Hitro se zgodi, da se mladinski filmi, ki jih seveda ustvarjajo odrasli, na silo trudijo biti relevantni za svojo ciljno publiko, nato pa pretiravajo s slengom ali vključijo kakšno kulturno referenco, ki je ravno dovolj iz mode, da gledalci to boleče opazijo.

Film Igrišča ne damo ne trpi za to problematiko. Vplete pokončne kadre, ki sicer na širokem filmskem platnu učinkujejo tuje, vendar so mladim, ki svet spremljajo prek kratkih zgodb na Instagramu, kratkih videov na Youtubu in Tiktoku, vseh posnetih pokončno, bliže kot katerikoli drug format. Povsem po okusu ciljne publike je tudi filmska glasba.

Alma, ki se je od mame navzela okoljskega aktivizma, se je sama z očetom pred kratkim priselila v blokovsko naselje, v katero se nekako ne more vključiti. A ko izve, da očetovo gradbeno podjetje načrtuje rušenje otroškega igrišča pred njihovim blokom, vključno z drevesi, da bodo tam postavili parkirišče, ji ne preostane nič drugega, kot da se poveže s skejtersko klapo...