»V moji mladosti so se najbrž zgodili vsi tisti 'nastavki', ki so me mnogo kasneje skoraj brez moje volje popeljali v tako kreativni svet in kasneje tudi v tak poklic,« pove Ubald Trnkoczy za Družino in nadaljuje, da bi danes temu »gnezdu« (domu) najbrž rekli klasična meščanska družina, stanujoča v velikem nefunkcionalnem stanovanju v centru Ljubljane, podedovanem še iz prejšnjih rodov, opremljenem s starim masivnim pohištvom. »Ampak pri nas doma je bilo zelo živahno, glasba in slikarska umetnost je bila povsod prisotna po zaslugi staršev seveda, ki sta jo oba imela zelo rada. Z bratom sva poslušala, gledala in srkala vse te lepe stvari. Že čisto na začetku mi šola (sedenje pri miru) ni bila ravno pisana na moj karakter, ki je bil zelo otroško nemiren in zvedav. Potem se me je ta 'vzorec' držal skozi življenje. Vse, kar me je zanimalo, sem opravil z odliko, vse ostalo pa je bilo tako nekako za silo. Pa se je, hvala Bogu, vse nekako zasukalo v pravo smer. Po prezgodnji smrti...