Med študijem na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju je leto dni preživela v San Franciscu, kjer je spoznala ameriški način življenja. Prve delovne izkušnje je nabirala na Pink TV kot tajnica režije, novinarka, urednica, kreativni vodja ... Leta 2014 je posnela svoj prvi dokumentarni film Preko trnja do zvezd, ki govori o gluhem dekletu, nato je kot asistentka režije sodelovala pri slovenski nadaljevanki Nova dvajseta ter pri snemanju številnih reklam za znane blagovne znamke. 

Svoje znanje redno izpopolnjuje na delavnicah na temo filma in fotografije. Režirala je tri kratke dokumentarne filme in sodelovala pri več kratkih filmih v vlogi izvršne producentke in fotografinje na setu. Prav med epidemijo pa se je vrnila želja po potovanjih. Ko je prek družbenih omrežij spoznala Armenko Lili Davudyan, jo je ta povabila v svojo domovino. Od takrat se je še dvakrat vrnila v to deželo v južnem Zakavkazju, skupaj pa sta obiskali tudi sosednjo Gruzijo.

Potovati v nemirne države je pogumno, še posebej pogumno je bilo to v času epidemije. Zakaj si se odločila potovati ravno tedaj?

Med epidemijo mi je bilo težko, položaj se mi je zdel brezizhoden zaradi ukrepov proti epidemiji. Počutila sem se ujeto. Gnalo me je nekam drugam, ven iz Slovenije, da bi lažje preživela obdobje epidemije. Ukrepi so se sredi prvega epidemičnega leta 2020 sprostili, a so bile letalske karte drage. Ko sem si leto pozneje dopisovala z Lili iz Armenije, sem si želela odpotovati tja. Prvič sem potovala v Armenijo avgusta 2021 in nato še dvakrat, obiskala sem tudi Gruzijo. Morala sem se testirati za covid-19, cena testa v Sloveniji je bila okrog sto evrov, v Armeniji pa sem ob vrnitvi plačala le 12 evrov. Strah me je bilo, da bo test pozitiven. Imaš karto in vse drugo, pa ne moreš iti. 

Gnalo me je nekam drugam, da bi lažje preživela obdobje epidemije.

Zadnjih 14 dni je bilo zelo stresnih. Poleg tega sem šla v državo, o kateri nisem vedela veliko. Vedela sem, da je bila del Sovjetske zveze, česar se pri arhitekturi sploh ne opazi, in da je prva država, ki je sprejela krščansko vero kot svojo državno vero. Morala pa sem pogledati na zemljevid, kje sploh leži. Želela sem spoznati novo deželo, srečati v živo punco, s katero sva se pogovarjali na daljavo. Nisem vedela, kaj me čaka. Če je morda ne bi bilo, bi ostala sama v tuji državi, prvi polet nazaj pa sem imela šele čez teden dni. A me je že čakala na letališču, tudi njena družina me je lepo sprejela.

Lili izhaja iz izobražene družine in zdaj živi v Erevanu, glavnem mestu Armenije. Dokončala je študij ekonomije, sicer pa dela kot programerka. Priučila se je oblikovanja in urejanja fotografije ter programiranja. Zdaj obiskuje magistrski študij back end programiranja. Njena sestra je anglistka in vodi jezikovno šolo, v kateri širi znanje angleščine. Lili se je angleščine začela učiti šele pred nekaj leti, ker se je želela preseliti v Kanado. Rada potuje, je zelo odprta oseba. Pa tudi zelo dobra voznica. Sicer ima Lili tipične armenske poteze, med katerimi so najznačilnejši gosti temni lasje in nos.

Armenija velja za prvo državo, ki je kot državno vero sprejela krščanstvo, njihova sveta gora in narodni simbol Ararat pa leži v Turčiji. Kaj ta gora predstavlja Armencem?

Ararat jim veliko pomeni, še vedno je upodobljen na državnem grbu, po njem poimenujejo svoje izdelke (cigarete, vinjak), prodajajo spominke s to goro in upajo, da bo nekoč spet njihova. Armenci, ki večinoma pripadajo armenski ortodoksni cerkvi, so zelo verni in tradicionalni. Njihovi samostani in cerkve so izjemno zanimivi. Glede na koledar Armenske apostolske cerkve praznujejo božič 6. januarja. Zanimivo je bilo, da so iz cerkve hodili vzvratno – da ne bi obrnili hrbta oltarju.

Armenci, ki večinoma pripadajo armenski ortodoksni cerkvi, so zelo verni in tradicionalni.

Leta 2022 si obiskala tudi Gruzijo. Tudi tam je bila nedavno vojna. Kakšne so razmere tam zdaj? Je še vedno čutiti spor z Rusijo? 

Sicer je napeto, ampak predvsem politično. No, mislim, da je nekaj težav bilo na gruzijsko-ruski meji, kjer je bilo videti zelo dolgo vrsto tovornjakov, ki so čakali na vstop v Rusijo. Malo sem spraševala o tem, pa mi nihče ni točno povedal, kaj se dogaja. Drugače Rusi v Gruziji dopustujejo, kupujejo in vlagajo veliko denarja. Rusi, Američani in Arabci na gruzijski obali gradijo visoke hotele, ki imajo več kot 50 nadstropij in so vse bliže morju. Nočitve so poceni, mogoče pa je tudi kupiti hotelski apartma in ga oddajati v najem. Drugače pa Gruzija zelo podpira Ukrajino, veliko ukrajinskih zastav je videti v državi.

 Gruzijska kronika ali državni zgodovinski spomenik. Zgornja polovica prikazuje kralje, kraljice in junake, spodnji del pa Kristusovo življenje. FOTO: Ada Trkulja

Gruzija in Armenija imata starodavno kulturo, pa tudi moderna mesta. Kako si doživela Gruzijo v primerjavi z Armenijo? 

Gruzija ima boljše ceste, ima tudi avtoceste, in je bolj zelena, postrežba pa je precej slabša. Glavno mesto Tbilisi je lepo, zelo dobro ima organiziran javni prevoz. Res sem bila navdušena, avtomobila sploh ne potrebuješ. Javni prevoz je mogoče plačevati kar z bančno kartico. Z enotedensko vozovnico se lahko voziš z vsemi javnimi prevozi. Poleg avtobusa in podzemne železnice so vanj vključene tudi nekatere gondole. Gruzijci so manj tradicionalni kot Armenci, bolj odprti svetu, bolj »evropski«. Tudi Gruzija si želi postati članica Evropske unije.

Gruzijci so manj tradicionalni kot Armenci, bolj odprti svetu, bolj »evropski«.

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 5/2023. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.