»Na Evropsko srečanje mladih grem! Tja pride ogromno mladih iz vse Evrope, bivaš pri gostiteljih, kjer te vzamejo kot za svojega. Cela reka mladih po avtobusih, ulicah, zvečer pa s tisočimi v tihoti ob soju sveč moliš in poješ meditativne taizejske pesmi. Super, enkratno vzdušje … Daj, a greš z mano?« Tako sem pred več kot dvajsetimi leti navduševala prijateljico za taizejsko srečanje – in sva potem nekaj naslednjih let novo leto pričakali na Dunaju, pa v Milanu, Barceloni, Budimpešti.

In ko sem ji pred dobrim mesecem s poprhom tega veselja na ustih razlagala, da sem se iz hvaležnosti za vsa ta srečanja in iz želje po ponovni vključenosti v ta največji verski evropski dogodek za mlade vključila v župnijsko pripravljalno ekipo za ESM, je navdušena takoj izstrelila: »A se spomniš tiste mame in ata iz Barcelone? Kaki faci sta bila.« Kar nisem mogla verjeti, kako se do najmanjših podrobnosti spominjava istih stvari. Bila sta že kar v letih, pa sta naju sprejela v svoje malo st...