Prvo berilo: Prerok napoveduje obupanim izredna Božja znamenja, Iz 35,4–7a;
Ps 146;
drugo berilo: Bog je ubožne izbral za dediče kraljestva, Jak 2,1–5

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 7,31–37)

Tisti čas je Jezus odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja. Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne povejo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali in nadvse osupli so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«

Video razlaga za otroke

Pogum za srečanje

Piše: Simon Potnik

Danes Jezusa spremljamo na poti v pogansko deželo. Podal se je v Deseteromestje, tja čez, tja preko. Tja, kamor se ne hodi. Oni niso kot mi, ne govorijo kot mi, ne verujejo kot mi, ne molijo kot mi. Od naše pravilne drže, od naših tisoč in enega pravila je odšel tja in odpira ušesa, odpira oči, odpira srca. Pogani bi lahko bili do Jezusa nesramni, lahko bi ga zaničevali, ga nagnali, pa so ga počastili, mu v znamenje vere vanj pripeljali gluhonemega. Koliko čudežev se je zgodilo? Za ozdravitev gluhonemega vemo, koliko src pa se je vnelo zanj, koliko src se je zganilo, prebudilo, zaživelo? Ne vemo. Vemo pa, da so ga razglašali. Skoraj popolnoma nasprotno kot tam čez, doma, ko si moral paziti, s kom si govoril o Jezusu. Lahko bi te stalo ugleda ali pa bi bil z Jezusom na ustnicah v tej veletolerantni družbi celo žaljiv.

Zato tako blagodejno prija Jezusova svoboda, ko se sprehodi mimo meja, mimo naših spodobnosti in samoumevnosti. Zanj ni preprek, zaprtih vrat, ni čistih in nečistih, dobrih in slabih, tistih, ki si zaslužijo, in onih, ki ga niso vredni. Njegova bližina vabi ven, iz varnih hlevov naše pohlevnosti, v svobodo zunaj zatočišča sence veličastne zgodovine.

Zanj ni preprek, zaprtih vrat, ni čistih in nečistih, dobrih in slabih, tistih, ki si zaslužijo, in onih, ki ga niso vredni.

»Efeta« tudi nad menoj

On je prišel od daleč, od drugod, zdaj pa jaz odhajam z njim. Ubogega je vzel proč od množice, da ga je ozdravil. Proč od gneče, zmede, radovednežev. Ni mu do vzbujanja pozornosti, išče pa priložnost za osebno srečanje. Zato moram tudi sam imeti pogum, da se srečam z njim. Osebno. Veliko lažje je sedeti v polni cerkvi, kakor ga osebno srečati v spovednici. In ja, za srečanje z Njim je treba imeti pogum in odločno voljo, da se iztrgam iz množice, hrupa in aktualnosti. Če hočem slišati Boga, razbirati njegovo voljo, moram prekiniti in utišati vse, kar me moti, oddaljuje in dela nemirnega. Zato je tu zelo na mestu vprašanje: iz česa moram izstopiti, s čim prekiniti, da bi lahko doživel srečanje z Jezusom? Kaj me dela gluhega in nemega, nemočnega in manjvrednega, nezadovoljnega in utrujenega?

Jezus nam ne odpira ušes in ne razvezuje vezi jezika, da bomo poslušali ptičje petje in peli serenade, ampak da bomo slišali Božji glas in ga slavili.

Če ga težko slišiš in malo slaviš, potem vsi znaki kažejo na gluhonemost. Jezus pa se ne ustavlja. Tudi k meni in zame pride sem čez, v mojo pogansko deželo, ki je tolikokrat brez sonca in Boga. On, ki je stvarnik palete barv in podob, ki mu je kozmos peskovnik, se ne sprijazni z mojim jecljanjem in neposluhom. Tudi nad menoj se zasliši mogočna Efeta!, da se odpreta uho in srce, da se jaz odprem življenju in nebesa zame.