Prispevek sem objavil leta 2002 (glej na koncu pdf). Tu sem ga nekoliko terminološko popravil in dodal nekaj podatkov iz letošnjega (2024) leta.

Tako kot na mnogih drugih področjih se je tudi v primeru popisa naših medvojnih žrtev delo opravljalo zelo pozno. V urejeni demokratični družbi bi svoje umrle oziroma ubite popisali že pred petdesetimi leti, v komunističnem režimu, ki je temeljil in se legitimiral prav na ubitih med drugo svetovno vojno, to ni bilo mogoče. V grobem so popisali samo tiste, ki so umrli na »pravi« strani, vse druge pa so zamolčali. Zakaj? Zato, ker bi tudi podatek o številu in strukturi ubitih jasno kazal, da se je v Sloveniji med drugo svetovno vojno zgodilo nekaj zelo hudega. Visoka številka bi sama po sebi postavljala temeljno vprašanje zakaj toliko žrtev.

Najprej, termin žrtev/žrtve je še en splošen termin, s katerim levičarji zakrivajo dejansko stanje. Npr. Nemci uporabljajo jasno besedo kriegstotes (smrti/umrli med vojno oziroma zaradi vojne). Npr. namesto v Sloveniji vsesplošno uporabljane absurdne besede padli Nemci uporabljajo der toten (umrli). Glede obeh besed poglejte napis na nemškem pokopališču na ljubljanskih Žalah.

Zgled po Italijanih

Projekt na INZ sta izvajali dve raziskovalki, Mojca Šorn in Tadeja Tominšek Rihter, nad delom pa sta bdela zgodovinarja Bojan Godeša in Boris Mlakar. Pri delu so se zgledovali po podobnem projektu Furlanskega inštituta za zgodovino osvobodilnega gibanja v Vidmu, ki je za ozemlje sosednje Furlanije-Julijske krajine naredil natančne sezname ubitih in jih objavil v šestih knjigah. Sosednji Italijani, med vojno nosilci fašizma, so prehiteli toliko opevano deželo »ljudske demokracije«, kar je bila sopomenka (krinka) za komunistični režim.

Projekt je zajemal časovno omejen okvir druge svetovne vojne na Slovenskem, in sicer od 6. aprila 1941 do januarja 1946, s čimer so upoštevali povojne poboje, ki so bili sestavni del medvojnega dogajanja.

Zbirali so 23 generalij

Izdelava čim bolj zanesljivega in popolnega seznama ubitih je zahtevala zbiranje natančnih osebnih podatkov, ki so omogočali zanesljivo identifikacijo posameznika. Računalniški program so zasnovali tako, da je omogočal zasledovanje dvojnikov. Za posamično osebo so zbirali 23 generalij: priimek, ime, ime očeta, ime matere, dekliški priimek matere, datum rojstva, kraj rojstva in zadnje stalno prebivališče, domače ime (vulgo), tedanja in današnja občina bivanja, okupacijska cona, v kateri je oseba prebivala, socialni status (poklic), zakonski stan, narodnost in spol.

Kar se tiče podatkov o smrti, so zbirali podatke o vojnem statusu, pri vojaških osebah tudi o vojaški enoti in činu, o datumu smrti, kraju in državi smrti ter kraju in državi pokopa, nato pa še o vzroku in okoliščinah smrti ter povzročitelju smrti (pri tem so se omejili na splošno oznako vojaških enot, z osebno odgovornostjo pa se niso ukvarjali).

Pri vsakem posamezniku so navedli tudi literaturo oziroma vire, od koder so podatke jemali, v dodatnem razdelku opomb pa so navedli morebitne probleme, ki so nastali med raziskavo, kot so različni zapisi priimkov, datumov rojstva in smrti, včasih pa tudi nasprotujoče si podatke o vzrokih ter okoliščinah smrti.

Viri informacij

Raziskavo so razdelili na več faz. V prvi fazi sta raziskovalki pregledali literaturo, ki obravnava drugo svetovno vojno, in izdelali bibliografijo knjig, ki vsebujejo podatke o žrtvah. Ena raziskovalka je popisovala »protipartizanski tabor« (uporabili so ta napačni termin), pri čemer se je opirala na literaturo naše emigracije in na literaturo iz domovine, ki je začela izhajati šele po padcu komunizma, po letu 1990. Druga je popisovala »partizansko stran« in žrtve okupatorskega nasilja, za kar so ji rabile predvsem knjige o partizanskih enotah in lokalni zborniki. Sledilo je delo po časopisju in revijah. Na podlagi tega gradiva sta zbrali podatke za približno 30.000 oseb. Ker so podatki v literaturi zelo različnega značaja, pri mnogih manjkajo različni podatki.

Do natančnejših podatkov sta prišli v naslednji fazi dela, ko sta pregledovali prvotne in drugotne vire, ki so nastajali pri različnih ustvarjalcih. Pri tem sta bili v stiku z različnimi raziskovalci obravnavanega časa. Pridobili sta tudi gradivo raznih civilnih združenj, kot npr. gradivo občinskih borčevskih zvez, društva izgnancev in internirancev.

Pokopališče nemških vojakov na ljubljanskih Žalah je že dolgo lepo urejeno. Ob imenih ubitih so tudi polni podatki o rojstvu in datum smrti. FOTO: Ivo Žajdela

Leta 2024 je na seznamu več kot 100.000 ubitih oseb

Podatke za ubite na protipartizanski strani sta našli v gradivu vaških straž, v fragmentarno ohranjenem domobranskem gradivu, več podatkov sta našli v medvojnem dnevnem časopisju in tistem, ki je izhajalo po vojni v emigraciji, po demokratizaciji pa tudi doma. Uporabili sta interne popise zasebnih ustvarjalcev, lokalnih odborov za postavitve spominskih znamenj in gradivo obeh parlamentarnih komisij za povojne poboje.

Na podlagi tega gradiva sta prišli do dodatnih 40.000 ubitih. Tako sta raziskovalki v petih letih dela ustvarili bazo z nekaj več kot 70.000 imeni mrtvih, vendar je treba opozoriti, da gre pri tej številki tudi za okoli 10 odstotkov dvojnikov. Domnevata, da se bo končna številka ubitih gibala med 70.000 in 80.000. Ta številka pa bo občutno višja od tistih, ki so se pojavljale v raznih strokovnih delih v zadnjem času, vrtele pa so se okoli številke 65.000.

Ta prispevek sem objavil leta 2002. Danes, leta 2024, ta seznam vsebuje več kot 100.000 oseb, ki so življenje izgubile zaradi okupacije in komunističnega nasilja.

Okupatorjevih žrtev le 10 odstotkov

Skupina je omenila tudi podatek, da je bilo med vojno na ozemlju Slovenije ubitih 6.000 nemških vojakov in 1.500 Italijanov. Vsaj pri Nemcih gre za številko, ki je vprašljiva, če pa jo vsaj v grobem ne razčlenimo, tudi zavajajoča. Ni namreč zanemarljiv podatek, da je največ nemških vojakov umrlo na koncu vojne, v sklepnih bojih – pri umiku torej. Poleg tega Nemci že vrsto let skrbno zbirajo podatke o svojih umrlih in njihove posmrtne ostanke izkopavajo ter jih pokopavajo na treh zbirnih pokopališčih: v Kranju, v Ljubljani in v Celju. Na teh pokopališčih je za zdaj pokopanih okoli tri tisoč Nemcev, na lepo izdelanih ploščah pa so izpisani natančni podatki o njihovem rojstvu in smrti. Kdor se bo sprehodil do enega teh pokopališč, bo lahko opazil, da je pri precejšnjem številu napisanih datum smrti povojno obdobje, vse tja do leta 1949. Gornja številka, ki je že tako napihnjena, vključuje torej veliko Nemcev, ki so umrli v povojnih ujetniških taboriščih in deloviščih.

Sicer pa so tudi številke, ki jih na­vaja raziskovalna skupina, primerjalno gledano, porazne. Ubitih okupatorjev je bilo le za desetino slovenskih. To o deželi, kjer se pri mnogih svet začne in konča pri mitu o »NOB«, pove marsikaj tako o mitu kot o ljudeh, ki na njem parazitirajo.

Do leta 2002 63.401 žrtev

Inštitut se je leta 2002 prijavil na razpis za nadaljevanje dela pri tem projektu, pri čemer pa so vključili tudi leto 1946, saj so ugotovili, da se povojni poboji niso končali z januarjem 1946. Ob koncu petletnega dela je skupina izdelala poročilo (objavili so ga v prvi številki Prispevkov za novejšo zgodovino za leto 2002), v njem pa je že razvrstila žrtve v nekaj temeljnih kategorij, kar je dalo natančnejši vpogled v problematiko našega medvojnega in povojnega dogajanja.

Pri tem so upoštevali 63.401 evidentirano žrtev (4,2 odstotka celotnega prebivalstva). Razdelili so jih v naslednje skupine: najštevilčnejša kategorija so partizanski borci (21.790), sledijo jim civilisti (19.916) in nato po vojni ubiti »pripadniki vojaških formacij protipartizanskega tabora« (13.100). Nato po številu žrtev pridejo še kategorije: »civilisti protipartizanskega tabora« (3.216), »vojaške osebe protipartizanskega tabora« (2.487) ter mobiliziranci v okupatorske vojske (2.183). Pri mobilizirancih je treba povedati, da gre za najmanj obdelano kategorijo. Poleg tega seznam zajema tudi 615 »zunajsodno usmrčenih civilistov po vojni« in 94 Slovencev, ki so umrli v raznih evropskih odporniških gibanjih.

5.997 civilistov Slovencev so med vojno ubili komunisti

Leta 2002 so torej ugotovili 3.216 civilistov, ki so jih umorili komunisti. Leta 2024 so imeli na seznamu 5.997 civilistov Slovencev, ki so jih med vojno ubili komunisti. Še nekaj drugih števil iz leta 2024: 16.049 vojakov Slovencev so med in po njej ubili komunisti, 24.366 Slovencev so med in po njej ubili komunisti, 13.967 Slovencev so komunisti ubili po vojni.

Beda levičarske terminologije: »protipartizanski tabor«

Najprej naj poudarim, da so uporabljali povsem neprimeren izraz »protipartizanski tabor« (»vojaške formacije protipartizanskega tabora«, »civilisti protipartizanskega tabora«, »protipartizanska stran«). Ne tega »tabora« ne teh ubitih ne bi bilo, če ne bi med vojno, v težkih razmerah okupacije, komunisti izkoristili oziroma zlorabili okupacijske razmere za izvajanje komunistične revolucije. Tabor, ki se omenja, je nastal izključno zaradi neizmerne morije te revolucije, zato je ustrezno ime zanj protirevolucionarna stran. Vse drugo, tudi protipartizanstvo, je bilo le posledica. Uradna terminologija – še posebej pri tako občutljivih vprašanjih, kot je problematika ubitih – mora uporabljati natančne in netendenciozne termine. Zelo se čudim, da je pod poročilo podpisana skupina, za katero bi vendarle pričakovali, da svoje delo opravlja politično neobremenjeno in pošteno, uporabljala te nadvse neprimerne izraze.

In še kar naprej beda terminologije: »kolaboracij«

Skupina je v svojem poročilu uporabljala tudi termin »kolaboracionisti«, termin torej, za katerega bi prav tako pričakovali, da ga ugledni zgodovinarji danes ne bodo več uporabljali. V Sloveniji so se med vojno (zaradi komunističnega nasilja in okupacije) dogajali zelo zapleteni procesi, vsekakor bolj kot npr. v Franciji, kjer izraz kolaboracija pomeni nekaj natančnega. Za povsem izsiljeno sodelovanje z okupatorjem v posebnih slovenskih razmerah pač ni mogoče uporabljati tega odioznega termina, saj sam po sebi pomeni specifični pojav, o katerem v Sloveniji gotovo ne moremo govoriti. Če že kdaj kdo uporabi termin kolaboracionizem, naj hkrati ob njem tudi pove, zakaj je do njega prišlo in kako je bil videti. Z uporabo v takšnem delu, kot je poročilo skupine o umrlih, pa rabi le za poceni diskeditiranje ene kategorije ubitih.

Kam uvrstiti t. i. talce

Vprašljiva je tudi naslednja kategorizacija žrtev. Skupina je preprosto združila število umrlih partizanov, ubitih sodelavcev partizanskega gibanja in drugih ubitih civilistov ter prišla do številke 41.800, vse te umrle pa je pripisala »okupatorjem in nasprotnikom partizanskega gibanja«. Izraz »nasprotniki partizanskega gibanja« je povsem deplasiran (zgodovinarji so ga uporabljali tudi v Enciklope­diji Slovenije in v učbenikih).

Da partizane in civiliste zmečeš v en koš, je vsaj nekorektno in tudi krivično do mnogih civilistov, ki so svoje življenje izgubili zaradi nepremišljenih ter neodgovornih partizanskih akcij. Tu gre za veliko ubitih, praktično za vse tiste, ki so umrli kot talci ali v internaciji in taboriščih. Do leta 2002 so našteli 23.747 ubitih civilistov, kar predstavlja 37,4 odstotka vseh umrlih.

Pokopališče nemških vojakov na ljubljanskih Žalah. Poglejmo slovensko in nemško terminologijo. Nemška je natančna, slovenska pa oddaljena od dejanskega stanja. Slovenci uporabljamo termin žrtve, Nemci kriegstotes, Slovenci padli, Nemci toten. Izraz padli je seveda nepopisno ponižujoč za človeka, ki je bil ubit. FOTO: Ivo Žajdela

Tendenciozna terminologija

Naj tu posebej poudarim, da razumem, da bi bili ubiti tudi, če komunisti med vojno ne bi izvajali svoje revolucionarne morije, če bi torej šlo »samo« za odpor proti okupatorju. Temu se je bilo pač treba upreti. Toda to bi se moralo početi pretehtano. V Sloveniji pa smo imeli tipični primer, ko so umrli rabili predvsem temu, da se je projekt komunistične revolucije sploh lahko odvijal. Zato je bilo prav sprevrženo početje povojnega komunističnega režima, ki je talce in umrle v taboriščih ves čas označeval umrle zaradi okupatorja kot umrle na strani »NOB«. Res jih je ubil okupator, toda pri tem je treba vedno pogledati vzroke za streljanje talcev ali za odvoze v taborišča. Ti vzroki, nepremišljene (ali pa celo dobro premišljene, če zorni kot zaostrim) partizanske akcije so tako rekoč po pravilu rabile peklenskemu načrtu izvedbe komunistične revolucije. V našem zgodovinopisju je navadno težava, ker se o takšnih stvareh pogovarjamo na splošni ravni, ne pa na podlagi konkretnih primerov.

Problem terminologije je pomemben problem, ki se ga bosta morala naše zgodovinopisje in publicistika čim prej lotiti. Dokler nihče ne problematizira javne rabe določenih terminov, jih bodo še lahko manipulativno uporabljali.

Posebnost Ljubljanske pokrajine

Po posameznih pokrajinah je število ubitih (brez upoštevanja po vojni bitih) naslednje: med vojno je v Ljubljanski pokrajini bilo ubitih 17.398 ljudi (5,2%), na Štajerskem 12.291 (2%), na Koroškem 620 (3,2%), v Prekmurju 1.047 (1 %), na Gorenjskem 9.344 (5,1%) in na Primorskem 8.892 (3,4%).

Kot vse druge številke, ki jih je navajala raziskovalna skupina in jih tu povzemam, tudi te niso dokončne. Številke in odstotki bodo gotovo višji, še posebej če prištejemo ubite med povojnimi poboji. Ko prištejemo te, se položaj bistveno spremeni predvsem v Ljubljanski pokrajini, v manjši meri pa tudi na Gorenjskem. Od 13.100 ubitih med povojnimi poboji jih je bilo kar okoli 12.000 iz Ljubljanske pokrajine. Skupno število v Ljubljanski pokrajini se je tako povzpelo na 29.398 ubitih ali na kar 8,7 odstotka takratnega prebivalstva. Skupina je ugotovila, da je ta odstotek od vseh predelov nekdanje Jugoslavije primerljiv samo še z Bosno in Hercegovino, povsod drugod je bil nižji.

V poročilu so bili vsaj toliko pošteni, da so poudarili posebni značaj Ljubljanske pokrajine. Čeprav je prebivalstvo v njej predstavljalo le petino vsega slovenskega prebivalstva, so bili v njej osredinjeni vsi ključni politični dejavniki. Poleg razlike v nemškem in italijanskem okupacijskem sistemu je bilo za Ljubljansko pokrajino značilno tudi to, da je pomenila nekakšno zatočišče za mnoge begunce iz drugih območij.

Državljanska vojna? Nikakor ne.

Skupina je vzroke za tako visok odstotek iskala v naslednjih vzročno-posledičnih nasilnih procesih: okupacija, odpor, revolucija, protirevolucija, kolaboracija in državljanska vojna. Pri takšni razvrstitvi je treba dodati, da so glavni prvi štirje pojmi (okupacija, odpor, revolucija, protirevolucija), da pa sta zadnja dva (kolaboracija in državljanska vojna) povsem postranskega značaja, če ne celo terminološko napačno uporabljena.

Če sem prej termin kolaboracija že problematizirali, naj zdaj podobno naredimo s terminom državljanska vojna. O državljanski vojni med vojno v Sloveniji zaradi poudarjenih drugih dejavnikov, kot so okupacija, odpor in revolucija, skoraj ni mogoče govoriti. Če pa kdaj kdo že uporabi ta termin, je treba hkrati z njim tudi izpostaviti, v kakšnih razmerah naj bi ta državljanska vojna potekala. Nedavno je nekdo za obdobje takoj po italijanski kapitulaciji dejal, da je takrat potekala »čista državljanska voj­na«. O nikakršni državljanski vojni takrat ne moremo govoriti, še najmanj o »čisti«. Zakaj ne? Iz preprostega razloga, ker se je takrat zgodil en sam uničujoči partizanski pogrom na slabo oborožene in vojaško nemotivirane enote protirevolucije, predvsem na vaške stražarje, ki so se pred tem pogromom umikale in zatekale pod okrilje debelejših zidov (Turjak, deloma Grčarice), vendar jim zaradi divje partizanske sle po uničenju niti to ni pomagalo.

Septembra in oktobra 1943 se je dogajal masaker nad nemočnimi, torej, kakšna »čista državljanska vojna« neki. Še za zadnje leto vojne, ko je domobranska vojska izvajala tudi ofenzivne akcije, le težko uporabljamo termin državljanska vojna, saj je vse potekalo na relaciji revolucija in (izsiljena samoobrambna) protirevolucija, oboje v pogojih sovražne okupacije; slednja je za revolucijo pomenila zaveznika, za protirevolucijo pa še dodatno oviro.

Še veliko dela

Za protirevolucionarno stran je skupina leta 2002 naštela 19.418 ubitih. Ta številka je sestavljena iz 13.715 ubitih po vojni, 3.216 civilistov in 2.183 vojakov, ubitih med vojno. Številka bo gotovo višja, saj skupino čaka še veliko dela. Kolikor mi je znano, doslej pri svojem delu ni uporabljala niti tako temeljnega vira, kot so župnijske mrliške knjige, v katerih so zapisani podatki o med vojno ubitimi civilisti (zapisani niso na primer tisti, za katerih grobove niso vedeli). Poleg tega je predvsem Štajerska še zelo slabo obdelana. Zelo slabo je obdelana kategorija mobilizirancev v nemško vojsko in kategorija predvsem po vojni ubitih prebivalcev nemške narodnosti.

Izjemno grobo ubijanje civilistov

In še enkrat: posebej je treba izpostaviti številko 5.997 civilistov Slovencev, ki so jih med vojno ubili komunisti. V množici drugih številk ta ne pride do posebnega izraza, toda v resnici je šlo za izjemno grobo ubijanje civilistov, žensk, otrok ter celih družin in prav v tem revolucionarnem početju je zajeto bistvo problema, ki sem ga prej načenjal pri rabi napačne in krivične terminologije.

Na koncu sem dodal obširni prispevek iz Sobotne priloge Dela Sto tisoč žrtev medvojnega in povojnega nasilja (4. 5. 2024), ki sta ga napisali Nevenka Troha in Marta Rendla. V njem so najnovejši podatki žrtvoslovne baze pri Inštitutu za novejšo zgodovino.

Ivo Žajdela, Žrtve vojne in revolucije, Demokracija, 28. 11. 2002Ivo Žajdela, Vida Deželak Barič, Žrtev povojnih pomorov je bilo vsaj 14. 817, Družina, 5. 6. 2011

Besedilo v wordu: Vida Deželak Barič, Nacionalna zbirka podatkov o žrtvah, pogovor za Družino, 15. 4. 2011

Nevenka Troha, Marta Rendla, Sto tisoč žrtev medvojnega in povojnega nasilja, Delo, 4. 5. 2024