Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

In vendar je bila samo strahopetnost

Za vas piše:
Aleš Maver
Objava: 21. 02. 2024 / 08:02
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 21.02.2024 / 13:29
In vendar je bila samo strahopetnost
Aleksej Navalni. FOTO: Wikipedia

In vendar je bila samo strahopetnost

Nenadna smrt Alekseja Navalnega vzbuja različne občutke. Na površini se zdi, da je ruski samodržec Vladimir Putin še enkrat pokazal svojo moč s tem, da je dal ubiti ali »zgolj« pustil umreti nekoga, ki se mu je preveč po-stavljal po robu.

Ker se je to zgodilo tik pred bližnjimi predsedniškimi »volitvami«, naj bi bil dokaz neizmerne moči še učinkovitejši.

Vendar se tokratna disidentova smrt razlikuje od umorov drugih Putinovih kritikov, denimo Ane Politkovske ali Borisa Nemcova. Če so navedena (pa še koga) ubili v domačem okolju, je bil Navalni od februarja leta 2021 pred očmi vsega sveta politični zapornik, skoraj talec Putinovega režima, ki je bil zato odgovoren ne samo za njegovo življenje, pač pa tudi za njegovo zdravje.

Tovrstni talci so uporabni zgolj, dokler so živi. Ko se jih kak režim odloči začeti pobijati ali jih zgolj pusti umreti, mu bržkone ne gre več posebej dobro. Koristno se je denimo spomniti, da so nacisti znanega protestantskega teologa Dietricha Bonhoefferja, ki so ga imeli ob vednosti sveta zaprtega podobno, kot je imel Putin zaprtega Navalnega, ubili šele v začetku aprila leta 1945, mesec dni pred lastnim bridkim koncem. S tem sicer nočem reči, da je Navalni po svoji miselni...

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.

Nazaj na vrh