Prava vrednost daru je pravzaprav v tem, da si ga ne zaslužimo. Sicer to ni več dar, temveč nagrada, plača ali povračilo. Morda zato mnogi ljudje darov ne želijo sprejemati, ker se ob tem počutijo manjvredne, morda zato mnogi ljudje darove jemljejo kot nekaj samoumevnega, tako jim ni treba spoznati, da tistega, ki jim kaj pokloni, potrebujejo. Obe ekstremni drži, tako značilni za naš čas napihnjenih samopodob in individualizma, močno zapirata možnost temu, da bi doživeli in občutili hvaležnost. In vendar začutimo svojo ljubljenost, ki si jo na napačen način želimo pridobiti z napuhom in neodvisnostjo, samo v drži hvaležnosti …

Nismo vredni

In za hvaležnost je treba biti obdarovan. »Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga« (Lk 17,15). Imel se je za ljubljenega, to je čutil ob daru, ki ga je prejel, zato je slavil Boga. Imel se je za dragocenega, čeprav je vedel za svojo nevrednost.

Prav zato evangel...