Kot poroča spletni portal Vatican News, dokument na približno šestdesetih straneh vključuje izkušnje krajevnih Cerkva z vseh območij po svetu - Cerkva, ki izkušajo vojne, podnebne spremembe, gospodarske sisteme, ki proizvajajo »izkoriščanje, neenakost in 'odpadke'«. Cerkva, katerih verniki trpijo mučeništvo, v državah, kjer so manjšine ali kjer se spopadajo »z vse bolj usmerjeno in mestoma nasilno sekularizacijo«. Cerkva, ki so ranjene zaradi spolnih zlorab ali zlorab moči in vesti«, bodisi gospodarskih ali institucionalnih – te rane pa zahtevajo odgovore in »spreobrnjenje«. Cerkva, ki se neustrašno soočajo z izzivi, tako da sodelujejo v sinodalnem razločevanju, ne da bi jih poskušale »rešiti za vsako ceno«: »Le tako lahko te napetosti postanejo vir energije in se ne spremenijo v uničujočo polarizacijo.«

Glavno zasedanje sinode o sinodalnosti se bo začelo v Vatikanu oktobra 2023 in se zaključilo z drugim zasedanjem leto dni pozneje.

»Instrumentum laboris« bo podlaga za delo udeležencev glavnega zasedanja sinode o sinodalnosti, ki se bo začela v Vatikanu oktobra 2023 in se zaključila z drugim zasedanjem leto dni pozneje.

»Izhodišče, ne točka prihoda«

Delovni dokument je namerno zasnovan kot izhodišče in ne kot točka prihoda ter združuje izkušnje škofij z vsega sveta v zadnjih dveh letih, od 10. oktobra 2021, ko je papež Frančišek začel sinodalno pot, da bi ugotovil, katere korake je treba narediti, »da bi rasli kot sinodalna Cerkev«. Dokument je torej zamišljen kot pripomoček za razločevanje med zasedanjem generalne skupščine, obenem pa služi kot sredstvo za pripravo udeležencev, ki bodo sodelovali na zasedanju. »Namen sinodalnega procesa,« je zapisano v dokumentu, ki ponavlja besede iz prejšnjega dokumenta za celinsko fazo, »ni izdajanje dokumentov, temveč odpiranje obzorij upanja za udejanjanje poslanstva Cerkve.«

»Instrumentum laboris« sestavljajo pojasnjevalno besedilo in petnajst delovnih listov, ki razkrivajo dinamično vizijo pojma »sinodalnost«.

»Instrumentum laboris« sestavljajo pojasnjevalno besedilo in petnajst delovnih listov, ki razkrivajo dinamično vizijo pojma »sinodalnost«. Posebej so označeni glavni razdelki: razdelek A poudarja izkušnje zadnjih dveh let in nakazuje pot naprej, da bi postali še bolj sinodalna Cerkev; razdelek B - z naslovom »Občestvo, poslanstvo, sodelovanje« - se osredinja na »tri prednostna vprašanja«, v središču dela, ki ga je treba opraviti oktobra 2023. Ta so razdeljena na tri osrednje teme: rast v občestvu s sprejemanjem vseh in nikogaršnjim izključevanjem; prepoznavanje in vrednotenje prispevka vsake krščene osebe z vidika poslanstva; ter opredelitev vodilnih struktur in dinamike, s katerimi bi sčasoma izrazili udeležbo in oblast v misijonarski sinodalni Cerkvi.

Cerkev se je bila prisiljena lotiti zahtevnega izpraševanja vesti

»V tej zavesti je zakoreninjena želja po Cerkvi, ki bo tudi v svojih ustanovah, strukturah in postopkih vedno bolj sinodalna,« je zapisano v dokumentu. Sinodalna Cerkev je predvsem »Cerkev poslušanja, zato želi biti ponižna in se zaveda, da mora prositi za odpuščanje in da se mora še veliko naučiti«. Današnje obličje Cerkve namreč nosi znamenja resne krize nezaupanja in pomanjkanja verodostojnosti. V mnogih kontekstih so krize, povezane s spolnimi zlorabami ter zlorabami moči, denarja in vesti, Cerkev prisilile, da se je lotila zahtevnega izpraševanja vesti, da bi se navdihnjena od Svetega Duha Cerkev nikoli ne prenehala obnavljati na poti kesanja in spreobrnjenja, ki odpira poti sprave, ozdravljenja in pravičnosti, tako sestavljalci delovnega dokumenta.

Sinodalna Cerkev je tudi »Cerkev srečanja in dialoga« z verniki drugih religij ter z drugimi kulturami in družbami.

Sinodalna Cerkev je tudi »Cerkev srečanja in dialoga« z verniki drugih religij ter z drugimi kulturami in družbami. Je Cerkev, ki se »ne boji raznolikosti, ki jo nosi«, ampak jo, nasprotno, »ceni, ne da bi jo silila v uniformnost«. Cerkev je sinodalna, kadar se nenehno hrani s skrivnostjo, ki jo obhaja v bogoslužju, med katerim doživlja vsakdanjo »radikalno edinost« v isti molitvi, sredi raznolikosti jezikov in obredov.

Drugi pomembni odlomki se nanašajo na vprašanje avtoritete (»Ali se avtoriteta pojavlja kot oblika moči, izhajajoč iz vzorcev, ki jih ponuja svet, ali pa ima korenine v služenju?« je eno od vprašanj); potrebo po »celostni formaciji, začetni in stalni« za Božje ljudstvo ter potrebo po »podobnih prizadevanjih« za prenovo jezika, ki se uporablja pri »bogoslužju, pridiganju, katehezi, sveti umetnosti, pa tudi v vseh oblikah komunikacije, namenjene vernikom in širši javnosti, tudi prek novih ali tradicionalnih oblik medijev«. Prenova jezika, je zapisano v besedilu, mora biti usmerjena v to, »da bi bilo to bogastvo dostopno in privlačno za moške in ženske našega časa, ne pa ovira, ki bi jih oddaljevala od Cerkve«.