V intervjuju študentka medicine in prejemnica priznanja improvizatorka leta razkriva, kaj ji v življenju daje improvizacijsko gledališče, kje ob zahtevnem študiju najde čas za petje, skavte in vodenje mladinskega zbora. »Trudim se, da bi vsako obdobje svojega življenja čim bolje izkoristila in da mi ne bi bilo žal, da sem kaj zamudila, ker se nisem upala soočiti z izzivom ali svojimi strahovi.«

Nina ob študiju medicine najde čas tudi za petje, dirigiranje in impro ligo.

Nina Košorok je stara 24 let in prihaja iz Ljubljane. Študira medicino, poleg tega pa se ukvarja še z marsičim. Poje pri komornem zboru Megaron in v glasbeni šoli, kjer se uči solo petja, do letos je bila zelo dejavna tudi pri skavtih. S prijateljico vodi mladinski zbor v domači župniji (Marijino oznanjenje), zadnje čase pa se precej posveča tudi gledališki improvizaciji. Pri tem je zelo uspešna, saj je prejela priznanje za improvizatorko leta. O improviziranju, usklajevanju številnih dejavnosti in izvirih za vse to je Nina spregovorila za Mladi val.

Kako si začela z improviziranjem? Kaj te je na začetku pritegnilo?

Gledališka improvizacija me je pritegnila že v osnovni šoli, ko me je brat peljal na nekaj predstav v KUD France Prešeren v Trnovem. V gimnaziji sem z zanimanjem spremljala tekmovanja v okviru ŠILE (šolske impro lige). Z dijaško skupnostjo na Škofijski klasični gimnaziji smo celo poskušali ustanoviti impro krožek na ŠKG, a nam žal ni uspelo.

V improvizaciji sem vedno videla velik izziv. Še sedaj se spominjam, da sem med ogledom tekem pogosto pomislila, da si jaz zagotovo ne bi upala stopiti na oder. Poleg tega sem vedno občudovala ljudi, ki znajo nasmejati druge. In ravno humor je brez dvoma eden od temeljev improvizacije pri nas. Na faksu sem spoznala kolega, ki se je z improvizacijo ukvarjal že v srednji šoli. Odločila sva se, da na našem faksu narediva ekipo. K sodelovanju sva povabila sošolce in tako je nastala moja prva impro ekipa, ki se je imenovala V rogljičku.

V čem te je improviziranje obogatilo? Ti kdaj pomaga v življenju?

Mislim, da je težko povedati, kako zelo je improviziranje koristno za življenje. Premagaš strah pred publiko in javnim nastopanjem, spoznaš ogromno zanimivih ljudi, svoje mnenje znaš predstaviti z repom in glavo, predvsem pa je »impro« dober trening za možgane – vedno znova se moraš v hipu odzvati na izziv, ki ti ga ponudijo gledalci.


Celoten intervju:
http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/36717819D297A858C1257AE7004865CA?OpenDocument


Foto: arhiv Družine