Kramli trdi, da izpostavljenost intenzivnim dražljajev, ki jih ponujajo elektronske naprave, vpliva na razvoj otrokovih možganov. To pa v večini primerov privede do pomanjkljivega razvoja, zanašanja na zunanje dražljaje, posledično do občutka praznine in potrebe po ekstremnih izkušnjah, kar po njegovem mnenju dokazuje tudi nedavna tragedija v Beogradu.

Spletna odvisnost že v zibelki 

Miha Kramli je pogovor začel kar z vprašanjem, kaj se dogaja v otroški zibelki. »Dojenček, ki mu vrtijo elektronsko slikanico, je izpostavljen intenzivnim barvam in zvokom. Tukaj pride do tega, da se njegovi možgani adaptirajo na intenzivnost. To pomeni, da otrok preden shodi, če mu mi damo tablico, telefon ali računalnik, se bo on prijetno počutil, bo tam domač.« 

Fotografija je simbolična. FOTO: Pixabay

Kramli razlaga, da bo ta otrok ob uporabi digitalnih naprav občutil nekakšno pomiritev in nagrajevanje. »Do teh občutkov pa prihaja, ker so se njegove nevronske povezave v otroški zibelki povezale na osnovi intenzivnosti,« pojasnjuje Kramli in dodaja, »da takšnemu otroku narava ne bo zanimiva, saj ga bo pomirjala le intenzivnost.«

Če bo otrok odraščal v intenzivnosti, bo v življenju vedno potreboval skrajnosti in nagovarjalo bo ga samo, če bo hodil po robu med življenjem in smrtjo. (Miha Kramli)

Videoigra kot oblika bega pred resničnostjo 

»Velikokrat se zgodi, da ta otrok igra nekakšno vlogo, svoje osebne strukture pa ne razvija. Do tega pa prihaja, ker je vloga v videoigrah tako močna in ga spremlja skozi cel dan, da ni več prostora in moči, da bi razvijal lastno osebnostno strukturo, kot zmorejo njegovi vrstniki.«

Imamo vedno več otrok, ki ne oblikujejo svoje lastne osebnostne strukture, ampak igrajo vlogo od zunaj. (Miha Kramli)

Kramli pojasnjuje, da kadar zunanja vloga izzveni in ni več priljubljena, se otrokovo življenje, ki je slonelo le na njej, sesuje. »Takšen otrok se izgubi in pride v stik z globokim občutkom nesmisla življenja. Ta otrok gre po poti skrajnosti. Skrajnost pa pripelje do tega, čemur smo bili priča v Beogradu.«

FOTO: Pexels

Porušena družinska dinamika

Nemška raziskava je pokazala, da v nemških družinah ni več na prvem mestu človek, ampak računalnik. To pomeni, da če se telefon izgubi ali pokvari računalnik, je veliko bolj buren čustveni odziv, kot pa če eden od družinskih članov močno zboli ali za dlje časa odpotuje. Kramli je ob tem povedal, da se je družinska dinamika zaradi pretirane uporabe sodobne tehnologije popolnoma spremenila. 

Molitev, pravljice in vrtičkanje 

Hitrost, stres in pomanjkanje časa danes pogosto zaznamuje družinsko življenje. A kljub takšnemu načinu življenja, bi morali svoj čas nameniti čisto preprostim družinskim dejavnostim, ki pozitivno delujejo na naše telo.  

Družinsko povezovanje dve do tri ure na dan sproži kemični proces v možganih, ki spodbudi iskanje smisla življenja. (Miha Kramli)

»Če otroku vsak dan beremo pravljice, molimo, se igramo, skupaj delamo na vrtu, možgani sprožijo kemični proces, da se naše telo sprosti, stres izzveni, imunski sistem se okrepi in občutek varnosti narašča,« ugotavlja Kramli. 

Zakaj je pomembno, da otrok sliši božično zgodbo 1700-krat?

Kramli pravi, da mora otrok najmanj 1700-krat slišati božično zgodbo, najmanj 1700-krat mora zlagati kocke in najmanj 1700-krat mora prepevati pesmico. Zakaj? Ko mi beremo otroku zgodbo, jo on v domišljiji naslika. Potem sledi drugi korak, ko se otroku poleg naslikane zgodbe porajajo še občutki. Sledi še tretji korak, ko se možgani usposobijo za abstraktno razmišljanje. »Takrat možgani postanejo dojemljivi, da so v življenju dogodki in izkušnje, kjer je razum preslaboten, da bi lahko to razložil in ko razum odpove, se v človeku pojavijo različna občutenja.«

Pri otroku, kasneje mladostniku in odraslemu, kjer so možgani šli skozi te tri korake, bo, ko bo stal v težki življenjski preizkušnji, ogrnil varovalni plašč. Ta varovalni plašč pa je, da ga bo preplavil občutek globokega smisla življenja in ga prizemljil. 

Psihiatrija ni rešitev za vsako vedenjsko težavo 

Danes vedno več otrok ostaja brez možnosti razvoja abstraktnega razmišljanja in vesti zaradi pomanjkanja pravljičnih zgodb, igre, fizične aktivnosti in družinske povezanosti. To pa lahko privede do težav, kakšni smo bili priča pred kratkim v Beogradu, ko je mladostnik ubil 9 ljudi, je prepričan Kramli. 

FOTO: Pexels

Ena ura terapije na teden ne bo naredila ničesar. Tak mladostnik ne potrebuje antidepresivov, nobenih psihiatričnih obravnav, ampak potrebuje ustanovo, ki bo pomagala, da bo pridobil zdrave vedenjske vzorce.  Danes pa takšne primere velikokrat razglasimo za duševno bolezen in jih napotimo v psihiatrično obravnavo. 

V Sloveniji imamo ta hip zaradi nepravilne uporabe sodobne tehnologije 2500 do 3000 mladih, ki so popolnoma nefunkcionalni. Večina od njih ne potrebuje psihiatrične obravnave, ampak močno osebnostno strukturo. 

Tukaj je dr. Rugelj dobro povedal, pravi Kramli, »fizična aktivnost, močna struktura, intelektualna dela, duhovno delo in delo v skupinah pripeljejo do ozdravitve.

Videoigre kot velik problem? 

»Videoigre so lahko velik problem, ni pa vedno tako. Kadar delamo s pomočjo nove tehnologije, se naši možgani organizirajo tako, da začutimo utrujenost in naveličanost. Delo s pomočjo nove tehnologije ne zasvoji, pušča pa fizične posledice, denimo če osem ali deset ur delam za računalnikom, se obremeni hrbtenica. Torej, delo s pomočjo nove tehnologije ne zasvoji, drugače pa je», če grem jaz na telefon ali tablico za zabavo. V tem primeru se naši možgani organizirajo»:«  ostani več časa, vedno bolj bo intenzivno, vedno več bo tveganj. Nova tehnologija brez strukture je lahko čustveno, finančno, socialno in tudi fizično nevarna.« 

Če človek ni zrel in oblikovan, lahko izgubi nadzor nad igranjem videoiger in posledično okoli sebe ne bo zaznaval nič drugega, opuščal bo šolo, kasneje tudi službo. (Miha Kramli)

»Tukaj je potrebna globoka družinska struktura uporabe nove tehnologije,« pravi Kramli in oddaja, da če ta ni dobro vzpostavljena, potem je boljše narediti velik ovinek. 

Kako prepoznamo pretirano uporabo videoiger? 

To prepoznamo tako, da človek začne opuščati stvari, ki jih je prej rad počel, svoje obveznosti in druženje. Postane agresiven, če se mu igranje omeji ali prepove. V otrocih, ki so izpostavljeni videoigram, se prebuja občutek stalne energetske krize. To pomeni, da je prevladujoče mišljenje, da je vse brezveze in da se nič ne splača. 

V Sloveniji imamo med sto zasvojenimi z drogo tri nasilneže, med zasvojenimi z videoigrami pa 36 nasilnežev. 

Pretirana uporaba nove tehnologije za sprostitev, denimo igranje videoiger, otroku ukrade njegovo ambicioznost in njegovo sposobnost, da bi iz sebe nekaj naredil. Zaradi pretirane uporabe sodobne tehnologije ne morejo razviti socialne mreže in občutka, da je v življenju izven njegove sobe dovolj možnosti in priložnosti, da se razvija in oblikuje na zdrav način. 

Igranje videoiger. FOTO: Pexels

Kaj lahko naredimo?

Izredno pametno je načrtovati digitalizacijo. Digitalizacija je lahko zelo pozitivna, lahko pa je uničujoča, da ne izgubimo celotne generacije. Digitalizacija kot pripomoček pri učenju in razvoju je odlična, digitalizacija, ki pa že v vrtcih in osnovnih šolah nadomešča realno igro in učbenike pa zagotovo ne. 

Digitalizacija kot pripomoček pri učenju in razvoju je odlična, digitalizacija, ki pa že v vrtcih in osnovnih šolah nadomešča realno igro in učbenike pa zagotovo ne. (Miha Kramli)

V pripravi na rojstvo otroka, torej v materinske šole, »je obvezno potrebno dodati vsebine, kot je oblikovanje družinske kulture uporabe sodobne tehnologije. Na tem področju je potrebno izobraževanje za starše otrok v vrtcih in osnovnih šolah, to se pravi preventivni programi, obenem pa potrebujemo tudi močno strukturo za zdravljenje zasvojenosti z novimi tehnologijami.«