Marjan Štefančič se je po hudi bolezni poslovil v torek, 8. marca, v zgodnjih jutranjih urah. Pogreb bo v petek, 11. marca, ob 13.30 v Štepanji vasi. Od 10. ure naprej bo slovo od pokonika v cerkvi, uro pred pogrebom, ob 12.30, bo maša.

Basist Marjan Štefančič je s petjem in s svojo pokončno osebno držo izražal svojo globoko navezanost in izjemno pripadnost Slovenskemu oktetu. K temu so brez dvoma pripomogle tudi njegove značajske posebnosti; po naravi je potrpežljiv, preudaren in umirjen. Nikoli se ni silil v ospredje, zato je tudi bolj redko nastopal kot solist. V oktetu je vedno spodbujal k razumevanju in strpnosti. Najpomembnejša mu je bila zlitost glasov celotnega ansambla. (Boris Pangerc v knjigi Slovenski oktet)

Marjan Štefančič (1928-2016) je za 60 let petja na koru v cerkvi sv. Štefana leta 2005 od nadškofa Alojzija Urana prejel nadškofijsko priznanje.

Rodil se je leta 1928 v Ljubljani. Po izobrazbi je bil profesor slovenščine. Glasbeno izobrazbo si je pridobil na srednji glasbeni šoli, ob študiju klavirja je opravil tudi tri letnike solopetja na ljubljanski akademiji za glasbo. Petja se je učil pri znamenitem učitelju in opernem pevcu Juliju Betettu. Že leta 1945 je začel redno prepevati na koru župnije Sv. Petra, med bivanjem v Mostah pa je pel v zboru pri salezijanih na Kodeljevem. V študentskih letih pel v APZ-ju, od 1951 do 1955 pa v Zboru Slovenske filharmonije. Kot cerkveni pevec je v cerkvi sv. Štefana leta 2005 slavil 60-letnico svojega delovanja in od nadškofa Alojzija Urana prejel nadškofijsko priznanje.

V osnovni šoli v Vipavi, kjer je nastopil svojo prvo službo učitelja slovenščine, je poučeval tudi glasbo, vodil je namreč mladinski šolski zbor, ki je štel tudi do sto učencev. Ob tem je v Vipavi vodil tudi moški zbor. Leta 1960 se je vrnil v rodno Ljubljano in naslednjih 26 let poučeval na osnovni šoli Ljubljana Polje. Z ženo Tanjo imata tri otroke, najstarejši sin Andrej se je odločil za duhovni poklic v gibanju fokolarov.

Marjan Štefančič je leta 2011, ob 60-letnici Slovenskega okteta, v intervjuju za prilogo Družine Slovenski čas, med drugim obujal spomine na prigode s 6500 koncertov in desetine turnej po vseh koncih sveta s Slovenskim oktetom. "V tistem času, v tistih razmerah, ob tisti oblasti smo se verni počutili drugorazredni državljani. Oktet mi je pomagal to preseči, pa čeprav sem moral peti, se pravi s pesmijo služiti tedanji oblasti. Vsaj z repertoarjem se jim nismo udinjali, poslušati so morali tisto, kar smo jim ponudili. Kolikor se spomnim, njihovih želja po kakšnih partizanskih koračnicah, množičnih in bojnih pesmih nismo nikdar upoštevali. Pravzaprav je bilo pa tudi za njihovo srce blagodejno, vsaj upam, da so kdaj slišali nekaj lepega, slovenskega. Iz iskrenih src.«

Intervju lahko preberete tukaj: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/60-39-SlovenskiCas-5?OpenDocument&login

In memoriam Marjanu Štefančiču bomo objavili v tiskani številki Družine