V Peterlinovi dvorani v Trstu sta Študijski center za narodno spravo iz Ljubljane in Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta 22. septembra 2023 priredila znanstveni posvet Ob 100. obletnici Gentilejeve šolske reforme: posledice za primorski prostor.

Dopis poveljnika tolminskih karabinjerjev 1921 o učiteljici Mileni Bratina. VIR: SI_PANG/0004 Šolsko nadzorništvo Tolmin, t. e. 31.

Gentilejeva šolska reforma in slovensko šolstvo na Primorskem

Po uspešno izvedenih posvetih Svoje slovenstvo so izpričali v širnem svetu (8. oktobra 2021 na Opčinah) in Ob 75. obletnici Pariške mirovne pogodbe: posledice za primorski prostor (23. septembra 2022 v Trstu) so se prireditelji odločili, da osvetlijo nekatera temeljna zgodovinska vprašanja, ki zadevajo šolstvo na Primorskem pod Italijo. Po pozdravih predsednika DSI Martina Breclja in direktorja SCNR Tomaža Ivešića so svoje referate podali zgodovinarji in poznavalci Renato Podbersič, Igor Grdina, Milena Černe, Salvator Žitko, Matic Batič, Milan Pahor, Erika Jazbar, Mira Cencič in Ivo Jevnikar.

Tržaška revija Mladika je v 8. številki objavila prispevek Milene Černe Gentilejeva šolska reforma in slovensko šolstvo na Primorskem, ki ga tu ponatiskujemo (dodali smo nekaj mednaslovov). Avtorica, ki je diplomirala iz zgodovine in germanistike, je zaposlena v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici, kjer je ob stoti obletnici za Slovence na Primorskem izrazizo raznarodovalne Gentilejeve reforme pripravila razstavo Šolstvo na severnem Primorskem v času Italije 1918–1943 in jo pospremila z bogatim katalogom.

Peticija staršev iz Sužida januarja 1921, naj se odpravijo uvedene ure italijanščine. VIR: SI_PANG/0004 Šolsko nadzorništvo Tolmin

Italijani so v 20 letih popolnoma spremenila primorsko šolo

Ob 100. obletnici Gentilejeve reforme želi prispevek oživiti spomin na težko obdobje šole na Primorskem, ki se je napovedovalo že z odprtjem soške fronte med prvo svetovno vojno ter začasno okupacijo dela zahodne Primorske. Ko je Rapalska pogodba leta 1920 določila mejo med Kraljevino Italijo ter Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, so primorski Slovenci ostali v Italiji, brez zagotovil manjšinskih pravic.  Z vzponom fašizma na oblast jeseni 1922 so bile spremembe na šolskem področju pričakovane. Mussolinijeva vlada je že v prvem letu delovanja speljala preosnovo šolskega sistema, s čimer je sprožila sistematično raznarodovanje in v naslednjih 20 letih popolnoma spremenila primorsko šolo.

Pri pripravi prispevka sem se naslanjala na arhivsko gradivo, ki ga hranimo v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici in se v veliki meri nanaša na severni del Primorske. Preden se posvetimo sami reformi in njenim učinkom na slovensko šolo, pa najprej nekaj besed o času do reforme.

Kraljevo skrbništvo s sedežem v Trstu, pristojno za področje Julijske krajine, Furlanije in Zadra. VIR: SI_PANG/0004 Šolsko nadzorništvo Tolmin

Ukrepi za čimprejšnjo asimilacijo slovenskega prebivalstva

Posegi italijanskih oblasti na šolsko področje so od zasedbe novembra 1918 naprej delovali v smeri čimprejšnje asimilacije slovenskega prebivalstva. V osnovno šolo so takoj začeli uvajati pouk italijanščine; večinoma naj bi bil sicer neobvezen, vendar pogosto vsiljen. Protesti staršev in županstev ga niso mogli preprečiti. Ob slovenskih šolah so na podeželju na t. i. jezikovno mešanih območjih začele nastajati italijanske šole. Pri tem so bili mišljeni tudi slovenski kraji, kamor se je naselilo nekaj italijanskih družin. Tako je še pred Gentilejevo reformo na Goriškem in Tolminskem (brez mesta Gorice) delovalo nekaj italijanskih ljudskih šol: v Ločniku, Podgori, Anhovem, Tolminu in Kobaridu, pri Sv. Luciji (danes Mostu na Soči) in v Ajdovščini.

Slovenskih vrtcev italijanske oblasti niso več dovolile; čim prej naj bi jih zamenjali italijanski. Slovenska državna gimnazija v Gorici ni bila obnovljena, slovensko učiteljišče, prej v Gorici, je smelo odpreti vrata v oddaljenem Tolminu, dovolili so tudi slovensko realko v Idriji.

Zaključno spričevalo iz leta 1924 pisatelja Cirila Kosmača, ki je osnovno šolo na Slapu ob Idrijci še opravil še v slovenskem jeziku. VIR: SI_PANG/0004 Šolsko nadzorništvo Tolmin, t. e. 65.

Učitelji – resna ovira za uveljavljanje italijanskih interesov

Do slovenskih učiteljev je bila nova oblast od vsega začetka nezaupljiva in jih je obravnavala kot resno oviro za uveljavljanje italijanskih interesov; strogo je preverjala njihovo politično-moralno naravnanost in jih na različne načine disciplinirala. Obtoževali so jih protiitalijanskih čustev in propagande, kot denimo v primeru učiteljice v Volarjih Milene Bratina, ki je leta 1921 sprožila akcijo zbiranja denarne pomoči za slovanske žrtve fašističnega nasilja v Istri. S tem naj bi po mnenju poveljnika tolminskih karabinjerjev razpihovala nepomirljivo sovraštvo proti Italiji.

Nekateri učitelji so se že takrat zaradi težkih razmer izselili v Jugoslavijo, nekateri pa se sploh niso vrnili na svoje delovno mesto. Tistim, ki so bili rojeni onkraj demarkacijske črte, so pogosto zavrnili italijansko državljanstvo. Podobno se je godilo tudi duhovnikom – katehetom, saj se je oblast dobro zavedala narodnoobrambne moči duhovščine ter njenega vpliva na otroke in mladino. Omejiti so ga poskušali tudi s posegi v pouk verouka.

Tomajski župnik Albin Kjuder z veroučenci v farni šoli leta 1936. VIR: Župnija Tomaj.

Šolski sistem so reorganizirali z vrsto dekretov

Vzpon fašizma na oblast je prinesel velike spremembe na področju šolstva, ki so se v zgodovino zapisale kot Gentilejeva šolska reforma. V teku leta 1923 je bila izdana vrsta dekretov, ki so reorganizirali celotni šolski sistem.

V novih provincah je bila s tem dokončno odpravljena avtonomija, ki se je v avstrijskih časih uresničevala preko šolskih svetov – deželnega, okrajnih in krajevnih. Ukinili so posebnosti šole iz avstrijskih časov (npr. meščanska šola).

Ustanovili so Kraljevo šolsko skrbništvo s sedežem v Trstu, ki je poleg novih provinc pokrivalo tudi Furlanijo in Zadar ter naj bi omogočilo lažje poenotenje kulture prebivalstva tega območja z nacionalno, italijansko kulturo. Za skrbnika je bil postavljen zanesljiv fašistični uradnik, Palermčan Giuseppe Reina, ki je dejavno sodeloval pri snovanju Gentilejeve reforme in postal njen glavni izvajalec na priključenem ozemlju.

Tomajski župnik Albin Kjuder z veroučenci v farni šoli leta 1943. VIR: Župnija Tomaj

Slovenski šoli je odlok zategnil zanko okoli vratu

Za manjšine najbolj pogubni odlok šolske reforme je bila Uredba o šolskih stopnjah in učnih programih ljudskošolskega pouka, sprejeta 1. oktobra 1923, ki je urejala osnovnošolsko izobraževanje. Njen 4. člen je določal, da se v vseh osnovnih šolah kraljevine poučuje v državnem jeziku, pouk maternega jezika pa je mogoč v dodatnih urah. S šolskim letom 1923/24 je bil italijanski učni jezik vpeljan v prve razrede osnovnih šol, v naslednjih letih pa postopno v vse ostale razrede.

Čeprav je zakon stopil v veljavo šele po objavi 24. oktobra, je šolski skrbnik v Trstu nemudoma začel z uveljavljanjem njegovih določil. Tega niso mogli preprečiti ne protesti slovenskega časopisja in staršev ne intervencije slovenskih poslancev v rimskem parlamentu. Slovenski šoli je odlok zategnil zanko okoli vratu, da je v nekaj letih odmrla.

Uvajanje italijanskega učnega jezika je dejansko potekalo še hitreje, kot je predvideval zakon, saj so bile šole večinoma eno- in dvorazrednice. Italijanski pouk se v prvem letu ni vpeljal le v prvem razredu, ampak tudi v tistih razredih, ki so bili z njim združeni v skupnem oddelku.

Seznam premeščenih učiteljev in tistih, ki so izgubili službo zaradi neopravljenega izpita italijanščine, sestavljen pri tolminskem šolskem nadzorništvu leta 1927. VIR: SI_PANG/0004 Šolsko nadzorništvo Tolmin, t. e. 65.

Pouk materinščine v dodatnih urah je bil le slepilo

Kako se je odvijal pouk v tistih letih, lahko beremo v zapiskih učitelja tigrovca Antona Rutarja: »Učitelji so se mučili z otroki in otroci so bili v mučilnici. Znali niso nič. Razlagali so v slovenščini in nato naučili en stavek v italijanščini /.../ Seveda se je vsak učitelj pri razlagi posluževal materinščine. Na enorazrednicah je to še šlo, ker je bil učitelj sam. Dvorazrednice so imele že po enega Italijana ali pa fašista, ki je neprestano nastavljal uho na vrata.« In še: »Na Temljinah, v Lojah, v Poreznu in Krnu me ni nihče nadzoroval /.../ Delil sem otrokom slovenske abecednike in druge knjige ter jih prej naučil slovensko čitati.«

Reforma je prizadela tudi srednje šole. Odpravila je tudi idrijsko realko, pri čemer je dovolila, da so do leta 1926 šolanje dokončali še njeni trije višji razredi. Učiteljišče v Tolminu je z letom 1924/25 postalo italijansko, kmalu zatem pa je bilo ukinjeno; nadomestila ga je gimnazija, nadgrajena z licejem.

Novembra 1925 je sledil nov udarec: ukinjen je bil pouk materinščine v dodatnih urah, za katerega je tedanji šolski minister Fedele slovenskemu poslancu Engelbertu Besednjaku priznal, da je bil le slepilo. Tako so slovenski učitelji slovenske učence morali poučevati le še v italijanščini.

Poročilo didaktičnega ravnatelja v Kanalu iz leta 1926 o preiskavi glede tajnega pouka slovenščine. VIR: SI_PANG/0004 Šolsko nadzorništvo Tolmin, t. e. 11.

Režim je v farnih šolah videl protidržavno delovanje

Zadnji branik slovenščine v šolah so ostali slovenski duhovniki – kateheti, s trdno oporo v goriškem nadškofu Frančišku Borgiji Sedeju. Kljub pritiskom in raznim poskusom oblasti, da bi izpodrinili slovenski verouk, se je ta v šoli obdržal vse do jeseni 1928, ko je šolski skrbnik v Trstu ukazal pouk verouka v italijanščini. Takoj zatem je nadškof odredil, naj se pouk verouka prenese v cerkve in zakristije, ter s pastirskim pismom 18. januarja 1929 ustanovil t. i. »župnijske« ali »farne« šole.

Ob vedno hujših fašističnih pritiskih je tik pred svojim odstopom in smrtjo jeseni 1931 skupaj s sufraganoma, poreško-puljskim škofom Pederzollijem in tržaškim škofom Alojzijem Fogarjem, izdal Vodila dušnim pastirjem (lat. Normae), s katerimi je predpisal rabo maternega jezika pri pouku, pravico staršev, da se svobodno odločajo za jezik pouka, pravico cerkvenih oblasti, da določajo veroučne in druge verske knjige. To so bili zavezujoči kanonski odloki, veljavni za ozemlje vseh treh škofij. Med letoma 1928 in 1943 so bile farne šole edine slovenske šole, kjer so se otroci poleg verouka učili tudi slovensko brati in pisati. »Verouk je postal nadomestilo za vse slovensko šolstvo, ki nam ga je Italija uničila,« je konec leta 1933 zapisal nekdanji poslanec Engelbert Besednjak.

Režim je v farnih šolah videl protidržavno delovanje. Duhovniki so bili izpostavljeni hudim pritiskom, poniževanju in krivicam. Zasliševali so jih, jim grozili, obsojali na svarila, opomine, zapore, konfinacije.

Slovenski učitelj Hubert Močnik s svojim razredom v Genovi (Pegli) v šolskem letu 1937/1938. VIR: Zasebna last Ester Kralj.

Fašisti so prežali na slovenske knjige

Slovenski jezik in narodno zavest so otrokom posredovale tudi same družine. V pomoč staršem so pri časopisih izhajale priloge za otroke, izšlo je nekaj knjig. Posebej naj izpostavim abecednik Prvi koraki in berilo Kolački. Abecednike so skrivaj razvažali po slovenskih vaseh in jih brezplačno delili družinam z osnovnošolskimi otroki.

Fašisti so prežali na slovenske knjige, jih večkrat zaplenili in kaznovali tiste, ki so jih delili. Prežali so tudi na zasebne šolske tečaje slovenščine in preganjali organizatorje, čeprav zakonodaja ni prepovedovala zasebnega šolstva. Pod drobnogledom so imeli tudi učitelje. Poleti 1926 je moral na primer didaktični ravnatelj v Kanalu po navodilih tolminskega šolskega nadzornika raziskati, ali sta učiteljici Katarina Močnik in Valerija Boškin skrivaj poučevali otroke nižjih razredov slovenski jezik, potem ko je bil ta že ukinjen, saj so pri hišni preiskavi Močnikove našli 36 izvodov lista za mladino Novi rod. Ravnatelj ni našel dokazov o tajnem pouku slovenščine; v poročilu nadzorniku je navajal pojasnilo učiteljice, da naj bi Novi rod, ki ga je šola brezplačno prejemala, nosila domov z namenom, da ga vrne v Trst.

Šolski izdelki iz let 1933–1935 (Dušan Lisjak). VIR: SI_PANG/0395 Varia šolstvo, t. e. 10.

Že na začetku so odpustili veliko učiteljev

Režim je imel na piki slovenske učitelje kot eno največjih ovir za svojo raznarodovalno politiko. Poniževal in preganjal jih je z zastraševanjem, premeščanjem, policijskim nadzorom, odpuščanjem iz službe, predčasnimi upokojitvami, konfinacijami ter zaporom. Fašizem je postopoma onemogočal delovanje učiteljskih društev in njihove zveze ter obenem vršil hude pritiske za vpis v fašistični učiteljski sindikat. Leta 1926 je Zvezo slovanskih učiteljskih društev ukinil.

Že oktobra 1923 je bilo zaradi uvedbe italijanščine v prve razrede odpuščenih veliko učiteljev. Leta 1925 so izdali odlok, ki je slovenskim učiteljem nalagal, da morajo v dveh letih opraviti izpit iz italijanščine, če hočejo še nadalje poučevati. Konec istega leta so sprejeli zakon, ki je omogočal vladi odpuščanje uslužbencev, ki niso bili lojalni režimu ali katerih vedenje ni bilo v skladu z direktivami vlade. Na tej podlagi so odpustili večino slovenskih učiteljev. Tiste slovenske učitelje, ki so obdržali službo, so postopoma iztrgali iz slovenskega okolja in jih premestili v notranjost Italije, tako da jih je na koncu v Julijski krajini ostala le peščica.

Šolski izdelki iz let 1933–1935 (Dušan Lisjak). VIR: SI_PANG/0395 Varia šolstvo, t. e. 10.

Grobo so zatirali slovenski jezik in maltretirali otroke

Izpraznjena učiteljska mesta so zasedali večinoma mladi italijanski učitelji iz starih provinc, ki niso znali slovensko. Njihov položaj ni bil zavidljiv, saj so občutili odpor domačega prebivalstva do šole in njen neuspeh pri asimilaciji. V dnevnikih so ohranjene njihove ugotovitve, na primer: »Drugorodni otroci se z velikimi težavami sporazumevajo v italijanščini.«

»Drugorodni otrok sovraži italijansko šolo /.../ nošenje podarjene uniforme balile jim ne predstavlja nagrade, temveč žrtev.«

»Otroci niso iskreni in v medsebojnem pogovoru sploh ne uporabljajo italijanščine.«

Če je italijanske učitelje predanost asimilacijski politiki zanesla v grobo zatiranje slovenskega jezika in maltretiranje otrok, sta se nenaklonjenost in nezaupanje ljudi stopnjevala v sovražno razpoloženje ter celo napade na vrtce, šole in osebje.

Šolski izdelki iz let 1933–1935 (Dušan Lisjak). VIR: SI_PANG/0395 Varia šolstvo, t. e. 10.

Da bi vzgojili nove generacije z italijansko identiteto

Šolske dejavnosti in učne vsebine so bile prepojene s fašistično ideologijo, ki se ji je pridružil militarizem. Mladinske fašistične organizacije so v težnji po vsesplošnem nadzoru vsiljevale pečat fašizma tudi izvenšolskemu življenju otrok. V rekreacijskih centrih so učitelji v popoldanskem času nekajkrat tedensko zbirali šolsko mladino, prirejali »fašistične sobote«, namenjene telesnemu usposabljanju, v poletnem času kolonije. Obvezne dejavnosti v popoldanskem času so bile dobrodošle med drugim tudi zato, da so ovirale izvajanje slovenskega verouka. Toda večjega uspeha te organizacije niso dosegle, saj se jih mnogi otroci zaradi obilice dela doma ali oddaljenosti niti niso mogli udeleževati.

Različne organizacije (npr. Umanitaria, ONAIR, Dante Alighieri) so zlasti med otroki pospeševale italijanski jezik in kulturo, da bi vzgojile nove generacije z italijansko identiteto. Ustanavljali so italijanske vrtce, podeljevali nagrade za znanje italijanščine, vodili manjše podeželske šole, organizirali poletne kolonije za otroke ter večerne tečaje in posebne poklicne šole za odrasle.

Poročilo goriške kvesture o duhovnikih (prva stran, na prvem mestu je duhovnik Filip Terčelj). PANG1133_17_226_1

Branik: delovanje narodnozavednih duhovnikov in slovenska družina

Po italijanski kapitulaciji 8. septembra 1943 se je nastavljeno italijansko učiteljstvo umaknilo in obnavljati so se začele slovenske šole. Šolski sistem, ki je t. i. »obmejni šoli« v Julijski krajini namenil ključno vlogo pri integraciji drugorodnega prebivalstva v italijansko kulturo, ni izpolnil fašističnih pričakovanj. Napori, ki jih je vlagal režim v ta namen, so bili nesorazmerni s skromnimi in začasnimi uspehi, ki jih je dosegel, predvsem na vasi. K temu sta pripomogla predvsem dva dejavnika: delovanje narodnozavednih duhovnikov in slovenska družina. Tako je zapisano v poročilu Tajne krščanskosocialne organizacije iz 30. let: »Ko otroci dovršijo šolo, pozabijo povečini vse, česar so se v italijanskem jeziku naučili. Tako je vsaj po vaseh, kjer ljudstvo šole ne smatra za prosvetno institucijo, ampak jo sovraži kot mučilnico otrok /.../ Doma otroci slišijo od staršev o Italiji samo slabo. Vrh tega so otroci v cerkvi v stiku z narodnim duhovnikom, ki jim vceplja v dušo verske resnice in moralne nauke v maternem jeziku in to priliko gotovo uporablja za to, da krepi v deci narodno zavest in ljubezen do slovanske zemlje sploh.«

1/27