Silvo nas uči, da je življenje treba živeti pogumno. Brez predaje. Uči nas, da noben cilj ni prevelik, če se ga lotiš srčno in odločno. FOTO: Maja Marko/Dnevnik



Odšel je Velikan.

So ljudje, ki se zdijo večji od življenja. Ki živijo polno, intenzivno, ki hodijo po svetu z velikimi koraki in pustijo pečat v vsem, kar delajo. To so tisti ljudje, ki premikajo gore. Silvo F. Lipovšek (29. 8. 1948 - 9.6.2021) je bil eden od njih.

Nazadnje sva se videla sredi maja. Bil je v obleki in kravati, ker Silvo je vedno v obleki in kravati. Le da mu je bil tokrat suknjič nenavadno prevelik. Pogovarjala sva se o razvoju njegovega oddelka za otroško kirurgijo v UKC Maribor, ker govoriti o Silvu pomeni govoriti o otroški kirurgiji. Ta veja medicine ima smolo, da je bila v našem prostoru dolgo zapostavljena – žrtev modela, ki je v tujini bolj kot ne opuščen. Hkrati pa je imela srečo, da je na svojo stran dobila Silva, ki je prišel z vsemi svojimi izkušnjami, znanjem in energijo postavit in razvit samostojno specializacijo. Kot vsakomur, ki prinaša spremembe, mu pot ni bila lahka. Trčil je v dva močna zidova: nenehno je izzival togost sistema, skrito za besedo »doktrina«, ki se je oklepala zastarelih in nedelujočih metod samo zato, ker se tako dela že 40 let. Revolucionarna je bila misel, da otrok ni pomanjšan odrasel človek in zato potrebuje posebej izurjene strokovnjake, ki bodo domači tako v tehničnem kot v človeškem vidiku obravnave otroka. Drugi pa je zid, ki pred človekom vidi pečat, ki ga sicer ponosno nosimo tisti, ki prihajamo iz Argentine.

Silvo je bil v tujini hvaljen, doma pa pogosto nerazumljen in tudi krivično obravnavan. Boleči so bili udarci pod pasom od kolegov, ki jih je dostojanstveno prenašal. Mnogi mu ostajajo dolžni opravičilo. Ampak takšna je usoda tistih, ki premikajo gore. Njihovo veličino spoznajo tedaj, ko je prepozno. Nihče ni prerok na svoji zemlji.

Silvo se teh zidov ni ustrašil in jih tudi ni zaobšel, ampak je v njegovi ragbijevski maniri šel naravnost proti njim – in jih podrl: Slovenija je po njegovi zaslugi dobila specializacijo iz otroške kirurgije. Gostil je zelo uspešen mednarodni kongres otroške kirurgije, Maribor je proizvedel prve otroške kirurge. Otroška kirurgija je njegov otrok in zato lahko rečemo, da je Silvo Lipovšek oče otroške kirurgije. Svojemu delu je bil popolnoma predan, kolegom pa brez izjeme pripravljen pomagati. Vedno je s strastjo govoril o svojih specializantih in o vseh načrtih za njihov osebni in karierni razvoj, tako doma kot v tujini. Vizionarsko je daleč vnaprej načrtoval prenos vodenja in predstojništva po zahodnem modelu, kjer imajo največjo vlogo najbolj energični mladi zdravniki, medtem ko so starejši, bolj izkušeni zdravniki postajali mentorji mlajšim kolegom. Takšnega mentorja si lahko samo želiš.

Tako kot je bil gospod v medicini, je bil gospod v zasebnem življenju. V vsem, kar je delal, je prinašal občutek domačnosti z uglajenim pridihom, naj si bo ob kavi iz njegovega avtomata v pisarni ali na gala dogodkih. Kot gostitelja ga lahko nazivamo le s superlativi. Vedno je presenečal s skrbno pripravljenim omizjem, pršut je rezal s kirurško natančnostjo. Njegova značilna pijača je bil Pisco sour, ki ga bom sedaj moral delati sam, njemu v spomin.

Bil je energičen sogovornik, mojster prevajanja argentinskih izrekov v slovenščino, kot denimo »bolj nevaren kot opica s puško« ali »bolj izgubljen kot cucek na kegljišču«. Ni minil rojstni dan, da ne bi Silvo klical in ti v telefon zapel vse najboljše. Čeprav nisva v krvnem sorodu, je skozi leta počasi postal »stric« Silvo.

Tisto majsko popoldne sem ga videl shujšanega, z nogo je šepal. Rekel je, da je od tenisa. Tipični Silvo, ni bilo v njegovi navadi, da bi sprejel poraz. Za svojo trdoživost je pravil, da kopriva ne pozebe. Se zdi nepošteno, da je tako hitro odšel. Če ga je smrt hotela odnesti, ga je morala zadeti nenadoma, zahrbtno in silovito. Morala ga je ujeti nepripravljenega, kajti če bi prišla naravnost vanj, bi jo zrušil kot še enega od njegovih zidov.

Silvo nas uči, da je življenje treba živeti pogumno. Brez predaje. Uči nas, da noben cilj ni prevelik, če se ga lotiš srčno in odločno. Njegova neustavljiva energija in dostojanstvena drža ostajata vzor generacijam, ki bomo naprej podirali zidove. Živel je veliko, polno življenje in smo lahko hvaležni, da smo bili del njega.

Hvala ti in počivaj v miru, stric Silvo!
_ _ _

*Avtor zapisa je Federico V. Potočnik, specializant infektologije, zaposlen v Splošni bolnišnici Celje.*