Zgodovinski spomin odnosov med Judi in Nejudi sega v antiko in se kaže kot stigmatizacija judovskega ljudstva. Judje skozi zgodovino iščejo svojo identiteto v razmerah, ki jih določajo politični, ekonomski, religijski in ideološki dejavniki močnejših ter vplivnejših narodov.

Pionirska analiza judovske podobe v starejšem slovenskem slovstvenem izročilu

Monografija Irene Avsenik Nabergoj Izvori podobe Judov v starejšem slovenskem slovstvenem izročilu (zbirka Razprave in eseji) na več kot tisoč straneh obsega pet delov, ki so po namenu in obsegu različni. V prvem in drugem delu je avtorica predstavita različne vidike evropskega konteksta odnosov med Judi in Nejudi.

Tretji in četrti prinašata pionirsko analizo judovske podobe v starejšem slovenskem slovstvenem izročilu, ki je nastajalo od srednjega veka dalje pod vplivom evropskih del različnih žanrov. Z vidika judovske podobe so med drugimi predstavljena dela Trubarja, Valvasorja in Svetokriškega, Dalmatinov, Škofjeloški, Kapelski in Drabosnjakov pasijon, Poljanski rokopis ter mnoštvo folklornih pasijonskih molitev. Avtorica izhaja iz ugotovitev o posebnostih hebrejskega (izraelskega, judovskega) ljudstva, kot se kažejo v Svetem pismu, v apokrifnih spisih, v patrističnih komentarjih, homilijah, videnjih in razodetjih.

Peti del vsebuje primere judovske podobe v vplivnih basnih, novelah in drugih moralno-didaktičnih pripovedih starejšega evropskega slovstvenega izročila. Z obravnavo primerov judovske motivike v dobi razsvetljenstva pri izbranih avtorjih evropske romantike in pri Prešernu že nakazuje prehod iz obsežnega, večidel sakralnega starejšega slovstvenega izročila v širok razmah slovenske posvetne književnosti.

Posvetna besedila začnejo prevladovati v novejšem obdobju

Kot je Irena Avsenik Nabergoj dejala na predstavitvi knjige v dvorani Slovenske matice v Ljubljani 15. novembra 2023 je v študiji preučila podobo Judov glede na žanrsko raznovrstnost besedil, v katerih se ta podoba pojavlja na ozemlju današnje Slovenije v starejšem slovenskem slovstvenem izročilu, to je v srednjem in novem veku, do romantike. V tem obdobju daleč prevladujejo nabožna besedila: krščanske hagiografije, folklorne pesmi in molitve, srednjeveške pesnitve, pridige, meditacije, pasijonska besedila idr. Posvetna besedila so le redko zastopana in začnejo prevladovati v novejšem obdobju, od romantike dalje, kar bo tematika načrtovane naslednje knjige.

Odnos znanih starejših slovenskih literatov do Judov

Podobo Judov je postavila v evropski kontekst njihovega upodabljanja v literaturi različnih žanrov, z namenom ugotoviti morebitne odmeve v slovenski književnosti.

Odnos posameznih znanih starejših slovenskih literatov do Judov je predstavila v kontekstu njihovih verskih pogledov, od razsvetljenstva naprej pa tudi glede na njihov odnos do družbene in politične resničnosti, predvsem pa glede na vire, iz katerih so zajemali. Posebej je predstavila dela Primoža Trubarja, Janeza Svetokriškega, Janeza Vajkarda Valvasorja, Valentina Vodnika in dve pesmi Franceta Prešerna: Od železne ceste in Judovsko dekle.

V starejšem slovenskem slovstvenem izročilu prevladujeta dve negativni predstavi, ki izvirata še iz srednjega veka: predstava o Judih kot neumnih hinavcih, ki imajo dostop do resnice, a je nočejo upoštevati, ter predstava o Judih kot krvoločnih zasmehovalcih in morilcih nedolžnega Kristusa. Pozneje se temu pridružijo še stereotipi Judov kot oderuhov.

Bogomila Kravos, Denis Poniž, Irena Avsenik Nabergoj in Ignacija Fridl na predstavitvi knjig v dvorani Slovenske matice 15. novembra 2023. FOTO: Ivo Žajdela

Prevladujoč vpliv Svetega pisma Nove zaveze

Raziskala je razvoj podobe Judov v Evropi in posledično v slovenskih deželah glede na dva poglavitna vira oz. vidika, ki se v različnih besedilih pogosto prepletata: prvi vir je podoba Judov v Svetem pismu in krščanski literaturi, ki je nastajala pod vplivom Svetega pisma; drugi vir je podoba Judov v odnosih med Judi in Nejudi z značilnimi negativnimi stereotipi, ki so se širili po Evropi.

Pri oblikovanju negativne podobe Judov v starejši slovenski nabožni književnosti je ugotavila prevladujoč vpliv Svetega pisma Nove zaveze. Pri tem je pomembno, da začetki negativnega vrednotenja Judov segajo že v Staro zavezo, vrh pa dosežejo v Novi zavezi, v Jezusovem pasijonu.

Srž krščanske kritike Judov je bil, da so Judje morilci Boga

Zakaj je podoba Judov v Svetem pismu tako negativna? Avtorica je ugotovila, da v Stari zavezi prevladuje notranja kritika trdovratnih Judov, ki ne sprejemajo oznanila svojih prerokov in se zatekajo v idolatrijo, judovski voditelji pa so trdosrčni do šibkih in zatirajo svoje ubogo ljudstvo. Judovski preroki zato bičajo trdosrčnost, pohlepnost in nepravičnost vodilnih judovskih razredov in posameznikov, kot so bili kralji in sodniki.

Z Novo zavezo in začetki krščanstva se je začel razkol znotraj judovstva: med tistimi Judi, ki so sledili Jezusovim naukom, in drugimi, ki so Jezusov nauk zavračali. Srž krščanske kritike Judov na podlagi poročila vseh štirih evangelijev o Kristusovem pasijonu je bil, da so Judje morilci Boga.

Teološki razkol se je s stoletji poglabljal

Krščanski teologi so se v prvih stoletjih in pozneje večinoma strinjali s tezo, da so Judje zaradi zavračanja Jezusa izgubili svoj status izvoljenega ljudstva in da se je koncept izvoljenega ljudstva prenesel na kristjane. Jezus je torej novi Adam, novi Jeruzalem, kristjani pa so novo Božje ljudstvo.

Ta teološki razkol se je s stoletji poglabljal še zaradi drugih, posvetnih dejavnikov. Judje so postali prepoznavna skupina, ki se ni identificirala z religijo in kulturo večinskih krščanskih prebivalcev. V srednjem veku je razkol med Judi in kristjani poglobilo še dejstvo, da so v nasprotju s kristjani imeli pravico do posojanja denarja na obresti. Avtorica je ugotovila, da je bil ta status verjetno najusodnejši za nadaljnji razvoj odnosov med kristjani in Judi. Judje so namreč s tem dobili večji vpliv v družbi ter postali razlog večjih sumničenj in strahov.

Irena Avsenik Nabergoj s knjigo Izvori podobe Judov v starejšem slovenskem slovstvenem izročilu na predstavitvi v Ljubljani 15. novembra 2023. FOTO: Ivo Žajdela

Judje so imeli negativno vlogo kot morilci Boga v uprizoritvah pasijonov

Z razvojem krščanstva od 1. stoletja naprej je celotno Sveto pismo imelo vlogo prvega vira tako v judovski kot tudi v krščanski religiji, kulturi in literaturi. Bilo je vir krščanske liturgije, ki je imela izjemen vpliv na prenos krščanstva na širše množice evropskega prebivalstva. Že v zgodnjem srednjem veku pa se je besedilo pasijona razširilo tudi na življenje zunaj cerkvene liturgije – v uprizoritvah pasijonov so imeli Judje izrazito negativno vlogo kot morilci Boga.

Krščansko razlago vloge Jezusa in Marije na eni strani in vloge Judov na drugi so v srednjem veku oblikovali novi redovi kartuzijanov, cistercijanov, dominikancev in frančiškanov, ki so pisali komentarje, homilije ter teološke traktate o Jezusovem življenju, trpljenju in vstajenju. V tem kontekstu so se v vseh vrstah krščanske literature po Evropi razširili tudi prevladujoči stereotipi o »hudobnih Judih« kot Jezusovih mučiteljih in morilcih. To razloži, zakaj v starejšem slovenskem slovstvenem izročilu, ki ga pogosto sestavljajo prevodi ali priredbe tujih nabožnih besedil, najdemo enake ali vsaj zelo podobne negativne stereotipe o Judih kakor drugod po Evropi.

Vyacheslav Braginski (1955, Rusija), Stara sinagoga. VIR: posnetek iz knjige

Primož Trubar Judov ni nikoli obravnaval sovražno

Kot je pojasnila avtorica, je velik obseg literarnih vrst, zvrsti in žanrov, prek katerih se je skozi stoletja v številnih evropskih deželah širila negativna podoba Judov, razlog, da je študija narasla do tega obsega (več kot tisoč strani), »čeprav je na začetku kazalo drugače«.

Najpomembnejši rezultat študije je ugotovitev, kateri so prevladujoči skupni viri negativnega upodabljanja Judov v nabožni literaturi in slovstveni folklori znotraj celotne Evrope, vključno z današnjim slovenskim prostorom: Sveto pismo Stare in še zlasti Nove zaveze, besedila cerkvenih očetov, teologov, filozofov in papežev.

Druga zelo pomembna ugotovitev je, da slovenski reformatorji kljub močnim tujim vplivom od vodilnega nemškega reformatorja Martina Luthra, ki je napisal enega najbolj sovražnih traktatov proti Judom v zgodovini antisemitizma Von den Juden und ihren Lügen (O Judih in njihovih lažeh), niso prevzeli njegovih poznejših ekstremnih protijudovskih stališč, po katerih je treba Jude uničiti. V nasprotju z Luthrom Primož Trubar v svojih delih Judov ni nikoli obravnaval sovražno. Jude je večinoma omenjal v kontekstu svoje kateheze, da bi preprosti ljudje v želji po zveličanju znali ločevati med pravo in krivo vero, med tistimi, ki sledijo Božji besedi, evangeliju in katekizmu, in drugimi, ki »zlorabljajo svete zakramente ter sledijo hudičevemu in človeškemu nauku«. Trubarjev pristop do judovstva je bil praktičen, katehetičen, z jasnim razločevanjem kristjanov od Judov želi pri vernikih vzpostavljati trdno krščansko identiteto.

Judje v Marijinem življenju, Svetem priročniku in Poljanskem rokopisu 

Avtorica je v študiji posvetila večjo pozornost tistim prevodom in priredbam evropsko pomembnih del v slovenski jezik, ki so nastali na slovenskem etničnem ozemlju, pa doslej še niso bili deležni večje pozornosti, še zlasti ne glede podobe Judov. Med njimi je srednjeveška pesnitev Marijino življenje kartuzijanskega brata Filipa iz Žič, ki se opira na kanonske evangelije in apokrifne spise.

Z vidika judovske podobe je predstavila tudi baročna pridižna besedila, med drugim Sveti priročnik Janeza Svetokriškega. V njem je Svetokriški kristjane opozarjal, naj nikar ne bodo tako hudobni in nehvaležni, kot so bili Judje, ki niso hoteli spoznati in ljubiti Kristusa.

Podobo Judov je natančneje prikazala tudi v katekizmih, molitvenikih in meditativnih besedilih, med drugim v obsežnem Poljanskem rokopisu, in v veliki množini slovenskih folklornih molitev. Posebej je predstavila tudi podobo Judov v Valvasorjevih delih.

Protijudovstvo v Dalmatinovem, Škofjeloškem in Kapelskem pasijonu ter pri Drabosnjaku

Ob raziskavi odzivov na izrazito negativno judovsko podobo v najslavnejši, bavarski pasijonski igri iz 17. stoletja, se je avtorica dotaknila tudi vprašanja protijudovstva v Dalmatinovem, Škofjeloškem in Kapelskem pasijonu ter v Drabosnjakovem Marijinem pasijonu.

»V starejši evropski književnosti lahko poleg večinoma negativne obravnave judovskih likov v žanrih moralno-didaktične narave, npr. v eksemplih, basnih in novelah, najdemo tudi besedila z bolj pozitivno podobo Judov,« je pojasnila avtorica. »V nekaterih tovrstnih pripovedih so v negativno luč postavljeni kristjani, ki so npr. kaznovani za umor nedolžnega Juda ali pa obtoženi ropanja doma neke Judinje. Posebna je tudi podoba Judov v Boccacciovem Dekameronu, v katerem je avtorjevo pozitivno vrednotenje judovskega trgovca Abrahama.

Nastopila je podoba Judov kot stereotipov oderuštva

V zadnjem delu monografije avtorica obravnava podobo Judov na prehodu iz večidel religioznega v posvetni kontekst. Poglavitni motiv ni več podoba Juda iz evangeljske pripovedi o Jezusovi obsodbi in njegovem križanju, ampak podoba Judov kot stereotipov oderuštva.

Ugotovila je tudi, da se pri Prešernu niso zakoreninili tako negativni stereotipi kot pri nekaterih sočasnih vplivnih evropskih literatih. V njegovih dveh pesmih s podobo Judov, Judovsko dekle in Od železne ceste, protijudovski stereotipi niso izraziti in v njih ni zaznati kakšne sovražnosti do Judov, celo nasprotno. Krščanski mladenič v obeh pesmih razmišlja o ljubezenski zvezi z judovskim dekletom, racionalni premislek pa ga končno vodi do tega, da se prilagodi pričakovanjem družbe po zvezi z dekletom enake, krščanske vere.

Podoba Juda kot simbola zla je več kot dve tisočletji zakoreninjena v zahodni civilizaciji

V knjigi Izvori podobe Judov v starejšem slovenskem slovstvenem izročilu je Irena Avsenik Nabergoj raziskovala odnos naših prednikov do Judov ter spodbuja razmislek o razlogih za protijudovstvo in antisemitizem. Zaradi velike razširjenosti stereotipov po Evropi ni mogoče vedno odkriti izvora negativne podobe Judov pri posameznih avtorjih. Čeprav se jezik in intenzivnost sovražnosti do Judov od časa do časa spreminjata, je podoba Juda kot simbola zla že več kot dve tisočletji zakoreninjena v zahodni civilizaciji.

»Protijudovstvo, ki se je pojavilo v 3. stoletju pred Kristusom, je v obdobju od 16. do 18. stoletja izpodrinil antisemitizem. Ta je našel nove, posvetne argumente za staro sovraštvo do Judov; Juda je konstruiral predvsem v rasnem in biološkem smislu. Po holokavstu antisemitizem ni izginil; v šestdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja se je znova pojavil pod krinko antisionizma in v drugih oblikah. Kot vidimo, pa je tudi danes spet na pohodu,« je v zaključku predstavitve knjige ugotovila avtorica.

Irena Avsenik Nabergoj na predstavitvi svoje knjige v Ljubljani 15. novembra 2023. FOTO: Ivo Žajdela

Napisala je 15 znanstvenih monografij

Irena Avsenik Nabergoj je redna profesorica in znanstvena svetnica za področje religiologije in religijske antropologije na Univerzi v Ljubljani (Inštitut za Sveto pismo, judovstvo in zgodnje krščanstvo Teološke fakultete), znanstvena svetnica na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in
umetnosti v Ljubljani (Inštitut za kulturno zgodovino), redna profesorica za področje slovenske književnosti na Univerzi v Mariboru (Filozofska fakulteta) in redna profesorica za področje književnosti na Univerzi v Novi Gorici (Fakulteta za humanistiko).

Doktorirala je s področja literarnih ved na Filozofski fakulteti UL (2004) ter s področja Svetega pisma in judovstva na Teološki fakulteti UL (2015), magistrirala iz literarne zgodovine ter diplomirala iz slovenistike in umetnostne zgodovine (FF UL). Raziskuje slovensko književnost v evropskem kontekstu s poudarkom na literaturi 19. in 20. stoletja; motiv Lepe Vide in druge motive
hrepenenja, šibkosti in skušnjave v slovenskem in svetovnem folklornem izročilu in literaturi; podobo Judov v evropski in slovenski zgodovini, literaturi in drugih umetnostih; osebne in družbene vrednote v Svetem pismu in literaturi ter vpliv kulturne dediščine starega Bližnjega vzhoda na razvoj evropske kulture. Pri slovenskih in tujih mednarodnih založbah je izdala 15 znanstvenih monografij, rezultate svojih raziskav pa predstavlja tudi na številnih univerzah in mednarodnih kongresih v Evropi, ZDA, Kanadi in Aziji.

Nagrajena je bila z državnim Zoisovim priznanjem za pomembne dosežke na področju literarnih ved (2009), odlikovana pa je bila tudi z izvolitvijo za redno članico Evropske akademije znanosti in umetnosti, I. razred – humanistične vede (2015).