Hvaležnost in veselje sta na praznik Gospodovega razglašenja napolnila hišo družine Hrup. Oče Milan se je po petmesečnem bolnišničnem zdravljenju vrnil domov. 

Septembra lani se je v družino priplazil covid-19, pri Milanu, sladkornem bolniku, se je razvil v zelo težko obliko. Priklopljen na umetno predihavanje je bil v komi poldrugi mesec. Stanje je bilo rizično, težka pljučnica, odpoved ledvic, vnetje mehurja, priklopili so ga na zunanji krvni obtok, poškodovanih je imel 85 odstotkov pljuč. Po ocenah zdravnikov je imel odstotek možnosti za preživetje.

Bila sem notranje umirjena. Zaupala sem v Božji načrt

»Ko so ga dali v komo, nisem vedela, kaj naj naredim. Začeli smo moliti,« pripoveduje žena Darja. V vseh teh mesecih se ni nikoli zlomila: »Bila sem notranje umirjena. Zaupala sem v Božji načrt. Rekla sem: Jezus, zaupam vate, Milana ti darujem na oltar, naredi, kot veš, da je najbolj prav. Pravijo, da se moraš za preizkušnjo zahvaliti, in sem se.«

Utrip njegovega srca in pritisk sta mi sporočala, da me sliši in čuti.

Hvaležna je, da ga je smela obiskovati, ob njem je molila, mu na skrivaj v roke potisnila rožni venec in podobico relikvij Janeza Pavla II. »Rekla sem mu: Milan, odloči se sam, ali greš to ali ono pot, odločitev je v tvojih rokah. Karkoli se boš odločil, tako bo najbolj prav, a vedi, jaz in otroci te zelo potrebujemo. Utrip njegovega srca in pritisk sta mi sporočala, da me sliši in čuti.« 

Milan pritrjuje: »Veliko sem slišal. Ko sem se zbudil, me je obiskal p. Vladimir Rufin. Prepoznal sem ga po glasu, a nisem vedel, od kod. Žena mi je povedala, da je bil pri meni, ko sem bil v komi.«

Bog mi je pomagal, da sem preživel.

Žarki upanja so se pokazali ob molitvah devetdnevnice k Antonu Vovku. Ko se je zbudil, je bil shujšan in oslabel, premaknil je lahko le prst. S fizioterapijami je toliko okreval, da spet lahko sam poskrbi za najbolj osnovne življenjske aktivnosti, da hodi s pomočjo bergel, da se je lahko vrnil domov. 

»Hvaležen sem, da sem zdrav. Ne povsem, a počasi prihajam nazaj,« pove s šibkim glasom. Ob tem seže z roko h križu okoli vratu: »Tega prej nikoli nisem nosil … Bog mi je pomagal, da sem preživel.«

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (6/2022).