V njej spremljamo osnovnošolko Emo, ki jo nadleguje in se ji posmehuje sošolka Neža. Je kot volkulja z ostrimi čekani in kamor koli gre, ji sledi njen trop. V Emi začne rasti kepa, zaradi katere se ne more igrati in jesti, še smejati ne. Celo v šolo noče več. A zdravnik ugotovi, da je zdrava, zato ji ne preostane drugega, kot da tudi sama postane volkulja. Nežo in njen trop nasmeji, ko ozmerja sošolca Simona. Toda kepa ni izginila, samo premaknila se je. Videla je grozo v Simonovih očeh. Kaj bi lahko storila drugače?

Naslovnica slikanice Ko te jeza spremeni v volka.

Otroci, ki doživljajo nasilje od svojih sovrstnikov, občutijo strah in tesnobo, zato težko povedo, kaj se dogaja. Nekateri svojo nemoč prikrivajo tako, da sami postanejo nasilni do vrstnikov. Pomembno je, da o tem spregovorimo odrasli, saj nikakršno medvrstniško nasilje ni sprejemljivo.

Zakaj se nekateri vrstniki spravljajo na svoje sošolce, jih ponižujejo, pretepajo, včasih celo izsiljujejo? O tem smo se pogovarjali z Ireno Zajec, ki je univ. dipl. socialna delavka in mati petih otrok, starih od 7 do 17 let. Diplomirala je na visoki šoli in fakulteti za socialno delo. Skoraj 20 let je posvetila socialnemu delu. Najprej v Materinskem domu in Zvezi društev upokojencev, od leta 2018 pa se ukvarja z družinami, osnovnošolci in mladimi na Družinskem in mladinskem centru v Cerkljah na Gorenjskem.

Irena Zajec je univ. dipl. socialna delavka in mati petih otrok, starih od 7 do 17 let. Od leta 2018 se ukvarja z družinami, osnovnošolci in mladimi na Družinskem in mladinskem centru v Cerkljah na Gorenjskem.

Pri svojem delu ste se srečali tudi z žrtvami nasilja. Koliko je nasilja v naši družbi?

Čeprav nikoli nisem delala strogo na področju nasilja, je to tako prisotno v naši družbi, da se z njim, tako kot vsi, srečujem ves čas, če si le ne zatiskam oči.

Nasilje je vedenje, s katerim oseba zlorabi svojo moč, da bi si drugo osebo podredila, jo nadzorovala, ustrahovala, ponižala, izkoristila ali celo uničila.

Med nami je ogromno nasilja. Uradne številke o žrtvah nasilja so grozljive, tudi v Sloveniji se streljamo in rešujemo družinske konflikte z noži. Kaj šele, ko pomislimo na vse zamolčane zgodbe.

Na svoji poklicni poti sem najprej srečevala mame, ki so v materinski dom prišle zaradi različnih socialno-ekonomskih težav, med njimi je bilo mnogokrat tudi nasilje. V programu Starejši za starejše so se prostovoljci preveč pogosto srečevali z mnogimi zgodbami starejših žrtev nasilja, najpogosteje od svojih najbližjih. Če so se že zaupali prostovoljcem, je bila na koncu iz njihovih ust najpogosteje slišana prošnja, polna strahu, naj vendar nikomur ne povedo, ker bo potem še huje.

Knjigo Ko te jeza spremeni v volka lahko naročite TUKAJ.

Zakaj žrtve in priče nasilja velikokrat ne spregovorijo?

Težko je govoriti o tem, da nekdo, ki bi ti moral biti najbližje, ki bi moral poskrbeti za tvoje najbolj osnovne potrebe, počne grde in boleče stvari. Težko je, ker je žrtev velikokrat odvisna od tistega, ki nasilje povzroča. Težko je spregovoriti tudi zato, ker smo vzgojeni tako, da se domačih težav ne raznaša okoli, da skrbimo za to, da so naše fasade in balkoni lepi, noter pa se ne sme videti. V sosedove stvari se prav tako ni prav vmešavati in čeprav vsi vemo, da je soseda vsake toliko časa tepena, to ni naša stvar. Tudi otroke naj vsak vzgaja tako, kot najbolje zna, mladi pa se bodo že zmenili sami med sabo. Pogledamo mimo, preslišimo, gremo dalje po svoji poti, saj imamo vsak zase dovolj težav in tako ostajamo daleč od ničelne tolerance do nasilja.

Irena Zajec: Otroci, ki izvajajo nasilje nad drugim otrokom, so pogosto tudi sami žrtve nasilja. V resnici z nasiljem, ki ga izvajajo nad sovrstniki, izražajo svojo nemoč. FOTO: Tatjana Splichal

Kakšno je nasilje med vrstniki?

Pri nasilju nad vrstniki gre prav tako za namerno zlorabo moči, psihično, fizično ali ekonomsko nasilje enega ali več otrok-mladostnikov nad drugim otrokom-mladostnikom podobne starosti. Pogosto je to dolgotrajno in prikrito.

Če se spomnim svojega otroštva, lahko rečem, da smo se otroci med sabo brusili in iskali svoje mesto v svetu na različne načine. Fantje so se včasih tudi stepli, dekleta pa smo se največkrat sprla in kuhala »mulo«. Zelo hitro pa smo bili spet vsi skupaj. Ne spominjam pa se takšnega »organiziranega« nasilja nad vrstniki, do kakršnega prihaja sedaj. Eminih, Nežinih in Simonovih zgodb z drugimi imeni in obrazi je na žalost v naših šolah ogromno.

Čeprav je vsaka vrsta nasilja za žrtev boleča in travmatična in je težko govoriti o bolj ali manj težkih oblikah, se mi zdi v šolah in drugih skupnostih, kamor so otroci prisiljeni redno prihajati, še posebej problematično prikrito, dolgotrajno, psihično nasilje skupine otrok, ki jo vodi neformalni vodja in ga izvajajo na skrivaj, nad osamljeno žrtvijo (izključevanje, žaljenje, posmehovanje, širjenje neresnic, izsiljevanje …). Takšno nasilje lahko traja zelo dolgo, preden pride na dan.

Težko je govoriti o tem, da nekdo, ki bi ti moral biti najbližje, ki bi moral poskrbeti za tvoje najbolj osnovne potrebe, počne grde in boleče stvari. Težko je, ker je žrtev velikokrat odvisna od tistega, ki nasilje povzroča.

Kako nasilje vpliva na otroka?

Vsako nasilje, ki ga doživlja otrok, vpliva na njegov telesni, psihični, čustveni in kognitivni razvoj, telesno in duševno zdravje, oblikovanje njegove identitete in samopodobe in počutje. Kako se bo to izrazilo pri posameznem otroku, pa je odvisno od mnogih okoliščin.

 Kakšni so znaki, da otrok doživlja medvrstniško nasilje?

Znaki, da je otrok žrtev nasilja vrstnikov, so zelo različni. Odvisni so od vsakega otroka posebej, od tega, kakšna je njegova družina, socialna mreža, kakšno nasilje doživlja, koliko časa nasilje traja, kdo ga izvaja … Najhitreje se opazi fizične poškodbe. Stiske pa se izražajo na najrazličnejše načine. Nekateri otroci kar naenkrat začnejo izražati odpor do šole, začnejo zbolevati (trebušne bolečine, glavoboli), začnejo zamujati v šolo ali prihajati prezgodaj, nočejo na šolske izlete, šole v naravi, se zadržujejo v bližini učiteljice, prosijo starše, da jih vozijo v šolo in prihajajo iskat, čeprav so že samostojni, imajo poškodovane osebne stvari, jih izgubljajo, vendar ne želijo povedati, kako se je to zgodilo, ali povedo povsem nesmiselno zgodbo, lahko se spremeni njihovo vedenje, so pogosto vznemirjeni, zaskrbljeni, žalostni, jezni, se zapirajo vase …

Vsega in vsakega nasilja nad vrstniki ne bomo mogli nikoli preprečiti. Prav pa je, da se nanj odzovemo vedno, ko ga zaznamo-opazimo, in ga vsak po svojih močeh preprečujemo in ustavljamo. FOTO: Tatjana Splichal

Zakaj so otroci nasilni do svojih vrstnikov?

Otroci, ki izvajajo nasilje nad drugim otrokom, so pogosto tudi sami žrtve nasilja. V resnici z nasiljem, ki ga izvajajo nad sovrstniki, izražajo svojo nemoč. Lahko je to način reševanja problemov, ki so ga prevzeli kot vzorec ravnanja v svojih družinah.

Na koga se lahko obrnejo otroci, ki doživljajo medvrstniško nasilje?

Prav bi bilo, da bi se vsak otrok v svoji družini počutil tako varnega, da bi se lahko zaupal staršem. Predvsem najstniki pa se morda lažje najprej zaupajo komu drugemu, svetovalni delavki, učiteljici, trenerju, starejšemu prijatelju, animatorju, prostovoljki, s katero se učijo ... Lahko pokličejo tudi na telefon za otroke v stiski (TOM), ki je v 30 letih delovanja postal že zelo prepoznaven in znan. Malo manj znane so morda Unicefove varne točke. Vsekakor pa bi morali vsi, ki se kakor koli ukvarjamo z otroki ali jih imamo sami, otroke spodbujati in učiti, da se lahko in se morajo obrniti po pomoč takrat, ko so v stiski, k nekomu, ki mu zaupajo.

Svetovalne delavke v šolah bi morale imeti med odmori odprta vrata, iti bi morale med otroke, prav tako ravnatelji …

Kaj naj storijo starši, če sumijo, da so sovrstniki nasilni do njihovega otroka?

 Zame kot mamo in strokovno osebo je nenehno ustvarjanje varnega prostora in vzdrževanje živega stika med menoj in otrokom najpomembnejše. Tako smo za različne znake in morebitne stiske pri posameznem otroku veliko bolj dovzetni. Če jaz kot mama poznam svojega otroka, če imam z njim stik, potem bom začutila, da je nekaj narobe, da je nekaj drugače. Prav tako na našem družinskem centru. Precej otrok prihaja vsak dan, večkrat na teden. Te otroke poznam, jih začutim že, ko stopijo skozi vrata. Začutim, da je danes npr. nekaj drugače, da se je nekaj zgodilo. Morda vidim, da se nekaj dogaja, kuha že cel teden. Važno je, da gradim varen prostor, da sem zanje oseba, ki se ji lahko zaupajo. Tudi učiteljica v šoli, če ima stik z učenci, jih bo lažje začutila in oni se ji bodo lažje zaupali.

Če pa otrok stisko že ubesedi, je najpomembneje, da mu verjamem, da ga razumem, da sočustvujem. Potem pa je čas za akcijo. Pri tem pa je že spet odvisno od posameznega otroka. Enega bomo s primernim pogovorom in usmeritvami lahko opremili, ga opolnomočili, da se bo z nasiljem spoprijel sam, drugemu bo potrebno več pomoči, timsko delo, strokovna obravnava …

Irena Zajec: Če pa otrok stisko že ubesedi, je najpomembneje, da mu verjamem, da ga razumem, da sočustvujem. Potem pa je čas za akcijo. FOTO: Tatjana Splichal

O nasilju naj starši vsekakor obvestijo šolo, ta pa je dolžna ukrepati. Starši se lahko tudi sami soočijo s povzročitelji, če seveda zmorejo to storiti na primeren način (brez nasilja). To, da starši otroku stojimo ob strani, je za otroka izjemnega pomena, za povzročitelje nasilja pa jasno sporočilo, naj ga pustijo pri miru.

Če starši ne vedo, kaj bi storili, ali ob tem tudi sami doživljajo stisko, naj prosijo za strokovno pomoč. Najbližje in najhitreje dostopne svetovalne delavke so v šolah, vrtcih, CSD ... Vsekakor otroka ali mladostnika, ki nam zaupa, ne smemo pustiti samega ali razvrednotiti težave, s katero se sooča (ne tožari, se boste že zmenili …).

Je mogoče medvrstniško nasilje preprečiti? Kako lahko k temu pripomorejo šola in starši?

Vsega in vsakega nasilja nad vrstniki ne bomo mogli nikoli preprečiti. Prav pa je, da se nanj odzovemo vedno, ko ga zaznamo-opazimo, in ga vsak po svojih močeh preprečujemo in ustavljamo.

Vsako nasilje, ki ga doživlja otrok, vpliva na njegov telesni, psihični, čustveni in kognitivni razvoj, telesno in duševno zdravje, oblikovanje njegove identitete in samopodobe in počutje. Kako se bo to izrazilo pri posameznem otroku, pa je odvisno od mnogih okoliščin.

Če bi bilo mogoče, bi sama v marsičem oklestila sedanji učni načrt osnovnih šol, vnesla pa delo na zdravi samopodobi in medsebojnih odnosih. Pri otrocih bi iskala talente in močna področja, ki bi jih imeli možnost razvijati že v šoli, poleg tega pa vnesla učenje ustreznega načina komunikacije, ravnanja s čustvi, reševanja konfliktov, mediacijskih veščin, sklepanja dogovorov, ki je za oba vključena v konfliktu sprejemljiv … Izvajati bi morali preventivne delavnice, igre vlog, se učiti socialnih veščin, pogajanja, izmenjave različnih mnenj … V roditeljske sestanke bi vsakič vključila še kratko delavnico, ki bi je bili deležni vsi starši, ne samo tisti posamezniki, ki se odločijo za dodatna predavanja v okviru šole za starše in navadno že imajo veliko znanja za ravnanje. Svetovalne delavke v šolah bi morale imeti med odmori odprta vrata, iti bi morale med otroke, prav tako ravnatelji … Seveda bi morali ob vsem tem poskrbeti tudi za primerno kadrovsko zasedbo.

Sedaj vsak od nas prinaša zakoreninjene vzorce vedenja iz svoje družine in potem se v družbi in medsebojnih odnosih znajdemo, kot se pač znajdemo. Sistematično učenje gradnje medsebojnih odnosov bi dolgoročno gotovo prineslo določene rezultate, koristilo bi družbi kot celoti in prav tako vsakemu posamezniku v intimnih odnosih.