Novozelandskopisateljico Kate de Goldi smo spoznali prek romana Ob desetih zvečer. To je prvi njen roman, preveden v slovenščino,izšel pa je pri založbi Družina. V njem piše o dvanajstletnem Frankieju, ki gamučijo skrbi glede vsega, a s pomočjo prijateljev se sooči s svojimi težavamiin jih premaga. Roman je preveden v številne tuje jezike, prejel je nagradetako na Novi Zelandiji kot v tujini, v Nemčiji ga je med najboljše mladinske romaneuvrstila celo nemška škofovska konferenca.

Kot je poseben roman,je posebna tudi njegova avtorica. Kate de Goldi je uveljavljena pisateljica zaotroke, mladino in odrasle, recenzentka knjig na novozelandski televiziji inradiu, poučuje tudi kreativno pisanje. V prostem času rada teče in plete. Prekelektronske pošte smo ji zastavili nekaj vprašanj, da bi izvedeli več o njej ino njeni domovini.

Kje ste dobili navdihza roman Ob desetih zvečer?

Zgodbo so v obstoj pognale tri stvari: Najprej je moj sin Jack preživljaldaljše obdobje anksioznosti - približno med enajstim in štirinajstim letom. Vsaketoliko so ga napadle skrbi glede raznoraznih stvari. Zanj - in za nas - je biloto grozno: skrbi je bilo največ tik za tem, ko je ponoči ugasnil luč, in potemje prišel v najino spalnico, zaskrbljen glede, denimo, zastrupitve s hrano,nevarnosti požara, zalege žuželk, bolezni itd. Moja naloga je bila, da gapomirim. Vedela sem, kako se počuti, ker sem imela obdobja pretiranih skrbitudi sama (pogosto glede zdravja - strašen hipohonder sem), hkrati pa je bilovčasih vse skupaj tudi precej smešno ... Nekaj njegovih skrbi je bilo takočudaških ... Najbolj smešno je bilo, ko je rekel: »Kaj pa, če ne bom pameten, kobom starejši?«

Kakoste to rešili?

Nazadnje se je Jack sampopolnoma naveličal svoje lastne bolezni in se je začel šaliti na svoj račun. Nekegavečera - takrat sem bila že precej daleč z idejo o romanu, a še nisem imelanaslova (ki pa ga rada določim, preden se res vržem v pisanje) - je prišel vspalnico, zavil z očmi in rekel: »Vprašanje ob desetih zvečer.« In bum! Zgodbase je razvila od tam ... Čeprav je bilo do takrat v mešanici zraven še nekajdrugih stvari: 1. Že leta prej sem v reviji prebrala članek o ženski, ki jetrpela za agorafobijo in že vrsto let ni zapustila hiše. 2. Poučevala sem zelonadarjeno trinajstletnico, ki je živela zelo nomadsko življenje (njena mama jebila pustolovskega duha). Hrepenela je po tem, da bi več časa preživela v istišoli. Prevzeli sta me tako agorafobična ženska kot dekle, ki je želelo ostati naenem mestu, in vse to se je poročilo z idejo o anksioznem dečku.

Verjetno ste ob pisanjuknjige morali lotiti različnih raziskav?

Da, precej različnih raziskav ... O anksioznih motnjah in duševnih boleznih, čepravsem o tem vedela že precej. Nekaj Frankiejeve zaskrbljenosti temelji na mojihlastnih otroških skrbeh in skrbeh mojega sina. Pogovarjala sem se s številnimiljudmi, ki so odraščali z duševno bolno mamo. Ena od stvari, ki sem jih hotelaskozi zgodbo sporočiti, je bila ta, da se je Ma dejansko naučila precej dobrodelovati znotraj omejitev lastne bolezni - zanjo se življenje ni kar končalo.Želela sem prikazati tudi breme, ki lahko pade na nekatere otroke, ko je edenizmed njihovih staršev duševno bolan, da pa ima to lahko tudi zanimivepozitivne plati. Veliko sem morala izvedeti o postopkih uničevanja dokumentov!In veliko sem brala o pticah ... In precej o pecivu ...

Ko ste izvedeli, da bodo vašo knjigo prevedli v Sloveniji, ste vedeli, kjeto je?

Poznala sem Slovenijo, ja! Veliko berem o evropskizgodovini, pozorno sem spremljala tudi dogodke ob razpadu nekdanje Jugoslavije.Mislim, da imata Nova Zelandija in Slovenija nekaj skupnih točk - čudovitogorsko pokrajino, maloštevilno prebivalstvo, živahno umetnost in kulturo. Podrugi strani pa je Nova Zelandija relativno »mlada«, kar se tiče človeškenaselitve, in njena kultura je izrazito otoška. Za pisatelja je nekajizjemnega, ko mu delo prevedejo v drug jezik, moram priznati - vedeti, da bodotvoje delo brali ljudje iz različnih koncev sveta. Prejšnji teden sem prejelaizvod korejskega prevod romana Ob desetihzvečer. To pa je bilo videti precej drugačno!

Zaradi vašega dela najbrž precej potujete po svetu. Bi po vaših izkušnjahljudje, o katerih pišete v vaših knjigah, lahko živeli drugod?  

Da, otroci in najstniki (in odrasli!) v Evropi so vmnogih pogledih zelo podobni svojim vrstnikom na Novi Zelandiji. Najbržglobalizacija in neverjetni komunikacijski sistemi, ki delujejo danes,pomenijo, da je neke vrste homogenost bolj očitna pri mladih ljudeh - kar setiče zanimanj in popularne kulture.

Kaj zanima novozelandske najstnike in s kakšnimi težavami se srečujejo?

Novozelandci smo na splošno zelo odprti - takšni moramobiti, ker smo tako oddaljeni od ostalega sveta. Veliko vemo o svetu in velikopotujemo, kljub temu, da so potovanja na dolge razdalje tako neugodna. NovaZelandija je čudovit kraj za odraščanje. Naša mesta niso prenaseljena, naravain morje sta lahko dostopna, večinoma gre za varno deželo. Smo ena najmanjskorumpiranih držav na svetu. Ker nas ni veliko, se poznamo med sabo in smomočno povezani. Imamo odličen sistem izobraževanja. Vendar pa je, kot povsod posvetu, tudi na Novi Zelandiji naraščajoč prepad med premožnimi indepriviligiranimi, tako da vedno več otrok in najstnikov odrašča v revščini -kar je nekaj, s čimer se Novozelandci nikakor ne moremo sprijazniti.

Kako gledate na mlade? Se z njimi pogosto srečujete?

Z mladimi imam veliko stika, saj redno učim v srednjihšolah. Rada se tako redno srečujem z mladimi - živahni so in radovedni inzagreti. Spoznajo se na tehniko, iznajdljivi so in nepravičnosti se jihdotaknejo. Ko si starejši (in če pogosto delaš sam), je dobro, da si blizugeneraciji, ki prihaja za tabo - to te napolni z optimizmom glede prihodnostinavkljub neštetim izzivom, ki grozijo svetu.

SONJA BENČINA

Intervju je bil najprej objavljen na straneh Mladega vala v tokratni številki Družine (22.)!