Internet. Človek v njem najde razvedrilo ali zaslužek. Po njem potujejo slike, zvoki, bančna nakazila in še kaj. V naše domove prinaša znanje in poezijo, nasilje in plehkost. V njegovih globinah so noč in dan na delu razbojniki in pošasti. Rešilna vrv je, ki nas popelje iz neznanega ali nevarnega kraja; povodec, ki državi omogoča, da nam je nenehno na sledi, in prodajalcem, da predvidijo vsako našo željo; popkovina, s katero otrok (in ne le on) ostaja privezan na starše. Skratka, internet je veliko več kot sredstvo za prenos informacij. Del okolja je, v katerem živimo; vsi vidiki našega življenje so prepleteni z njim. Njegovemu vplivu se ne morejo izogniti niti tisti, ki ga še ne poznajo, tako kot se smučarji na Krvavcu ne morejo izogniti vplivu vremena v Tihem in Arktičnem oceanu.

Kaj spričo opisane raznolikosti in večplastnosti pojava lahko rečemo o internetni pastorali? Če pastoralo razumemo kot vse dejavnosti, katerih cilj je človekovo dobro – pri čemer izhajamo iz svetopisemskega pojmovanja človeka – potem je smiselno, da začnemo z antropološkimi vprašanji in izzivi. Šele potem, ko smo razpoznali značilnosti internetnega človeka in skupnosti, bomo znali tudi pastoralno poskrbeti zanj.

Ko smo pred dvajsetimi leti vzpostavljali Vrnet in www.rkc.si, sem imel nekaj časa odprto stran »Internetni duhovnik«, kjer so bili objavljeni odgovori na vprašanja spraševalcev. Analiza tega zgodnjega pastoralnega poskusa je pokazala dve pomembni značilnosti (starega) interneta: informativnost in anonimnost. Informativnost je postala tako samoumevna, da ima danes svoj glagol (»Počakaj, bom poguglal!«). Ko iščemo informacijo, ne vprašamo več človeka pri okencu, knjižničarke ali strokovnjaka, ampak pogledamo na internet. Našega potovanja ne usmerjata več severnica in kompas, tudi ljudi na cesti ne vprašamo več za smer, saj je z nami garmin ali google. Človeka potrebujemo le še posredno v vlogi upravljavca z bazami podatkov, vzdrževalca telekomunikacijskega omrežja in proizvajalca pametnih telefonov. Komuniciramo s Siri, z glasom brez telesa.

Anonimnost oziroma brezosebnost poveča učinkovitost. Kadar se znajdem v vlogi iskalca ali posredovalca informacij, sta pomembni hitrost in natančnost, ne odnos med osebama. Enako se dogaja pri poštnem okencu v velikem uradu ali pri blagajni v trgovskem centru. Drugače je, kadar sem v vlogi svetovalca in se name obrnejo ljudje z osebnimi vprašanji, ki jih ne želijo postaviti iz oči v oči. To ni nič novega – tudi takrat, ko sedim v klasični srednjeevropski spovednici, temni in zagrnjeni s težko zaveso, ne poznam sogovornika, ki prvič pride k meni. Taki ljudje dobijo odgovor in se morda nikoli več ne oglasijo.

Iz povedanega sledi, da mediji in splet niso popolna novost, ampak so nadaljevanje oziroma podaljšanje našega vsakdanjika. Potrebe, ki jih zadovoljujejo, niso nove; nov je le način, orodje. Je zadeva s tem končana? Kakšen je odnos med človekom in orodjem, med človekom in okoljem? Ali lahko orodje in okolje spremenita človeka in skupnost? To vprašanje je toliko bolj pomembno, ker internet ni kakršnokoli orodje, ampak nekaj, kar posega v samo jedro človeške narave, na področje spoznavanja in komuniciranja. Internet mi posreduje »surove«, »gole« podatke, iz katerih sestavim informacijo, s pomočjo katere pridem do spoznanja, do védenja. Spoznavnega procesa ni mogoče ločiti od odnosov med ljudmi, ki komunicirajo. Medij lahko olajša komunikacijo med osebami. Lahko pa tudi privede do izločitve človeka iz procesa.


Celoten članek si lahko preberete v reviji Cerkev danes.

Foto: Tatjana Splichal