Magistrska študentka slovenščine in geografije in absolvent strojništva, ki sta se poročila septembra lani, sta si prvi dom ustvarila v Mariboru. Na ulici, na kateri sta se spoznala.

Kako sta se spoznala?

Ana: Jaz sem končala 9. razred, Simon pa 2. letnik. Na škofijski gimnaziji v Mariboru so bili spoznavni dnevi za devetošolce, ki smo se vpisali na škofijsko. Simon je bil animator moje skupine. Takrat se še nisva dosti pogovarjala. Poleti sva se še dvakrat srečala; enkrat na vlaku …

Simon: Mi smo šli na poletni tabor.

Ana: Jaz pa sem šla na duhovne vaje. Takrat sva se samo pozdravila. Potem pa sva se srečala še, ko sem bila jaz na koncu počitnic na TZV-ju, skavtskem taboru za vodnike.

Simon: To je bilo 2 km od mojega doma. Imeli so našo kozo.

Ana: In Simon jo je prišel enkrat s svojimi brati hranit. Pa še to je zanimivo! Na spoznavnih dnevih sem šla iskat Simona na Facebook. Nisem vedela, kako se piše. Prošnjo za prijateljstvo sem poslala »kar enemu« Simonu, ki me seveda nikoli ni sprejel.

Simon: Jaz takrat nisem imel Facebooka. Konec poletja sem si ga naredil, ker sem jo na TZV-ju že tretjič videl in sem si mislil: to pa bo nekaj!

In potem?

Ana: Potem sva se pa začela pogovarjati na Facebooku in si pisati esemese.

Simon: Septembra se je začela šola in sva se dogovorila, da bova vsak dan po šoli del poti domov prehodila skupaj.

Ana: Res sva šla skoraj vsak dan. In sva se veliko pogovarjala.

Simon: Konec njenega prvega letnika sem jaz naredil vozniški izpit in jo peljal v kino gledat Backa Jona.

Ana: Tam me je vprašal, ali bi bila njegova punca. Rekla sem: »Okej, če ne bo kar nekaj.« Ni bilo kar nekaj. (smeh)

Po poroki sva dobila korono in dva tedna samo ležala. Potem pa je bilo super. To je novo življenjsko obdobje, ki sva ga tako čakala. FOTO: Večni trenutek

Za poroko sta se odločila že v študentskih letih. Kaj vaju je prepričalo za zakon?

Simon: Oba sva se želela poročiti s prvo punco oz. prvim fantom. Videla sva zglede parov, ki so se zgodaj poročili, in prednosti tega. Že po kakšnem letu sva se dogovorila, kdaj približno se bova poročila.

Ana: Dokler si mlad, se laže odločiš za stvari, ki niso »normalne« za današnji čas. Zagotovo pa je bil velik razlog za poroko tudi, da sva se trudila živeti čisto. Ni bilo lahko, a zdaj z gotovostjo trdiva, da je vredno. Zagradila sva trdne temelje. To naju zdaj drži skupaj, ko je težko.

Kako so novico sprejeli ljudje okrog vaju?

Simon: V mojem sorodstvu so bili kar presenečeni. Tudi tri leta starejši brat se je lani poročil. Zanj je bilo normalno, mene pa so spraševali, kam se mi mudi. Ožja družina ni imela problemov, širša bolj. Tudi prijatelji so bili veseli.

Ana: Moj brat je šel ravno v propedevtični letnik (priprava na vstop v bogoslovje, op. ur.). Vedela sem, da bo mami hudo, ker bova v kratkem času dva odšla od doma. Strah me je bilo, kako bodo sprejeli, zato sem bila hvaležna Simonu, da je atiju namignil, kaj se bo zgodilo. Vedeli so za zaroko, so bili pa šokirani, ko so izvedeli, da se bova poročila že čez eno leto. Ampak so res lepo sprejeli. Ponudili so nama pomoč pri vsem, kar bi potrebovala, ob strani so nama stali tudi z molitvijo.

Kako sta se pripravljala na poroko in zakon?

Simon: Šla sva na šolo za zakon k p. Vitalu Vidru. Najbolj so nama pomagale duhovne vaje za pare v Stržišču. Pred poroko sva molila devetdnevnico. Tik pred poročno mašo sva izvedela, da sta jo tudi priči skrivaj molili z nama.

Ana: Dobro je bilo, da sva imela dovolj časa tako za organizacijske zadeve kot za duhovno pripravo. Hitro sva se lotila organizacije in uredila večino stvari. Potem je ostalo dovolj časa za duhovno pripravo. Marsikdo nama je rekel, da se zaradi epidemije ne bova mogla poročiti in da ne bo tako, kot si želiva. Nama pa je bilo vseeno – tudi če bi bila sama z duhovnikom, bi se poročila.

Zelo sva hvaležna, da sva skupaj. FOTO: Blaž Weindorfer/Sportida

Misliti je bilo treba tudi na stanovanje.

Ana: Imela sva srečo. V uporabo sva dobila stanovanje, ki sva ga obnavljala že od aprila. Simon se je zelo vrgel v to, ker je bilo treba prenoviti vse. Ves čas sva razmišljala, da če ne bi bila študenta, ne bi našla časa za vse to. Starši so nama finančno pomagali, sama tega ne bi zmogla.

Simon: Sva pa računala, da imava dovolj prihrankov, da se lahko poročiva in greva na svoje, tudi če bi bili vsi proti.

Kako sta doživela poročni dan? Kaj vama najbolj ostaja v spominu?

Simon: Poročna maša je bila svetovna! Celotna poroka je bila zelo lepa, vse je šlo, kot sva si želela.

Ana: Zelo sem bila srečna in pomirjena. Še bolj sem začutila, da je to to.

Simon: Ampak je malo živčnosti, ko moraš pred vsemi obljubiti. To ni mala stvar.

Ana: Obljubo sva povedala tako hitro, da je ne bi znala tako hitro ponoviti. (smeh) Meni je šlo sicer na jok, celo mašo sem zadrževala solze. Najlepši trenutek je bil, ko je prišel Simon pome na dom.

Simon: Vsi, ki so pomagali, so bili res dobri. Družina, prijatelji in ostali sorodniki – vsak je pomagal po svojih najboljših močeh in nikomur ni bilo težko, res sva hvaležna.

Stanje v družbi trenutno ni rožnato, vidva pa sta vedno nasmejana. Kako gledata na prihodnost?

Ana: Zelo se je veseliva. Počutim se, kot da nama nič več ne more do živega. Seveda si delava plane za prihodnost, ampak res splošne, prilagodljive. Najin prvi cilj je zdaj končati študij. Sicer pa živiva v tem trenutku, ne razmišljava preveč o prihodnosti. To je obdobje, ki sva ga čakala. Jaz se zelo veselim prihodnosti, karkoli bo prinesla.

Simon: Želiva si, da bi najina družina rasla. Bomo videli, če bo. Gotovo bo lepo. No, se bova trudila. (smeh)

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (3/2022).