Zajec je pameten,« je zamišljeno rekel Pu.

»To pa,« je rekel Pujsek. »Zajec je pameten.«

»In možgane ima.«

»Drži,« je rekel Pujsek. »Zajec ima možgane.«
Dolgo sta molčala.

»Zdi se mi,« je rekel Pu, »da zaradi tega nikoli nič ne razume.«

Na več mestih nas je nasmejala Hiša na Pujevem oglu, ta stara in že skoraj pozabljena Milnejeva knjiga, ob tem mestu pa smo imeli z otroki zagotovo vsak svoj razlog za smeh; otroka očiten paradoks, njuna zamišljena mati pa kislo sporočilo, ki ga paradoks vendarle nosi, namreč duhovito in prisrčno kritiko ozkega racionalizma in empiričnega dojemanja resničnosti, ki jo – previdno, kot to zna – izusti počasni, dobrodušni medo Pu.

Današnji svet ima »možgane na dlani«, kot slišimo. Številna in smrtno resna so prizadevanja, da bi znali »zamrzniti« možgane. Dognanja nevroznanosti se pretapljajo in tihotapijo v t. i. umetno inteligen...