Iški vintgar, ki se zajeda globoko v Krimsko-Mokrško hribovje, je priljubljena izletniška točka Ljubljančanov in okoličanov. Večina nedeljskih obiskovalcev se sprehodi le po okolici gostišča in tamkajšnjih prostorov za piknik, mi pa vas vabimo na dolg potep po soteski Iške. Tja, kamor ne sežeta glasba iz zvočnikov in vonj po čevapčičih.

Takoj za Domom v Iškem vintgarju se navkreber požene pot na Krim, mi pa malce naprej zavijemo čez most na drugo stran reke. Vse je odlično označeno, vendar brez zmede vseeno ne gre: na enem kažipotu piše, da je do Krvave Peči 2.30 ure, na drugem pa (pravilno) 3 ure.

Označena pot do Vrbice (sotočja Iške in Zale) se hitro odmakne od prostorov za piknik in požene navkreber čez strmo pobočje. Posebej v mokrem vremenu tu ni odveč previdnost, saj je steza ozka, skale, zemlja in listje pa se lahko hitro spremenijo v drsalnico. Nekaj minut pozneje se znova spustimo k žuboreči reki. Na produ ob njej se sonči nekaj posameznikov, tu in tam kdo že zabrede v vodo, ki pa je tudi poleti ledeno mrzla.

Znova krenemo navkreber, tokrat še više kot prvič. Nad nami in na drugi strani soteske, ki je globoka do štiristo metrov, kipijo kvišku skalnate stene. Kakšna divjina! In to dobesedno na pragu Ljubljane, saj smo bili še pred slabo uro v mestnem središču. Na peščenem pomolu se pot prevali navzdol ter ob jeklenici švigne mimo skalnatega stražarja. Za njim je v strugi votli kamen – skalnati osamelec, skozi katerega je reka izdolbla luknjo. Pot se privije k skalam in jeklenici, nato pa nas pripelje do razpotja. Tu se za kratek čas ločimo od evropske pešpoti E6 in spustimo do pet minut oddaljenega sotočja Iške in Zale. Kraj je prijeten. Voda je kljub strmim pobočjem mirna in plitva, obrežje pa krasijo veliki cvetovi rumenih maslenic.



Večina izletnikov se tu obrne, mi pa bomo izlet podaljšali do Krvave Peči. Kažipot nas usmeri v strmo pobočje, kjer se znova pridružimo pešpoti E6. Pot je samotna in manj uhojena kot prej, klôpi na gostem zelenju pa željni žrtev, zato se jih lahko hitro naberemo kot berač uši. Vzpon je sprva strm, za robom pa se pot položi. Visoko zgoraj zagledamo mogočno skalovje, ki štrli iz gozdnatega pobočja. Toploljubno rastlinje, med katerim smo hodili doslej, se umakne bukovemu gozdu. Steza v njem zavijuga navkreber, nato pa se položi in skoraj vodoravno preči razgibana pobočja, polna odpadlega listja.

Približno uro in četrt po ločitvi od Iške prispemo do Krvave Peči, odmaknjene vasice z nekaj več kot dvajsetimi prebivalci in množico počitniških hišic. Evropska pešpot E6 zavije proti Kureščku, mi pa rahlo v desno do bližnjih hiš. Ko prispemo do asfaltne ceste, krenemo v desno do naslednje hiše, kjer nas kažipot vabi k cerkvi sv. Lenarta. Ob robu travnika in med drevjem se vzpnemo do razglednega roba. Globoko pod nami je dolina Iške, nad njo pa na zahodu odmaknjena vas Osredek na skrajnem koncu Vidovske planote. Kraj je eden tistih, kjer si zadovoljno rečemo: »Dobro je, da smo tukaj«. A ker do cerkve sv. Lenarta ni več daleč, se bomo sprehodili še do nje. Potem pa krenili po isti poti nazaj proti izhodišču.



OSNOVNI PODATKI
Vrbica in Krvava peč
Izhodišče: Dom v Iškem vintgarju.­
Dostop: Iz Ljubljane nadaljujemo­ vožnjo do Iga, nato pa skozi Staje, Iško vas in Iško do Doma v Iškem vintgarju.
Višinska razlika: 440 m
(do Krvave Peči).
Dolžina izleta: do Vrbice (sotočja Iške in Zale) 1.30 ure, do Krvave Peči 3 ure.
Kratek opis poti: Za Domom v Iškem vintgarju zavijemo na levo stran Iške, ob kateri ostanemo vse do sotočja z Zalo. Hodimo po strmih pobočjih nad reko, krajši čas pa tudi tik ob njej. Steza je na več krajih ozka (dvakrat je ob njej tudi jeklenica), zato je potrebna previdnost – še zlasti v mokrem. Od sotočja Iške in Zale se lahko vzpnemo še do vasi Krvava Peč. Do izhodišča se vrnemo po isti po­ti. Pot je dobro označena, razgibana in zanimiva, ni pa primerna za družinski izlet z manjšimi otroki.
Zemljevid: Ljubljana-okolica, 1 : 50.000.

NEDELjSKA MAŠA
V župnijski cerkvi sv. Martina na Igu je maša vsako nedeljo ob 8. in 10. uri.