugrabitev in umor Cecilije Roblek iz Loma pod Storžičem povsem resnična dogodka, nikakor nisem podvomil o resničnosti svojih zapisanih trditev.

Janovo zanikanje »dogodka«

Ivan Jan je v tožbi trdil, da mi je bilo »dobro poznano, da so navedbe, ki jih je v reviji 7D zapisal Andrej Bohinc, neresnične, saj je bilo to večkrat ugotovljeno in javno objavljeno«. Trditev, da so mi bile trditve Andreja Bohinca v reviji 7D »dobro poznane« kot neresnične, je napačna. Poleg tega to ni bilo »večkrat ugotovljeno«. Kje in kdaj naj bi bilo to nedvoumno ugotovljeno?! Tudi »javno objavljeno« ni bilo. Jan je v polemiki z Andrejem Bohincem v reviji 7D leta 1990 glede mučenja in umora Petra Stareta navedel nebistvene stvari. Ne strašnega mučenja ne umora ni v ničemer zanikal. O ugrabitvi in umoru Cecilije Roblek iz Loma pod Storžičem pa je zapisal le, da je dogodek, torej sploh umor Cecilije Roblek kot tak, »izmišljen«.

Poglejmo kronološko, koliko, predvsem pa kakšno pozornost je Ivan Jan posvetil temu nadvse hudemu primeru. 22. avgusta 1990 je v pismih bralcev v 7D zapisal: »Prvi dogodek, to je zasliševanje Petra Stareta, je potekal drugače, kot me je bremenil Bohinc, drugega, to je ustrelitev nekega dekleta, pa sploh ni bilo. Bil je izmišljen!« In nekaj naprej: »... primer je izmišljen. Bohinc se verjetno zaveda, da je to težko dokazati.«

Jan torej ni povedal nič drugega, kot da je bil dogodek (in primer) o ustreljenem dekletu izmišljen. Zakaj ni bil obširnejši – glede mučenja Petra Stareta se je namreč izredno razpisal – in zakaj ni povsem jasno in nedvoumno zanikal, da on ni ustrelil Cecilije Roblek? Zapisal je samo, da je bil »dogodek« izmišljen in nič več.

Risbe Iveta Šubica v slikanici za otroke z naslovom Uporne Dražgoše (založba Borec, 1978). Tako so komunisti indoktrinirali otroke.

Jan, Bohinc, CK ZKS

V nadaljevanju istega pisma je Jan o umoru Roblekove še tretjič zapisal, da je primer »popolnoma in z veliko mero fantazije izmišljen«. O mučenju Stareta torej cele »plahte« besed, o umoru Roblekove pa le to, da je bil umor kot tak »z veliko mero fantazije izmišljen«. To in nič več!

Zanimivo je, da je Jan k tem svojim petim besedam dodal še naslednje iz pisma Andreja Bohinca CK ZKS glede umora Roblekove na Mali Poljani: »Potem je zahteval, da jo pokopljejo tisti, ki so jo pripeljali, borci pa so negodovali, naj jo pokoplje tisti, ki jo je ustrelil. Zakaj ni to opisano v zgodovini KO? Mar je avtor na to pozabil, verjetno ga vest prav nič ne opominja? Je to UMOR?«

Še enkrat, Andrej Bohinc je bil kot politkomisar Ivanu Janu neposredno nadrejen. Bo menda ja vedel, kaj je res, kaj je trdil, in to celo v pismu takšnemu forumu, kot je bil leta 1980 CK ZKS, takrat najpomembnejši politični organ v Sloveniji.

Janovo zavajanje

Mimogrede, Jan je k tožbi proti meni kot nekakšen »dokaz« dodal fotokopijo »poravnave« med njim in Andrejem Bohincem leta 1981. Zdaj trdi, da so bile navedbe Andreja Bohinca »večkrat« ugotovljene kot neresnične. Ne v tej poravnavi ne kje drugje ni bilo ugotovljeno, da so Bohinčeve navedbe neresnične. Dodana listina o poravnavi je govorila le o tem, da sta sklenila, da se ne bosta pravdala. Z njo ni Andrej Bohinc prav v ničemer zanikal svojih trditev. Še več, slabih deset let kasneje, 27. decembra 1989, je v obsežnem pričevanju (skupaj 27 revijalnih strani) v reviji 7D svoje trditve o umoru Cecilije Roblek na Mali Poljani pod Storžičem povsem jasno ponovil. Tokrat ne v pismu političnemu forumu kot prej, ampak na javni sceni. Ivan Jan je v obrazložitvi v tožbi zapisal: »Da je Andrej Bohinc širil neresnične izjave, je tudi sam priznal v kazenskem postopku, ki ga je zoper njega sprožil zasebni tožilec, kar vse je obd. znano.« Nič od tega mi ni bilo znano, kot je trdil Jan. Kje in kdaj je Andrej Bohinc zanikal svoje izjave? Nikjer! Jan je torej s fotokopijo njune »poravnave« iz leta 1981 hotel sodišče zavesti. Imel je srečo, da do obravnave ni prišlo, saj se je prej (s formalno poravnavo) umaknil.

Mozaik Iveta Šubica na spomeniku »NOB« v Dražgošah. Partizanska mitologija s pomočjo pravljičarstva. FOTO: Ivo Žajdela

Zanikanje resnic?

Tudi zato je bila trditev v tožbi »ne glede na takšna dejstva pa je obdolženi še naprej raznašal te neresnice, s čimer škoduje tako časti kot dobremu imenu zasebnega tožilca ter izkrivlja njegovo sodelovanje v NOB ter omalovažuje njegovo pisateljsko delo«, na prej povedano povsem brezpredmetna. Nisem razširjal neresnic, v zapisano sem verjel in to na podlagi verodostojnih podatkov.

Jan je v tožbi zapisal: »Zasebni tožilec je zadevo želel urediti na miren način in je obdolženemu navedel argumente, ki dokazujejo neresničnost njegovih izjav, ter ga pozval, da se opraviči, vendar tega obd. ni želel storiti in je nasprotno še nadaljeval z žalitvami.« Najprej glede zadnje trditve, da sem »še nadaljeval z žalitvami«. To si je Jan v tožbi preprosto izmislil. Očitno je tudi v tem primeru poskušal sodišče zavesti.

S plahtami nad resnico

V pismu, ki ga je Jan 19. januarja 2000 poslal na uredništvo Demokracije in na moj naslov, je glede mojega opravičila oziroma objave njegovega »odgovora« zapisal naslednje: »Moja prošnja in tudi zahteva je, da objavite priložene kopije iz mariborskega 7D z dne 20. in 27. junija 1990, kjer so ovržene vse laži, povzete po pisanju Andreja Bohinca.« Zakaj Demokracija ni objavila ne enega ne drugega? Iz preprostega razloga, ker je Jan zahteval objavo celih »plaht« fotokopij svojih tekstov, ki so bili objavljeni pred desetimi leti v reviji 7D. In tudi zato ne, ker v tistih obširnih besedilih ni bilo nič takšnega, kar bi ovrglo trditve Andreja Bohinca. Še huje, v tistih dolgih besedilih je bila ena sama groba diskreditacija Andreja Bohinca, kjer so bila dejstva piscu španska vas.

Lom pod Storžičem, cerkev sv. Katarine, zadaj Storžič. Tu so partizani ugrabili Cecilijo Roblek, ki jo je nato Ivan Jan umoril na planini Mala poljana pod Storžičem. FOTO: Ivo Žajdela

Smrt priče Andreja Bohinca

Poleg tega je Jan zamudil trimesečni rok za vložitev tožbe (52. člen ZKP). Moj članek je bil objavljen 16. decembra 1999, tožba pa je bila vložena 31. marca 2000. Jan bi sicer lahko rekel, da je za članek izvedel pozneje. Toda 19. januarja 2000 mi je Jan o tem članku pisal pismo. Lahko bi se zavedal, da je rok za vložitev tožbe tekel, in bi lahko tožbo vložil vsaj do 16. marca 2000, da ne bi bilo nobenih dvomov. Tega ni storil. Zakaj ne? V svojem pismu 19. januarja 2000 mi je namreč s tožbo že grozil. Zakaj je potem do vložitve tožbe čakal do 31. marca 2000? Tekel je namreč trimesečni zastaralni rok.

Ivan Jan mi je s sodiščem grozil (pa ne le meni) že večkrat prej, vendar groženj ni nikoli uresničil. Zakaj jo je tokrat? 1. marca 2000 smo lahko v časopisju prebrali osmrtnico za Andrejem Bohincem, osebo, ki je najbolj obremenila Ivana Jana in ki sem jo v svojem pismu tudi največ citiral. Oba v tej tožbi sporna primera, mučenje in umor Petra Stareta in ugrabitev ter umor Cecilije Roblek pod Storžičem, sem povzel po pričevanju Andreja Bohinca. Prepričan sem, da se je Jan odločil za tožbo šele takrat, ko je videl, da glavna priča ni več živa. Zato je zamudil tudi trimesečni rok za vložitev tožbe.

Lom pod Storžičem, cerkev sv. Katarine. Na cestni strani so vidne tri spominske plošče na steni cerkve: ubitim med prvo svetovno vojno, pod njo je plošča »borcev NOB«, ki so jo pod komunizmom podtaknili na cerkev, desno je plošča z nekaterimi domačini, ki so jih umorili komunisti. FOTO: Ivo Žajdela

Dolgo je bil urednik propagandne oddaje na Radiu Slovenija

S tem končujem z zgodbo Ivana Jana. Njegovo sestro Ivico so partizani ubili na Dolenjskem, kamor so jo poslali gorenjski partizani zaradi govoric, da je v Begunjah, kjer je bila zaprta, izdala neke komuniste. Dolga leta je bil Jan urednik skrajno propagandne oddaje na Radiu Slovenija Še pomnite, tovariši. Kot tak je bil pomemben ustvarjalec partizanskega mita. V letošnji /2002/ številki Loških razgledov je tudi njegov partizanski soborec Marijan Masterl podrobno razkrinkal Janovo propagandno početje v zvezi z dražgoško »bitko« in s Cankarjevim bataljonom. Glede »izdajalca« za Mošenjsko planino Franja Košmrla in njegovega sina je zapisal, naj mu gre Jan na radovljiško pokopališče prižgat svečo in ga prosit odpuščanja. Oba Košmrlova so partizani umorili samo zato, da bi pozornost usmerili stran od svojih napak. Skratka, Janova zgodba je še veliko daljša.

Spominska plošča z imeni borcev, ubitih med vojno, ki so jo pod komunizmom »borci NOB« pritrdili na cerkev v Lomu pod Storžičem. FOTO: Ivo Žajdela

Ivan Jan je s tožbo poskrbel za razkritje partizanskih zločinov

Še to (pripis 3. januarja 2024). Ta nadaljevanka je po obliki napisanega malo posebna, v nekaterih delih težje berljiva, saj se tudi ponavljam. Temelji na mojem zagovoru, ki sem ga imel na sodišču leta 2000, ko me je Ivan Jan tožil, da sem ga obrekoval z neresnicami o njem. Zagovor na sodišču pa je specifičen, ker se moramo zaradi jasnosti pri navajanju dejstev tudi ponavljati.

Glavna vrednost Janove tožbe pa je, kot izhaja iz nadaljevanke, da sem bil primoran na terenu raziskovati nekatere zločine Kokrškega odreda, ki jih je v pričevanju omenil Andrej Bohinc, pri nekaterih je aktivno sodeloval tudi Jan. Tako sem odkril marsikaj, ki drugače, to vidim več kot dvajset let kasneje, ne bi bilo razkrito. Posebna vrednost so tudi pridobljene fotografije o umorjenih osebah (Petra Stareta iz Letenic, Franca Vidica iz Zasipa, Cecilije Roblek iz Loma pod Storžičem, Jurija Rozmana iz Grahovš pri Lomu pod Storžičem), ki so mi jih »na terenu« dali sorodniki. Iz teh razkritih primerov lahko vidimo, da bo veliko zločinov, ki so jih naredili partizani, ostalo nerazkritih.

Demokracija, Ivan Jan, Partizanski mit, 12. 9. 2002Zagovor na sodišču 29. marca 2002 v zadevi Ivan Jan

Konec

1/12