Ameriški zgodovinar James Burgwyn je napisal prvo temeljito študijo o italijanski okupaciji Slovenije, Dalmacije in Črne gore.

V knjigi Imperij na Jadranu ugotavlja, kako so se fašistični osvajalci zaradi svojih neverjetnih ambicij, pohlepa, topoglavosti in nadutosti vedno bolj pogrezali v močvirje medsebojnih sporov, odkritega sovraštva z nemškimi in ustaškimi zavezniki in neplodnega prijateljevanja s četniškimi sovražniki ter se v svoji nemoči in strahu pred neizogibnim porazom zatekali k vedno bolj brutalnemu nasilju proti okupiranim narodom.

Kot beremo v knjigi, je ob vsej brutalnosti treba italijanski II. armadi priznati, da je pred hrvaškimi ustaši ali pred nemškimi koncentracijskimi taborišči rešila številne pravoslavne Srbe in jugoslovanske Jude.

Resnična Odessa

Takoj po koncu druge svetovne vojne so se nekateri najhujši nacistični zločinci in kolaboranti pomešali v valove vojnih beguncev in uspelo jim je pobegniti v Argentino: Adolfu Eichmannu, Josefu Mengeleju, Erichu Priebkeju, pa skoraj celotnemu ustaškemu vodstvu z Antejem Pavelićem na čelu ter še množici drugih nacistov in kolaborantov, ki so bili v odsotnosti v svojih državah obsojeni zločinov proti človeštvu.

Avtor, argentinski novinar Uki Gońi, je v knjigi Resnična Odessa z naslovom in podnaslovom Tihotapljenje nacistov in kolaborantov v Peronovo Argentino zapisal, da je bila tako imenovana operacija Podganja pot (Operation Rat Line) sredi vsesplošne povojne zmede in pomanjkanja vsega, od denarja in hrane do transporta in komunikacijskih kanalov, izjemen organizacijski, finančni in politični podvig, ki ga je bila sposobna samo ena entiteta, Vatikan.

Pa še ta ob obilni pomoči ameriške Cie, britanske MI6 in drugih zahodnih tajnih služb, ki so se v zakulisju vsesplošnega navdušenja nad zmago zaveznikov že pospešeno pripravljale na hladno vojno.

Načrtovani in organizirani beg v Argentino

Avtor Uki Gońi je v knjigi dokazal, da je šlo za že veliko vnaprej načrtovani in organizirani beg, katerega glavni pokrovitelj v Latinski Ameriki je bil argentinski predsednik Juan Perón, v Evropi pa Vatikan.

Operacija je potekala ob podpori Eugenija Pacellija, papeža Pija XII., operativno pa jo je vodil hrvaški duhovnik Krunoslav Draganović, človek, katerega povojna vloga v Vatikanu in v odnosih Vatikana z novo Jugoslavijo še vedno ni povsem jasna.

Uki Gońi seje osredotočil predvsem na argentinski konec podganjih poti, in kot je pred leti pripovedoval novinarju Branku Sobanu, ni želel biti lovec na naciste, ampak predvsem lovec na resnico.

Nekaj let je kopal po argentinskih imigracijskih arhivih in se pogovarjal s skoraj 200 neposrednimi udeleženci ali pričami dogajanja. Toda šele po prvem izidu knjige Resnična Odessa (The Real Odessa), leta 2002, naj bi v britanskih arhivih odkril tudi neizpodbitne dokaze za svojo najdrznejšo domnevo: da je celotna operacija potekala ob vedenju in soglasju takratnega papeža Pija XII, ta pa je bil tudi zaščitnik in pokrovitelj glavnega izvajalca operacije v Vatikanu, duhovnika Draganovića.