Kakšni so vaši vtisi s kongresa?

Zelo lepo je spet biti na velikih srečanjih. V sredo se me je zelo dotaknil predavatelj kardinal Bo, ki je govoril o potrpežljivosti. Kongres je priložnost za to, da govorimo o aktualnih vprašanjih, kako živeti vero ob vseh problemih, s katerimi se srečujemo, kot je pandemija. Zame je to zelo pomembno. Za nas Iračane ni enostavno dobiti vizuma in sodelovati na kongresih, kot je ta. Skupina se je prišla srečat z ljudmi iz drugih držav. Krepi nas v veri, ko se lahko srečamo z drugimi in smo skupaj z njimi deležnih trenutkov veselja in duhovnosti.

Družinin novinar in urednik Marjan Pogačnik poroča neposredno z Evharističnega kongresa v Budimpešti.

Omenili ste potrpežljivost. Predstavljam si, da jo v Iraku veliko potrebujete.

(smeh) Veliko, res veliko. Vedno ohranjamo upanje v boljšo prihodnost. Vera nam pomaga ostati potrpežljivi in zaupati Bogu.

Iračani vedno ohranjamo upanje v boljšo prihodnost.

Kakšne so razmere po papeževem obisku?

Papežev obisk je bil za nas trenutek veselja. Doživeli smo tri dni »onkraj časa«. Glede na sedanje probleme v Iraku pa si je težko predstavljati spremembe v državi, še zlasti ne za kristjane in druge manjšine. V državi trpimo zaradi razdvojenosti, sosednje države si prizadevajo, da bi Irak ostal politično in gospodarsko nestabilen. Upam, da bo v prihodnosti prišlo do pravih sprememb, do jasnega priznanja pravic manjšin. Trenutno etnične in verske manjšine zelo trpijo zaradi pomanjkljivih pravic. Težko bi naštel vse probleme, ker jih je toliko, lahko pa rečem, da so nekatere skupnosti ogrožene, ne le, ker niso zaščitene pred teroristi, pač pa tudi ne pred zakonom. Država doživlja močan val islamizacije in žrtve so seveda manjšine. Rešitev, ki jo imajo ljudje v glavi, je ta, da odidejo. Žal ni vedno lahko.

Patriarh Sako je govoril o iraških kristjanih, ki niso zanikali svoje vere …

Nekaj je takšnih, ki so zaradi okoliščin to morali storiti, da so ostali pri življenju, in so izrekli šahado, muslimansko izpoved vere v Alaha. S šahado postaneš musliman. Nekatere je Islamska država zajela. A to so, hvala Bogu, posamezni primeri. Velika večina je ohranila vero in to, da smo tukaj, je dokaz za to.

Skupina iraških vernikov na evharističnem kongresu v Budimpešti FOTO: Marjan Pogačnik

Kako je z življenjem v župniji?

Dobro nam gre. Po premoru zaradi pandemije nadaljujemo z dejavnostmi, z veroukom ob petkih, ki je prost dan, z mašo ob nedeljah. Življenje se nadaljuje, kljub vsem težavam …

Katerim?

Država je še vedno v kaosu. Od enega problema gremo k drugemu … Ob odhodu Američanov iz Afganistana se je v Iračane naselil strah: kaj bo z nami, če Američani, odidejo? Zagotovo bi bilo slabše, če bi se umaknili. So pa tudi vsakdanje težave, pomanjkanje infrastrukture in korupcije, ki hromi državo, čeprav je ta bogata. Le ne vemo, kje pristane denar … Toda pravih sprememb ni.

Evharistija je vir življenja.

Kakšno je mesto evharistije v življenju kristjanov?

Maša je za vse bistvena. Enkrat na mesec je tudi evharistična adoracija v katedrali. Ljudje so je vajeni. Dobro se pripravimo na prvo obhajilo, to je res prazničen trenutek.

Mlade manj zanimajo pobožnosti, povezane z Najsvetejšim. A maša je zares pomembna, sam jih vedno spodbujam, da pridejo k maši in tu najdejo moč. Tu je še težava, ki jo poznamo: nedelje so v Iraku delovni dan in ob koncu dneva, ko pridejo v cerkev, so utrujeni, včasih tudi zadremljejo (smeh).

Kakšen pa je pomen evharistije za vas osebno?

Je vir življenja. Zavedam se problema, ki smo mu priča. Pravim: kako bomo zmogli brez evharistije? Je moč, ki jo prejmemo pri maši. Sam dajem velik pomen tudi vsakdanji maši, ki jo imamo v majhni kapeli v samostanu. Zame je to zelo pomembno. Pride neka skrivnostna moč, ki je ni mogoče povsem izmeriti, a je tukaj.