Svoje življenje je posvetil knjigi, bil je urednik v zlatem obdobju italijanskega založništva, pisatelj, prevajalec francoskih del, njegovo ime je vezano na Giulia Einaudija in na leta, ko je ta sredina dajala tempo italijanski kulturi, odločala o književnikih, slogih, poudarkih, laični usmeritvi inteligence. Dve desetletji je nato odgovarjal za turinski knjižni sejem, od deželnega ga je popeljal na mednarodni parket.

Umrl je 31. oktobra lani, do zadnjega je ostal uglajen buržuj severnjaške sorte, nevsiljiv intelektualec, otepal se je odvečnih besed, ironija mu ni bila tuja, bil je spoštljiv do Cerkve, a brez daru vere. V zadnjih intervjujih je tožil nad družbo, ki se kruši, ne zmore več visoke pesmi, ne verjame v moč besede, ne goji dovršenosti. Priznaval pa je tudi, da mu je turinski sejem pokazal, da še živi plast človeškega, ki je lačna vrednot, vsebin, srečanj.

Književnost je fikcija, ki popači stvarnost na tak način, da nam jo pomaga razumeti, je pravil; je...