Oktobra so s Travmatološke klinike UKC Ljubljana že poročali o uspešnem posegu, ki ga je vodil kirurg travmatolog asist. dr. Miha Ambrožič, specialist za zdravljenje poškodb rame. Njegova desna roka je bil vodja oddelka dr. Franc Štefanič, ki je v prostem času tudi sam zagret kolesar, predsednik Društva kolesarska Jakobova pot Slovenija – Camino ter navdušen spremljevalec športne kariere Primoža Rogliča.

Zaupala sta nam svoje svoje občutke, ki sta jih doživela pri spoznavanju Primoža in med operacijo. 

Kje sta spoznala Primoža Rogliča?

AMBROŽIČ: Primoža sem prvič spoznal pred približno šestimi leti na urgenci, ko je imel izpahe v ramenskem sklepu. Od takrat naprej sem ga spremljal v ambulantah in na daljavo po telefonu. Primoža sem prej poznal kot pacienta in ne kot kolesarja, čeprav je bil takrat že znan. Vse skupaj se je začelo zelo naključno in tudi od takrat naprej ga poznam kot pacienta.

ŠTEFANIČ: Z ženo sva navdušena nad njim, ker ima res posebne človeške lastnosti, ki so izjemno tople. Primož je srčen in preprost. S kolesarjenjem se je dejansko začel ukvarjati na rehabilitaciji, ko je še kot smučarski reprezentant grdo padel. Takrat je spoznal, da zaradi hudih poškodb ne bo mogel več skakati. Iz navidezne nesreče je nastalo nekaj ultra dobrega in to je njegova življenjska zgodba. Zdaj smo končali velikonočni čas. Kristus je trpel na koncu. Ko je prišel v Jeruzalem, so ga vsi pričakovali kot novega kralja, ki jih bo popeljal v zmago nad Rimljani. Nekaj sto ljudi ga je videlo živega. Prinesel je zmago nad smrtjo. To je največ, kar lahko nekdo človeštvu prinese. Roglič je v tem pogledu nekaj zelo podobnega. Najhujše nesreče ga spravijo na še višjo raven življenja. Spomnim se lanske tekme, sedemdnevnega tekmovanja od Pariza do Nica. V zadnji etapi je prišlo do padca in izpaha rame. Z raztrganim dresom je nadaljeval in prišel spet v glavnino ter ponovno padel. Vseeno je prišel do cilja, dal poljub ženi in vzel sina Leva v naročje, se z njim crkljal in smejal, kot da je zmagal. Jaz sem samo debelo pogledal. Od navdušenja sem skoraj jokal. Izpisal sem si, kaj je Primož takrat rekel: »Vsi ste že mislili, da je konec, a sam sem vedel, da ni. Zagotovo ni bil dan, ki bi ga želel, a ga ne morem spremeniti. Vzeti moram pozitivne stvari s te dirke in se pripraviti na naslednje izzive. Iz svojih napak se učim, da jih več ne ponovim.« To je nora reč. Še naprej je tekmoval. Potem je prišel nesrečen Tour de France. Roglič je imel spet nesrečo na enem križišču, kjer je motorist pred njim potegnil balo čez cesto. Takrat je cel svet gledal, kako je sam sebi naravnal ramo. Kljub bolečinam je dirkal naprej. To je neverjetno, kaj je človek spravil iz sebe. Takih zgodb, kot jih piše Roglič, v profesionalnem kolesarstvu ni.

Preberite tudi: Operacija Roglič: uspešna kolesarsko-zdravniška zgodba

Po vseh teh nezgodah se je vendarle moral odločiti za operacijo. Kako sta doživela to, da se je zaupal vam?

AMBROŽIČ: Sam me je poklical in dejal, da je čas, da »zrihtamo« ramo. Bil sem presenečen in počaščen, hkrati pa čutil veliko odgovornost. Temeljito sem mu razložil podrobnosti in okvirno sva se zmenila za datum. Zbral sem člane ekipe, za katere sem želel, da so prisotni. Operacija ni bila zahtevna, a vseeno jo je treba narediti pravilno. Če bi šlo kaj narobe, so posledice lahko dolgoročne. Hvala Bogu se je ta prvi del iztekel zelo lepo.

ŠTEFANIČ: Dodal bi, da je imel Primož že veliko izpahov. Zaradi tega so bile pri njem spremembe na kosti, na sklepni ponvici in pa na glavici nadlahtnice. Kakšen drug poseg ne bi bil uspešen.

 Primož Roglič in dr. Franc Štefanič. FOTO: osebni arhiv dr. Štefaniča

Lahko na kratko opišeta potek operacije?

AMBROŽIČ: Poseg je trajal dobro uro in pol. Morda sem delal malo počasneje. Rad bi rekel, da je bil občutek enak kot pri vseh ostalih, a je bil malo drugačen. To je vseeno vrhunski športnik. Čeprav gredo gibi podzavestno v pravo smer, sem se vseeno zavedal, da je to kar velika stvar. Kolesar je vendarle povsem odvisen od svojega telesa.

ŠTEFANIČ: Na ta način sem operiral že gozdne sekače, rokometaše, ljudi, ki opravljajo težka fizična dela. Tej operaciji zaupam. Če ji ne bi, bi bil zelo drugačen občutek operirati svetovnega šampiona. Če imaš že 20 let dobre rezultate in zadovoljne ljudi, pa si dosti bolj suveren. Veš, kaj delaš. Če bo dobro narejeno, bo držalo. Tako greš mirnejši v operacijo. Morda se na začetku še zavedam, kdo je pacient, potem pa 'padem' v operacijo in se ukvarjam s situacijo, ki jo imam pred sabo. Popolnoma odmislim, koga imam na mizi.

Takih zgodb, kot jih piše Roglič, v profesionalnem kolesarstvu ni. (dr. Franc Štefanič)

AMBROŽIČ: Primož je bil miren in enostaven. Zaupal nam je od začetka do konca, zato nismo imeli občutka, da je on velika osebnost. Tisti dan je imel tudi podelitev priznanja pri zdaj že nekdanjemu predsedniku Pahorju. Vem, da se mu je najprej mudilo tja, po podelitvi pa je prišel na operacijo.

ŠTEFANIČ: Spominjam se, ko ga je Miha pripeljal na oddelek. V hipu je bila atmosfera taka, kot da smo že dvajsetič skupaj.

AMBROŽIČ: Tisti ljudje, ki stalno delajo na tem, da pridejo na vrh, ostanejo človeški in ponižni.

Ste po operaciji ostali v stikih? Še vedno spremljata njegov proces rehabilitacije?

AMBROŽIČ: Kmalu po operaciji smo se poslovili. Nato sva se še dvakrat, trikrat slišala. Prosil sem ga, naj se gre še kam slikat, da vidim, ali je res vse v redu. Poslal je slike, povedal mi je, da se počuti dobro. Poslal sem mu še v angleščino prevedeni protokol rehabilitacije za njegove fizioterapevte, potem pa sem ga spremljal samo še po televiziji.

Tisti ljudje, ki stalno delajo na tem, da pridejo na vrh, ostanejo človeški in ponižni. (dr. Miha Ambrožič)

ŠTEFANIČ: To priložnost, ko je ležal pri nas, sem izkoristil in mu predstavil delo Jakobovega kolesarskega društva in mu podaril simbole. Izrazil sem željo, da bi mu podelili naziv častnega člana društva, ker smo bili tako prevzeti ob njegovi zmagi na Vuelti v Santiagu, kamor nas je večina že romala. On je bil nad idejo navdušen, ostala sva v stiku. Ko sva se glede slišala oz. videla prek video klica, je bil ravno totalno premočen. Dva meseca po operaciji je že na polno treniral. Glede na to, da ima odličen telesni potencial, gre rehabilitacija seveda hitreje kot pri ljudeh, ki mišično niso tako močni. Njegov napredek je po tihem pričakovan, hkrati pa neverjetno hiter. Letos marca je zmagal že na dveh enotedenskih dirkah. Že pol leta po operaciji je bil vrhunsko pripravljen.

Kakšen je občutek, ko vidita, da nekdo po vajini zaslugi uspešno okreva in nadaljuje kariero?

ŠTEFANIČ: Sva absolutno ponosna, da je izbral nas. Mislim, da je izbral prav – naša travmatološka klinika je v vseh pogledih na svetovni ravni. Stalno se izobražujemo in uporabljamo najnovejše metode.

AMBROŽIČ: Mislim, da tudi po človeški plati boljšega kolektiva skoraj ni, saj se med seboj zelo dobro razumemo in podpiramo. Roglič se ni zmotil, ko je izbral nas. (smeh) Videti je, da je operacija pripomogla k nadaljevanju njegove uspešne kariere. Verjetno je zdaj v položajih, kjer je rama bolj obremenjena, samozavestnejši. Hvala Bogu, da je šlo vse v redu in da ni bilo zapletov, ki bi ga lahko ustavili. Zelo sem vesel, da se je tako izšlo. To, da zmaguje, pa je čisto njegova zasluga.