Njuna zakonska zgodba se je začela prav romantično, saj sta se prvič »v živo« srečala ravno na gregorjevo 12. marca 2010 na kijevskem letališču Borispol. Prej sta si le izmenjala fotografiji, si pisala in bila v stikih prek sodobnih telekomunikacijskih naprav. A če srce močno in prav ter skupaj bije, tudi 2000 km ni prevelika razdalja, da pravi ljudje, posebej ljubeča se srca, pridejo skupaj. Inna se je kmalu zatem za stalno preselila na Tomažev dom, sta se civilno in cerkveno poročila. Sad njune ljubezni so trije sinovi: desetletni Anton, šestletni Andrej in triletni Aleksander. Primož jih ima zelo rad, kot tudi svojo lepo ukrajinsko ženo. Ponosen mi pove, Inna mu pritrdi, da Ukrajinke veljajo za najlepše ženske na svetu, predvsem pa za dobre žene, skrbne matere in varuhinje družine. Zato se vse želijo poročiti. So pa tudi dobrega srca. Primož tudi.

Begunka Alina z otrokoma Danilom in Leo. FOTO: Jožef Pavlič

Zato sta kmalu po začetku ruskega napada na Ukrajino 24. februarja vzela k sebi Innino sestrično Alino z osemletnim sinom Danilom in enoletno hčerkico Leo. Ponje sta šla celo v Ukrajino. Želijo si čimprej nazaj, a so zelo hvaležni, da so našli zatočišče pri tako prijaznih ljudeh, kot sta Primož in njegova mama Frančiška, ki pomaga, kjer more, ter, seveda, Alinina sestrična Inna, ki je postala že prava Slovenka. Po prihodu v Slovenijo je naredila tečaj iz slovenskega jezika, se naučila voziti avto in celo traktor. Na Bregu, v komendski občini in župniji se počuti že čisto doma. Rada ima Slovenijo in Slovence, zato so jo tudi ti sprejeli za svojo. Moža Primoža zelo spoštuje kot skrbnega družinskega očeta in soproga. Pomaga mu, kjer le more, predvsem pa skrbi za družino. Kuha malo slovensko, malo ukrajinsko; pri slednjem zlasti njihovo narodno jed boršč. Naučila se je zelo dobro slovenskega jezika, Primož pa ukrajinščine.

Ljubezen premaguje meje. Tudi med Bržanom Primožem in Ukrajinko Inno jih je. FOTO: Jožef Pavlič

Vse to in drugo je mamici Alini in njenima otrokoma pomagalo, da so čim prej in čim bolje zaživeli na Bregu in v Sloveniji, čeprav se želijo, ko bo mogoče, vrniti v matično domovino. Zaenkrat so se stisnili v še nedograjeno hišo. Danilo obiskuje tretji razred osnovne šole v Mostah. Za to je, kot tudi za premostitev 2000-kilometrske razdalje v bivanju, kulturi in jeziku, poskrbela socialna delavka na omenjeni šoli Romana Ravnikar. Dobri ljudje, dobrodelne organizacije v župniji, za begunce pristojne oblasti pa za drugo potrebno. Poglavitno pa je, da so Tomaževi odprli vrata svojega doma in src za družino v resnični stiski. To je tisto, kar v vojni v Ukrajini in v veliki življenjski preizkušnji največ šteje. Dobri vaščani, občani in župljani, ki vidijo človeka v stiski, čutijo z njim in mu pomagajo. Potem je tudi beguncem, kot je Alina z otrokoma, laže. Prva želja in glavni cilj pa ostaja – čimprejšnja vrnitev domov. Če imaš kam. Mnogi Ukrajinci nimajo. Tem je Slovenija že in še bo odpirala svoja vrata.