Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Ilirska Bistrica, povojni poboji, grobišče

Za vas piše:
Ivo Žajdela
Objava: 01. 07. 2024 / 15:01
Oznake: Družba, Vojna, Zgodovina
Čas branja: 7 minut
Nazadnje Posodobljeno: 29.07.2024 / 14:57
Ustavi predvajanje Nalaganje
Ilirska Bistrica, povojni poboji, grobišče
Dokument, ki je bistveno dopolnil vprašanje prikritih množičnih grobišč iz leta 1945, so – 14 let po koncu komunističnega režima – odkrili v Upravni enoti v Ilirski Bistrici, nosi pa značilen socialistični naslov Seznam grobov sovražnikovih vojakov iz čas

Ilirska Bistrica, povojni poboji, grobišče

Leta 2004 so »našli« seznam prikritih grobišč v občini Ilirska Bistrica. Nahajal se je na Upravni enoti v Ilirski Bistrici, v času komunističnega režima pa je služil Udbi in milici, da sta z njim skrbeli, da so bili grobovi temeljito skriti.

Nemški ujetniki iz 97. korpusa 7. maja 1945 v Ilirski Bistrici.

Dokument, ki je bistveno dopolnil vprašanje prikritih množičnih grobišč iz leta 1945, so – 14 let po koncu komunističnega režima – odkrili v Upravni enoti v Ilirski Bistrici, nosi pa značilen socialistični naslov Seznam grobov sovražnikovih vojakov iz časa 2. svetovne vojne na območju občine Ilirska Bistrica. Na dokumentu so natančni podatki o 120 lokacijah, na katerih naj bi bilo zakopanih 1.387 večinoma nemških vojakov. Preteklo je dvajset let in nikjer drugje po Sloveniji niso odkrili takšnega dokumenta.

Potem ko je dokument prišel v roke zgodovinarju dr. Mitji Ferencu, ki pri vladni komisiji za prikrita grobišča skrbi za njihovo evidentiranje, ga je šel takoj preverit v kraje, ki se v njem navajajo. Pri preverjanju je bil presenečen, saj je odkril, da je na območju občine Ilirska Bistrica še več grobišč, kot jih navaja odkriti seznam, čeprav je ta s svojimi podatki že sam po sebi osupljiv.

Nemški ujetniki maja 1945 v Ilirski Bistrici.

Natančne lokacije groba

Dokument (seznam) vsebuje štiri vrste podatkov: lokacijo groba oziroma zemljišča, na katerem je grob (ali grobišče), lastnika zemljišča, naslov lastnika zemljišča, število ubitih v posamičnem grobišču, (ne)urejenost grobišča.

Pod zaporednimi številkami je navedenih 120 lokacij grobišč, in to v najmanj 30 naseljih, 10 lokacij pa naselja nima navedenega. Polovica vasi v občini ima vsaj po eno grobišče. Največ jih je v Jelšanah (14) in na Dolnjem Zemonu (13). Pri vsakem grobišču je navedeno ime parcele in vrsta parcele oziroma zemljišča. Prevladujejo travniki (51 grobišč), pašniki (17), njive (6), vrtovi (6). Trije grobovi so na pokopališčih, dva zunaj pokopališkega zidu, trije pa ob cerkvi. Na enem od grobov je bilo celo mrhovišče, eden je v zasutih strelskih jarkih, dva ob cesti, eden celo na konjskem dirkališču. Skoraj vsak grob ima navedenega lastnika zemljišča in njegov naslov, ponekod tudi domače ime.

Zaplenjeno orožje Nemcem leta 1945 v Ilirski Bistrici.

Na 120 krajih je zakopanih najmanj 1.387 oseb

Iz dokumenta izhaja, da je na 120 krajih zakopanih najmanj 1.387 oseb. Največ na Gornjem Zemonu na travniku Krnjica (150) in na konjskem dirkališču Žabovica, kjer je v strelskih jarkih zakopanih 120 nemških vojakov in oficirjev. Okoli sto jih je zakopanih v gozdu na Mašunu. V večini »grobov« so zakopani nemški vojaki. V dveh je devet italijanskih vojakov, v dveh pa so poleg nemških vojakov tudi »belogardisti«, na pašniku nad kamnolomom Kozlek in na njivi Nebreška gmajna pod cesto na Okroglino. Na vrtu osnovne šole na Dolnjem Zemonu je zakopan višji oficir, domnevno general. Naveden je tudi podatek, da sta grobova dveh vojakov obiskovali vdovi. Ena je nameravala posmrtne ostanke odnesti, druga pa je grob redno obiskovala in vzdrževala.

Spomenik »NOB« na gričku v Ilirski Bistrici. Levo župnijska cerkev. FOTO: Ivo Žajdela

Verodostojnost seznama

Razen enega so bili vsi »grobovi« zaraščeni oziroma zravnani. Urejen je bil le grob oficirja – zdravnika na zahodni strani pokopališča na Premu, ki ga je obiskovala in vzdrževala vdova.

O preverjanju verodostojnosti dokumenta je leta 2004 Mirja Ferenc zapisal (Prispevki za novejšo zgodovino, št. 1, 2004): »Prvo vprašanje, ki se zastavlja, je, ali je seznam verodostojen in v kolikšni meri. Vsaj iz treh že pred pridobitvijo dokumenta obiskanih lokacij je bilo moč sklepati, da je dokument verodostojen. Da bi bil povsem prepričan v resničnost navedb, sem sklenil odgovore poiskati pri lastnikih zemljišč oziroma njihovih sorodnikih, na katerih so grobovi. Za primerjalni vzorec sem sklenil najti 15 do 20 odstotkov v dokumentu navedenih lokacij v različnih vaseh. 27. in 28. julija so domačini v vaseh Veliko Brdo, Dolenje pri Jelšanah, Novokračine, Dolnji in Gornji Zemon, Ilirska Bistrica pokazali 19 lokacij grobišč, od tega 16 s seznama, tri pa v dokumentu niso bila navedena, za grob oficirja na vrtu osnovne šole na Dolnjem Zemonu pa niso vedeli. Za še štiri grobišča so domačini ali lastniki potrdili, da vedo za njih, a jih zaradi oddaljenosti tisti dan nismo evidentirali. V nekaterih primerih gre za grobove v boju padlih vojakov, v drugih pa za poboje vojnih ujetnikov. V vseh vaseh, kjer nam je uspelo kot informatorje še najti starejše osebe, so se njihovi podatki ujemali s tistimi iz dokumenta. Tudi na vprašanje o številu oseb v posameznih grobiščih so bili odgovori večinoma enaki.« Ferenc je tako ugotovil, »da je dokument natančen in podroben ter verodostojen seznam grobišč«.

Spomenik 3. prekomorski brigadi v parku sredi Ilirske Bistrice. FOTO: Ivo Žajdela

Zločinsko navodilo komunističnega notranjega ministra Zorana Poliča

V nadaljevanju je Ferenc skušal odgovoriti, kdo je seznam pripravil in čemu je bil namenjen. Sklepa, da je bil narejen verjetno za Udbo, ki je želela imeti natančen popis o številu ubitih in urejenosti grobišč. Morda se navezuje na navodilo zveznega ministra za notranje zadeve DFJ iz 18. maja 1945 in njegov prepis iz 12. junija istega leta. Na podlagi zveznega navodila je slovenski notranji minister Zoran Polič naročil okrožnim »narodnoosvobodilnim odborom«, da uredijo »vse potrebno, da se takoj odstranijo (zravnajo z zemljo) vsa pokopališča kakor tudi posamezni grobovi okupatorjevih in domačih izdajalcev in tako izbriše vsaka sled za njimi«.

Spomenik komunističnim jugovojskam, ki so »osvobajale« Ilirsko Bistrico, v parku sredi mesta. FOTO: Ivo Žajdela

Koliko lažje delo bi imeli pri evidentiranju, če bi ...

Mitja Ferenc: »Tudi nas, ki se kot zgodovinarji podrobneje zanimamo za dogodke po 2. svetovni vojni, je dokument vznemiril iz več razlogov. Kaže namreč na to, da je oblast verjetno še dolgo vrsto let po vojni vodila evidenco prikritih grobišč. Glede na to, da smo na območju občine Ilirska Bistrica do zdaj poznali le nekaj kraških brezen, v katerih so jamarji opazili večje število posmrtnih človeških ostankov, je objavljeni seznam s 120 prikritimi grobišči, ki jih morda nikoli ne bi našli, zastrašujoč. Pri nekaterih krajih je zapisano, da je grobov več, pri enem pa naj bi bilo na parceli več grobov z dvema do tremi pokopanimi. Zato je številka še večja od navedene. To smo ob obiskih ugotovili tudi sami. Že pripravljalec seznama je v zaključku zapisal, da je grobov verjetno še več, a za njih niso mogli zbrati podatkov. Le predvidevamo lahko, koliko lažje delo bi imeli pri evidentiranju danes, če bi se ohranili takšni seznami tudi za druge slovenske občine. Vznemirilo nas je tudi dejstvo, da je po skoraj pol stoletja dokument šele zdaj prišel iz 'predala' v roke zgodovinarjem.«

Tudi Ilirska Bistrica je onesnažena z mnogimi komunističnimi spomeniki. Ta »partizan« je v parku sredi mesta. FOTO: Ivo Žajdela

In druge občine!?

Ferenc je na koncu zapisal, da dokument »v veliki meri načenja teme, s katerimi se bo zgodovinska stroka morala še bolj poglobljeno soočiti, sistematično zbirati podatke in jih analizirati«.

Kaj pa druge občine? Občina Ilirska Bistrica je samo ena od nekdanjih 60 slovenskih občin. Take sezname za prikrita grobišča so gotovo delali povsod, saj jih je Udba potrebovala pri nadzorovanju grobišč. Splošno znano je, da je »ljudska milica« (Udba) do konca 80. let vsaj za vse svete z zalezovanjem nadzorovala, kdo obiskuje (prižiga sveče) ob grobiščih medvojnih in povojnih pobojev.

Čeprav »nemško« podjetje Veking iz Celja vzorno skrbi za posmrtne ostanke nemških vojakov na slovenskih tleh, jih čaka še mnogo dela, saj so nemški vojaki kljub številnim dosedanjim izkopom zakopani po vsej Sloveniji. Med drugim jih je sedem v neki grapi pri Cerkvenjaku v Slovenskih goricah. Tam so jih ubili »domačini«, ko so se ob koncu vojne umikali iz Slovenije.

Kaj pa drugih 59 nekdanjih občin?! Tudi tam morajo biti podobni seznami. Da jih skrivajo, nam dovolj zgovorno priča, v kakšnem močvirju tiči slovenska družba. Vedno znova odpovedujejo tako rekoč vsi po vrsti. Mitja Ferenc pa še kakšen posameznik so žal svetle izjeme in porok, da se na koncu velikega predora že svetlika.

Ivo Žajdela, Zravnani z zemljo, Ilirska Bistrica, Mitja Ferenc, Demokracija, 2. 12. 2004

Partizanska mitologija, ta »partizan« je v parku sredi Ilirske Bistrice. FOTO: Ivo Žajdela

Nalaganje
Nazaj na vrh