Bil je škof in pretrpel mučeniško smrt okrog leta 300. Vrgli so ga v Sremu, sedanji Sremski Mitrovici, v Savo. Sodnik prokonzul Prob ga je nagovarjal: »Ubogaj vendar božanske cesarjeve ukaze in daruj bogovom!« Irenej mu odvrne: »Kdor daruje bogovom, ne pa Bogu, bo iztrebljen iz njegovega ljudstva.« Prob: »Premilostna vladarja (Dioklecijan in Maksimijan) sta ukazala darovati ali pa boš mučen.« Irenej: »Rečeno mi je, naj se dam rajši do smrti mučiti, kakor da bi zatajil Boga in daroval zlim duhovom.« Razpno ga na natezalnico. Prob mu reče: »No, kaj praviš, Irenej? Boš zdaj daroval?« Irenej: »Darujem sam sebe Bogu s tem, da ga priznavam; vedno sem mu dozdaj prinašal to daritev.«

Na kraj mučenja pridejo Irenejev oče in mati, njegova žena in otroci ter veliko sorodnikov in prijateljev. Prosijo ga, naj ugodi cesarjevemu povelju. Prevelika ljubezen do njega jim je zrahljala vero.

Čez nekaj dni ga zaslišijo drugič in pri tem bijejo s palicami. Škof govori: »Enega Boga imam, ki sem se ga naučil častiti že od rosne mladosti.« Prob: »Imaš ženo?« Irenej: »Nimam je.« - »Imaš sinove in hčere?« - »Nimam jih.« - »Imaš starše?« - »Nimam jih.« - »Kdo pa so bili tisti, ki so pri zadnjem zaslišanju tako jokali?« Irenej: »Staršem, ženi in otrokom sem se popolnoma odpovedal, da bi laže služil Kristusu, ki je rekel: Kdor ljubi očeta ali mater bolj ko mene, ni mene vreden; in kdor ljubi sina ali hčer bolj ko mene, ni mene vreden. Moji otroci imajo istega Boga, kakor ga imam in molim jaz. On more nje in mene varovati. -
Zato pa že stori, kar ti je naročeno!« Prob: »Odsekajte mu glavo in ga vrzite zaradi nepokorščine do cesarjevih ukazov v reko!«

Na mostu so mu odsekali glavo in vrgli truplo v Savo.

Goduje 6. aprila.


»Pravičnih duše so v božji roki in trpljenje jih ne zadene. Očem nespametnih so se zdeli mrtvi,... oni pa so v miru« (Mdr 3,1-3).